Kljub vabilu ministrstvom, naj pride kdo in se udeleži okrogle mize o vprašanju podpore slovenskim polarnim raziskavam na Arktiki in Antarktiki1, nikogar ni bilo v Hribarjevo dvorano Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), pa tudi opravičila ne.

Posvet se je odvil jedrnato in zanimivo. Na koncu ga je začinil komentar iz občinstva, tak, kakršen nam, vsaj zavednim Slovenkam in Slovencem, ne more biti v ponos – glej zadnji odstavek.

Neodzivnost uradne politike, ko gre za raziskovalne odprave na severni ali južni tečaj, je nepojasnjena. Kot je v otvoritvenem nagovoru povedal glavni tajnik SAZU, akad. dr. Franc Forstnerič, vse od leta 2019, ko je Vlada podpisala Pogodbo o Antarktiki2, imenovano tudi Antarktični sporazum – podpisana je bila prav tako s pomočjo SAZU – ni bil preučen, kaj šele podpisan tudi Pogodbo dopolnjujoči Okoljski protokol (Madridski protokol), čeprav bi šele omogočil, da imamo na državni ravni urejeno pravno podlago za mednarodno logistično podporo pri odpravah.

Bomo Okoljski protokol podpisali pred letom 2079? (prav ste prebrali)

Ko je predsednik Pahor leta 2019 razglasil Zakon o ratifikaciji Pogodbe o Antarktiki (MPA), je to pomenilo, da je Slovenija po 60 letih od sklenitve Pogodbe o Antarktiki (1959), priznala Pogodbo in da tudi ona skupaj z državami skleniteljicami in pozneje pridruženimi izjavlja, da se zaveda »interesa celotnega človeštva, da se Antarktika za vedno uporablja izključno v miroljubne namene in da ne postane kraj ali predmet mednarodnih sporov« ter da priznava pomembnost »napredka v znanosti, ki izhaja iz mednarodnega sodelovanja pri znanstvenem raziskovanju na Antarktiki«.

Zapisnik seje Državnega zbora, na kateri je bil Zakon sprejet, kaže, da je predlog vložila Vlada, verjetno njeno zunanje ministrstvo, saj ga je prvi pogledal državnozborski Odbor za zunanjo politiko. Razprave ob sprejemanju ni bilo, nihče se ni zmenil zanj, zakon je bil sprejet tudi brez glasu proti. Skrb za Pogodbo je torej zunanje ministrstvo z Zakonom naložilo prostorskemu ministrstvu brez besede o izvedbenem predpisu. 3 Sklepamo lahko, da je ta mimobežno sprejeti Zakon še danes na ravni vljudnostnega leporečja brez resnega namena. Upajmo, da za podpis Okoljskega protokola, ki bo omogočal izvajanje Pogodbe, ne bo treba čakati nadaljnjih 60 let.

In kako zahteven bi bil postopek sprejetja tega Protokola?

Preučitev Protokola bi terjala zgolj šestnajst ur pravniškega dela in nobenih dodatnih financ, sta povedala udeleženca prednjega omizja okrogle mize, znanstvenica dr. Nina Gunde Cimerman in zasebni raziskovalec Matevž Lenarčič. Ob njiju sta pri omizju sodelovala še Miro Brumat kot predstavnik civilne iniciative in vseučiliščni raziskovalec dr. Griša Močnik.

Zakaj zadržek pri ureditvi sodelovanja s COMNAP?

COMNAP je kratično ime mednarodnega združenja The Council of Managers of National Antarctic Programs4, ki od leta 1988, ko je nastalo, združuje programe, oblikovane na državnih ravneh in organizacije, odgovorne za izvajanje in podpiranje znanstvenih raziskav na območjih Pogodbe o Antarktiki.

Dr. Gunde Cimerman je govorila o tem, kako zelo potrebujemo nacionalni center, ki bi koordiniral zadevo, saj posameznik, če je še tako vrhunski znanstvenik, ne more sodelovati v organizaciji COMNAP, temveč lahko z njo sodeluje le državno organizirana raven. Pojasnila je, da bi nacionalni center potreboval le enega, morda le pol človeka na katerem od ministrstev, da bi znanstveno-raziskovalno dejavnost na polarnih območjih logistično urejal in bi si odprave mogle izposojati potrebno infrastrukturo, ne pa „da nimaš zavarovanja, nimaš okvirja, nimaš nobenega sogovornika in smo kot kaka tretjerazredna država, ki caplja zadaj, saj nihče njenih raziskovalcev ne usliši; niti ne posluša, kaj šele usliši. Pogovarjali smo se zelo veliko, dosegli zelo malo“ je potožila Gunde Cimerman, mikologinja svetovnega formata, Slovenka, ki je prva odkrila glive na bazi ledenikov in Jesenkova nagrajenka za življenjsko delo.

