V okviru zadnjega knjižnega sejma so predstavili tudi rezultate raziskave Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji ministrstva za kulturo.

"Najbolj presenetljiv podatek je dejstvo, da je število bralcev med visoko izobraženimi močno upadlo. Leta 1998 je 90 % ljudi z visokošolsko izobrazbo trdilo, da berejo knjige, danes je med visokošolsko izobraženimi kar 30 % takih, ki ne berejo."

Nam, ki beremo, je jako čudno, da se odgovorni toliko čudijo.

Če se čudijo, to pomeni, da nikoli ne zahajajo na literarne večere. Publike je zadnja leta komaj za prgišče – in to celo v primeru najbolj znamenitih še živečih literatov.(prijateljev in žlahte ne štejem)

Razlagalci rezultatov omenjene raziskave verjetno nikoli ne zaidejo med knjižne police (ali na Cobiss), da bi videli, da dela domačih ustvarjalcev praviloma (ob)ležijo nedotaknjena. Mnoga celo v skladiščih, založbe pa jih potem, včasih že leto ali dve po izidu, razprodajajo po evro ali dva.

Tisti, ki se čudijo, so - vsaj nekateri med njimi - tudi precej (zelo) ''sokrivi'', da se je pisanje slovenskih avtorjev za več tisoč svetlobnih let oddaljilo od bralcev- podobno kot se je slovenski film do neprepoznavnosti oddaljil od svojih gledalcev.

Kdo danes sploh še piše za bralce? Dam roko v ogenj, da redki. Vsi se ženejo za biti všečen literarnim kritikom, ozkim literarnim kartelnim krogom, ki odločajo o nagradah- da bi preprosti ljudje brali, kar so napisali?!

Lepo vas prosim, kakšno ponižanje! Mi smo umetniki, mi ne pišemo šunda!

In ker je pač temu tako, kot je, so slovenski knjigi bralci obrnili hrbet in se premaknili k sosednji, ''uvoženi'' polici, kjer se dobi vsaj nekaj, kar je približno po okusu tistih, ki še zmeraj radi vzamejo v roke knjigo.

Še nekaj je treba omeniti:v Sloveniji je, žal, postalo tako, da dejstvo, da je neka knjiga nagrajena, istočasno pomeni, da ni berljiva.

Zato bi – tej raziskavi na rob -  lepo prosila, da se zamislijo predvsem tisti, ki krojijo slovenski (odrasli) literarno- bralni prostor in ne(!), da se čudijo nam, bralcem.

Drži pa še nekaj: v Sloveniji domala vsi pišejo, vedno manj pa jih je, ki berejo.

Kot prvo si je treba priznati, da na zemeljski obli verjetno ni nam podobnega naroda. Ogromno knjižnih del vsako leto izide v samozaložbi. Z njimi pisci – bolj ali manj – ”pokrivajo” bralno lakoto lokalnega prebivalstva. Žal je tudi teh knjig postalo preveč, potencialni kupci se jih otepajo z izgovorom, da niso prebrali niti tistih, ki jih ima že doma.

V Sloveniji obstaja brez števila pisateljskih ”klanov”, ki so s svojimi mentorji (idejnimi vodji) že zdavnaj postali sami sebi namen. Skrbijo za obstoj klana, omogočajo, da preko JAK-a dobivajo sredstva za izdajo knjig. Ko se to zgodi, poberejo denar – kolikor ga pač je- nekaj dni so tudi mediji polni hvale na račun dotične knjige- je pač tako, da so tudi literarni kritiki del klanov - potem pa ”vse tiho je bilo”, ker se zato, da bi knjiga prišla med bralce, ne trudijo več.

Zakaj bi tudi se? Navajeni so, da prihaja gora k Mohamedu in ne obratno.

Slovenski knjižni trg je- glede na število prebivalcev – več kot ogromen. Že založb imamo toliko, kot bi nas bilo najmanj za dve Ameriki. Pisočih je, kot rečeno, skoraj toliko kot državljanov. Ne vem, če še kje na svetu obstaja toliko literarnih društev, internetnih portalov, kjer ”nadebudneži” objavljajo, pa literarnih natečajev kot pri nas. Rezultat: več jih piše, kot bere.

Dokler sem bila še urednica kulture na radiu Sora (žal se je kulturo ukinilo, ker ni bila zanimiva za ”širše komercialne kroge”), sem bila nenehno zasuta s prošnjami po predstavitvi knjig.(če se osredotočim le na to področje). Ker je branje moj način življenja, ni bilo (pre)hudo. Istočasno sem spoznala, da s(m)o pisoči zanimivi tudi po drugi plati: ko ima kdo predstavitev lastne knjige, pričakuje, da ga počasti z obiskov vse, kar leze in gre. Da bi pa vrnil obisk (nakup knjige) kolegu?! O, to pa zlepa ne!

Iz leta v leto je na knjižnih policah več – če jim lahko tako rečem -  ”tipično slovenskih knjig”, za katere že po nekaj straneh vemo, da jih nihče ne bo bral. Četudi so prejele ne le ene, temveč več nagrad.

In prav v tem grmu tiči zajec, ki nam že vrsto let dopoveduje, zakaj ima slovenska knjiga tako malo resničnih (namišljeni odpadejo)bralcev.

Le-ti se slovenske knjige enostavno – bojijo.

Bojijo se, da jih bo zamorila, da jih bo spravila s svojo, t. i.  ”subtilno umetniško noto” ob živce, ne marajo brati o frustracijah, ki prevevajo mnoge pisce, ki se potem izživljajo z njimi še v pisani besedi.

V slovenski literaturi je za nas, laike, podobno stanje kot pri domačem filmu. Milijoni se mečejo skozi okna zato, da jih vidi le peščica. Nakar jih odkupi TV, če jih. In to je vse.

A trmasto stiskamo ustnice in se obnašamo več kot sovražno do vseh, ki si drznejo reči, da za takšen odnos do filma nismo zadosti bogati, da bi bilo treba ustvarjati tudi filme (knjige), ki bi napolnili izpraznjene blagajne.

”Ne! Mi, Slovenci, takšnih filmov ne bomo snemali! Mi smo umetniki- ne obrtniki. Amen. Pika.”

Slovenski knjižni trg potrebuje prevetritve, željan je sprememb. Čas bi že bil, da pisatelji pričnejo pisati tudi za bralce, ne več le za kritike, za ozke literarne kroge, za prijatelje, ki jih trepljajo po ramenih. Od njihovega čohanja nimajo nobene koristi, kvečjemu veliko škode. Nenazadnje so to tisti, ki knjig ne kupujejo, ker že po tradiciji pričakujejo, da se jim knjige podarjajo.

Slovenski knjižni trg bi moral ponujati tudi uspešnice. Upam, da ne bo prepozno, ko bomo spoznali, da to še kako drži.

PS s svojo knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače nimam težav. Prodaja se, imam veliko literarnih večerov, verjetno zato, ker za knjigo garam. In to krepko. Kljub kakšnemu polenu, ki mi po lepi slovenski navadi prileti pod noge.