Nova slovenska vlada bo skušala reševati prihodnost Slovenije. Lepo.

Ni pa tudi prav. Ta vlada namreč ne bi smela reševati slovenske prihodnosti. Zakaj ne?
Najprej zaradi arogance. Predstavniki vlade oziroma ministri sami zase trdijo, da so vsi po vrsti vrhunski strokovnjaki; vrhunskost se seveda dokazuje drugače, ne z zatrjevanjem, sploh pa vrhunskost nekoga potrjujejo drugi, ne on sam. Vtis je tudi, da je vlada skupina znanstvenikov, ki seveda skuša reševati znanstvene probleme; in če niso znanstveni, so vsaj ekspertni.
Trenutna slovenska vlada ne bi smela reševati slovenske prihodnosti tudi zaradi njenega dinamičnega pragmatizma, ki ga bodo ljudje občutili kot dodatno zategovanje pasu. Takoj je torej očitno, da vrhunski vladni strokovnjaki ne bodo ljudstvu ponudili ničesar takega, česar ne bi znala ponuditi vsaka pragmatična, na prvo žogo naravnana zavest. Intelektualna vrednost takega pragmatizma je seveda skromna, to pa je tudi razvidno.
Ni namreč jasno, ali ti vrhunski strokovnjaki zares vedo, kaj se trenutno dogaja v svetu in kateri mehanizmi dejansko poganjajo kapitalizem v brezno. Dogaja se namreč vsaj to, da ljudje po vsem svetu razvijajo nove ideje, s katerimi sploh ne nameravajo reševati kapitalizma. Njihov intelektualni potencial je zelo velik, navzočnost njihov idej bo v prihodnosti v svetu najverjetneje vse večja. Nasprotno pa je politika varčevanja in zategovanja pasov šibka in bo še šibkejša, ker je ljudje kratko malo ne bodo sprejeli.
Današnji zastopniki kapitalizma se premalo zavedajo še enega spoznanja, da je kapitalizem odvisen od volje ljudi, ne obratno. Kapitalizem ne more delovati, če ljudje vsaj s cinično distanco ne verjamejo vanj. Kapitalizem se lahko ustavi v trenutku, ko ljudje preprosto rečejo, da se ne gredo več igre. Podobno idejo je zastopal Gandi, ki je bil terorist, kot je pred časom izjavil Slavoj Žižek. Gandi je namreč dobro vedel, da je velikanski britanski imperij povsem nemočen pred golorokimi indijskimi domorodci, če ti sedejo na tla in ne delajo nič. In tako je tudi bilo. Zadeva je skrajno preprosta.
Gandi je bil nevaren za britanski imperij. Pomislite: en sam človek je bil nevarnost za ves imperij! In ni naključje, da imajo danes za nevarnega tudi Slavoja Žižka. Zakaj bi bil lahko intelektualec ali pa skromno oblečeni in petdeset kilogramov težki Gandi nevaren? Kako je to sploh mogoče?
Nevarni seveda niso ljudje, nevarne so šele ideje, ki jih znajo in hočejo zagovarjati oziroma zastopati. Tukaj pride do izraza razkorak med znanostjo in etiko. Nikoli ne bo nihče naredil prepričljive znanstvene ekspertize, kako vplivati na to, kar imajo lahko ljudje med seboj, da bi obenem reševal kak družbeni sistem, kakršen je na primer kapitalizem. To preprosto ni mogoče.
Vselej namreč obstaja neobvladljivi presežek, ki ga lahko mislimo le s pomočjo etike. Mimogrede: izraz etika kapitalizma je še bolj absurden kakor izraz leseno železo.
Izraz je ideološki. Danes deluje ideologija tudi tako, da resne družbene, gospodarske, politične in socialne probleme prevede v znanstveni žargon, mobilizira eksperte in znanstvenike, navadnim ljudem pa reče, naj bodo mirni, ker bodo vse probleme – z njihovim sodelovanjem, seveda – kmalu rešili. Ideologija potrebuje smrtnike natanko za to: za sodelovanje, ki temelji na verjetju v vrhunske strokovnjake, ki bodo seveda reševali probleme namesto njih.