Ko je Miro Brumat – njemu gre hvala, da si kot motor civilne iniciative že dolgo prizadeva za mednarodno udejstvovanje Slovenije v polarnih raziskavah – na vprašanje povezovalke posveta, novinarke Radiotelevizije Slovenije Maje Ratej o ignoranci države, razložil, kako težavno delo je za njim in koliko so se člani iniciative trudili okoli raznih organov, se pogovarjali z ministri, državnimi sekretarji, dokler ni takratni predsednik vlade rekel, ja, to bomo naredili in so tudi politične stranke, pri katerih je civilna iniciativna vztrajno lobirala, priznale, da je podpis Okoljskega protokola res potreben, podpisa pa še ni in ni, sem pomislila, ali bi morala koga povprašati za vzrok zadržka? Ampak, koga? In pa, kaj vse bi morali opredeliti z njim?


Tartinijev trg v Piranu bo voda zalila do prvih nadstropij in še čez

Na vprašanje povezovalke Ratej, zakaj je svet severnega in južnega pola tako pomemben, je dr. Griša Močnik, vodja Centra za raziskave atmosfere na novogoriški univerzi in dekan Fakultete za znanosti o okolju odgovoril, da Arktika in Antarktika občutita podnebne spremembe, ki jih povzročamo ljudje, štirikrat močneje od povprečja in da zaradi teh ojačenih sprememb prihaja do vsesplošnega segrevanja ozračja, kakor tudi do spremenjenih oceanskih tokov in dvigovanja gladine morij. Opozoril je na nevarnost, ki preti Sloveniji, če se bo stalilo zaledje antarktičnega polotoka – to se je zgodilo nazadnje prav v taki koncentraciji ogljikovega dioksida, kot jo imamo zdaj – morska gladina se bo dvignila za 3 metre, kar za Tartinijev trg v Piranu pomeni, da bo poplavljen ne le nekajkrat na leto, temveč bo voda tam segala do prvih nadstropij in še čez. Kako to?

„Sladka voda,“ je pojasnil prof. Močnik, „ki se bo sprostila zaradi taljenja ledu na Grenlandiji in stekala v Atlantik, lahko ustavi zalivski tok. To pomeni popolno spremembo podnebja ne samo v Zahodni Evropi, ampak tudi v Sloveniji. Učinki, ki so regionalni, imajo tudi regionalne posledice, samo da regije niso nujno iste, pač pa se lahko pojavijo nekje popolnoma drugje. Taljenje ledu v okolici severnega tečaja pomeni, da se bo dalo tam voziti z ladjami, ki niso ladje ledolomilke, kar je slaba novica, kajti povečali se bodo izpusti na posebno občutljivih območjih. Podnebne razmere bodo popolnoma podivjale. Na južnem tečaju se prav tako odvijajo drastične stvari: ledene plošče, ki so tam že zelo dolgo, se zdaj lomijo in povzročajo ne samo lokalne spremembe, ampak tudi globalne.«


Čigav svet je Antarktika?

V zvezi z napovedmi spreminjanja podnebja prof. Močnik pove, da morajo modeli, uporabljeni za napovedi, temeljiti na izmerjenih vhodnih podatkih, toda meritve so redke, ker sta oba Zemljina tečaja zelo daleč: „Na Arktiki obstaja nekaj postaj, kjer se izvajajo stalne meritve, na južnem tečaju pa jih je zelo malo, le tri, mislim, da so, ki delujejo čez celo leto, ker je pač okolje tam tako ekstremno. Razen tega so meritve narejene vse na tleh, a če hočemo napovedovati, kaj se bo zgodilo z atmosfero, moramo uporabiti v zraku narejene meritve. Ker pa je meritve v zraku težko izvajati, sploh nad arktičnim in antarktičnim področjem, so toliko bolj dragocene letalske meritve.“

Prof. Močnik je povedal tudi, da je že bil udeležen pri slovenskih meritvah, ki so potekale nad severnim tečajem, in bi rad take meritve v zraku opravil tudi nad južnim tečajem. »Nad Antarktiko je leta 2012 letel Matevž Lenarčič, demonstracijsko iz Južne Amerike, in to bi bilo potrebno ponoviti, vendar tako, da bi meritve zajele veliko večje območje, kot takrat. Pridobili bi vhodne podatke za v modele – s pomočjo teh bi bilo mogoče napovedovati podnebne posledice.»

Antarktiko lahko raziskuje kdorkoli hoče in zbira tam podatke, gre tja brez potnega lista, saj velja za nikogaršnjo zemljo, je povedal Matevž Lenarčič, biolog, letalec, fotograf in svetovno uveljavljen slovenski okoljski raziskovalec4 ter opozoril: »Nekatere močne države si skušajo prilastiti del Antarktike in tudi del arktičnega podvodnega sveta, zaradi naravnih bogastev.«


Zakaj je problem na Antarktiki mnogo večji kot na Arktiki?

„Zakaj je problem na Antarktiki mnogo večji kot na Arktiki?« se je v nadaljevanju vprašal Matevž Lenarčič, ki je tudi član delovne skupine Svet ANA, začasnega posvetovalnega organa ustanovljenega pred dvema letoma na SAZU, in pojasnil: »Zato, ker so na Antarktiki razdalje bistveno večje, temperature bistveno bolj zahtevne in vsak, ki potuje tja, rabi podporo. Vsako leto jih prispe sto tisoč in več turistov, kar je žalosten podatek, saj vsak turist – ti pridejo s križarkami – sprošča toliko CO2-ja, kolikor ga je treba, da se stali 80 ton ledu. To so strašljivi podatki. Če bi država podpisala Protokol, bi se zavezala, da bodo slovenski raziskovalci spoštovali okoljske parametre, zapisane v njem. Posledično bi naši raziskovalci na Antarktiki lahko dobili podporo drugih raziskovalnih organizacij. Drugače pa ne. Če katerakoli država Protokola ne podpiše, nima nobena njena znanstvena organizacija pogojev, da bi avtonomno raziskovala nikogaršnji polarni svet. Zato je cilj posvetovalne skupine Svet ANA, da bi lahko tudi slovenski znanstveniki in znanstvenice, raziskovalke in raziskovalci začeli dejansko izkoriščati prednosti Pogodbe o Antarktiki in bi dobili oporo od drugih držav podpisnic Pogodbe in Protokola. Za smotrno usklajevanje raziskovanja pa bi Svet ANA sodeloval z mednarodno organizacijo COMNAP, ki usklajuje zadeve v širšem obsegu«.


Slovenska znanstvenica ena redkih na svetu, ki delajo na področju ekstremofilnih gliv

„Doktorica Gunde Cimerman, vi ste v preteklih letih sodelovali pri raziskavah na Arktiki in tudi v Patagoniji. Kako ste doslej urejali manko, ki ga obravnavamo?“ je vprašala povezovalka posveta Maja Ratej.

„Na Arktiki smo sodelovali v obliki evropskih projektov, zraven so nas povabili zato, ker smo v svetovnem merilu eni redkih, ki delajo na področju ekstremofilnih gliv. Tudi v Patagoniji je šlo za dvostranski projekt. Skratka, vedno le neka druga oblika sodelovanja in ne moreš priti sam, s svojo idejo, ali sam povabiti druge k svoji ideji, ne moreš se potegovati za finance, lahko se samo priključuješ«, je bil odgovor.

Ratej je opisala tudi svojo izkušnjo. Nekoč je na Danskem spoznala mikologinjo podjetja, vodilnega pri raziskovanju encimov. Mikologinja ji je pokazala košaro in rekla, no, s to košaro se včasih tudi sama napotim v višje polarne predele, kjer iščem mikroorganizme, glive, ki se potem uporabijo za izboljševanje pralnih sredstev.

Ratej je govorila tudi o svojih nedavnih poizvedbah, ko jo je zanimalo število raziskovalcev v svetovnem merilu, ki se zadnja leta posvečajo polarnim raziskavam in kako je bila presenečena nad podatkom, da se je od leta 2003 do danes njihovo število podvojilo, v ZDA pa se je količina sredstev za raziskave celo potrojila. Odziv Gunde Cimerman je bil, da se nekatere države zavedajo pomena polarnih raziskav in potreb po splošnem zaščitnem obnašanju, zaradi čisto konkretnih sprememb: od sproščanja mikroorganizmov do pomikanja agronomsko pomembnih področij proti severu in proti jugu, zavedajo se tudi izginjanja določenih vrst, ustavljanja morskih tokov, ne mešanja morske pa sladke vode, ki se steka z ledenikov in od ledenih plošč, ter kako vse to vpliva na podnebje.