Pod ideološkim plaščem se bo kapitalistična igra nadaljevala. Pravzaprav se bo nadaljevala kot ideologija, saj kapitalizem JE vrsta ideoloških praks, iger in bojev.
Osnovni princip ideologije je tudi ta, da vlada določi oziroma definira probleme, kar seveda pomeni, da jih določi natanko tako, kot ji ustreza, nato pa predlaga rešitve, ki sledijo zelo preprosti, šolski logiki: en problem ima eno samo pravilno rešitev. Vrhunec ideologije je, da vlada to šolsko logiko preobrazi v vrhunsko znanstveno teorijo: mi vemo, kakšne so rešitve za probleme, ki smo jih predhodno določili. Kaj pa naj naredijo podaniki? Sodelujejo naj tako, da zlasti molče in uživajoč sprejemajo, kar se jim ponuja.
Del ideološkega žargona danes je tudi besedna zveza a reasonable price: za reševanje iz krize je treba kajpak plačati razumno ceno. In kdo jo bo določil?
Ko govorimo o razumni ceni, mislimo na emancipatorične zamisli in družbene projekte. Ne mislimo na eksperte, znanost in zategovanje pasu. Emancipacija namreč nima nobene resne zveze z njimi.
Theodor W. Adorno je nekoč natanko zato spregovoril o negativni dialektiki. Šele z njegovim obratom razumemo, kaj resnično povzroča zlo na tem svetu. Ni namreč res, da ga povzročajo anarhistične ideje o komunizmu, pravičnosti, solidarnosti in enakosti. Daleč od tega: danes ve vsak otrok, da so trenutno krizo sprožili sami vrhunski strokovnjaki, zaposleni v bankah, na borzah, inštitutih, fakultetah in drugje.
In ni res, da k zlu prispevajo ideje o kolektivnih akcijah, skupnem delu in množičnem upiranju. Šele negativna dialektika nam pove, da je človek svojevrstna napaka v svetu, kar pomeni, da razume resnico sveta natanko zaradi tega. Ali kot je dejal Adorno, sklicujoč se na Hegla: človek se lahko spravi s seboj in s svetom šele, ko prepozna resnico sveta, ki je kar najtesneje povezana s človekovo zmožnostjo, da dela napake in da je svojevrstna napaka.
Govorim o pomiritvi, spravi, ne o akademskem razlaganju sveta in iskanju rešitev za napake. Resnica sveta ni v nobeni zvezi z znanstvenim ali ekspertnim razumevanjem in objektiviziranjem, saj ima predvsem veliko skupnega z etiko.
Zapisano preprosto pomeni, da potrebuje slovenska vlada resnico ekspertnega znanja, ki ga zastopa in zagovarja. Ali kot je zapisal Marx v pismu, katerega naslovnik je bil njegov prijatelj Arnold Ruge: Naš moto mora biti reforma zavesti. Resnična, prava dejanja znotraj družbenega polja ne nastajajo na podlagi znanstvenih raziskav ali poročil, temveč predstavljajo nadaljevanje serije, ki nima ne začetka ne konca. Dejanja se vpisujejo v serije, ki tvorijo zakladnico človeške zavesti o zgodovinskih bojih prednikov za pravičnost, enakost, svobodo in resnico.
Eksperti in znanstveniki zagotovo ne bodo rešili sveta. Spremenili (ne rešili) ga bodo šele ljudje, ki uporabljajo razum oziroma um. Razum (Vernunft), pravi Hegel, se po definiciji upira fiksnim definicijam sveta, ki jih zmore razumevanje (Verstand). Ker sem bitje razuma, in ne zgolj razumevanja, se upiram v imenu dobrega. Revolucija zato zagotovo bo.