V Sloveniji skoraj vsak raziskovalec obupa, ker nima pogojev – država ga ignorira

Matevž Lenarčič: »Zakaj je pri nas v Sloveniji samo peščica okoljskih in mikoloških raziskovalcev? Zato, ker vsak obupa, saj nima nobenih pogojev, nobenih inštrumentov, država ignorira prizadevanja posameznikov in se potem ljudje sploh ne začnejo ukvarjati s tem. Mi smo začeli izpostavljati problem že točno pred dvajsetimi leti. Države, razen Slovenije, so zelo zainteresirane za raziskave. Na Antarktiki je 82 raziskovalnih postaj, od tega 70 permanentnih.“

Na vprašanje Ratej, koliko bi nas stala kakšna večja raziskovalna odprava na Antarktiko, je podal primerjavo, kako je dvakrat po 14 dni slovenske kampanje na Zelenortskih otokih – kampanjo je financirala Evropska vesoljska agencija, s svojim letalom pa je sodeloval tudi nemški inštitut DLR (Deutsches Zentrum für Luft- und Raumfahrt) 5 – stalo za vse meritve skupaj toliko, kot je stal NASO en sam raziskovalni dan z njihovim DC-8.

„Antarktika je bila vedno tudi imperialistični cilj. Vedno. In je še vedno. Zadeve so resne in čas je poiskati rešitev. Cel svet je globalna vas in če se ustavi že samo zalivski tok, bodo problemi takšni, da jih bomo lahko reševali samo na način Ukrajine ali pa Gaze“ je dodal Matevž Lenarčič.6

Če imamo sposobne ljudi, bodimo zraven!

To so besede akademika dr. Boštjan Žekša v razpravi, ki je sledila na koncu posveta med občinstvom.

Boštjan Žekš: „Jaz bi skušal podati svoj oseben komentar, ki mora biti splošen, ker o Antarktiki ne vem nič. Pred štiriintridesetimi leti smo kot narod stopili v odprti svet. Meje so se odprle. Ampak na žalost še zdaj ne vemo, kaj bi z njim, ne? Razni pogledi obstajajo. Najbolj splošen pogled je – tako po gostilnah – kaj nas pa briga! Naj svet dela kar hoče, mi bomo tukaj preživeli, oni naj pa rešujejo svoje probleme. Drugi pogled pa je, to je moj pogled in najbrž tudi vaš, da smo soodgovorni za cel svet! Da moramo sodelovati, da moramo svetu pomagati in da moramo biti zraven. Narobe je ne biti zraven. Mi ne bomo … vi ne boste rešili problema Antarktike, ampak zraven bomo, a ne? In to je ključno. Kajti to, kar zdaj slišim tukaj, da zaradi tistih par dinarjev ali tolarjev ali evrov ne podpisati teh pogodb: to je neumnost! Edini pogoj je, ali imamo kvalificirane ljudi. In če jih imamo, bodimo zraven! Sicer bomo prišli do tega, da bomo rekli, tale Antarktika je daleč, kaj nas briga, Amerika je daleč, kaj nas briga, Evropa je pravzaprav daleč, kaj nas briga, Italiji ne moremo nič, kaj nas briga, in Prekmurje nas končno tudi ne zanima pa Primorska tudi ne, in bomo tukaj lepo srčno živeli naprej.«


Pripravila Judita Trajber
April – maj 2024

Opombe avtorice (podrobnejša pojasnila delov besedila, označenih s privzdignjeno zapisano številko):

1 28. marca 2024 je Svet ANA, ki je delovno telo v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, s polnim imenom Svet za raziskave Antarktike in Arktike, izpeljal posvet, o katerem govori ta članek, okroglo mizo z naslovom Zamujene priložnosti: Razprava o Sloveniji, pomenu polarnih raziskav in neodzivnosti politike.

2 Vlada je Pogodbo o Antarktiki podpisala na podlagi Zakona o ratifikaciji Pogodbe o Antarktiki (MP), ki ga je sprejel Državni zbor in objavil Uradni list. Vir: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2019-02-0010/zakon-o-ratifikaciji-pogodbe-o-antarktiki-mpa

3 Vir: 9. točka dnevnega reda v zapisniku Državnega zbora z dne 31. jan. 2019, >https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/seje/evidenca?mandat=VIII&type=sz&uid=3634C4CBCEB4C2D7C12583A60031A2F8

4 COMNAT gostuje na spletnem naslovu https://www.comnap.aq/antarctic-facilities-information.

5 Pomen okoljevarstvenega aktivizma globalnega dosega Matevža Lenarčiča je upodobljen v celovečernem dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta, v režiji Amirja Muratović in z iris nagrajeno fotografijo Rada Likona. Film je bil na sporedu tudi na Festivalu dokumentarnega filma – FDF 2023. Poglej Bazo slovenskega filma na https://bsf.si/sl/film/temni-pokrov-sveta/.

6 DLR je raziskovalni in razvojno središče Zvezne republike Nemčije za področje letenja po zraku, vesoljskih potovanj, energetike, prometa, varnosti in digitalizacije. Poglej https://www.dlr.de/en.