Za nami so (skoraj) Velikonočni prazniki, potrebujemo le še malo strpnosti in v  izložbah bodo zajčke nadomestili simboli prvega maja: stisnjene pesti, srp in kladivo.

Ker pa nisem ravno tipično potrošniško bitje, bi se, če dovolite, tokrat raje pomudila pri mojih lastnih občutkih, ki se tičejo Velike noči. Ne trdim, da so narejeni ''po predpisih'', a nič ne de. Marsikdo sicer Velike noči ne mara preveč, ker je- tako se govori- povezana z nečloveškim trpljenjem križanja, mene pa ti prazniki vsako leto znova spomnijo, da pravzaprav nikoli ne vemo, kaj se skriva za prvim vogalom.

Na srečo si Velikonočnih sporočilnosti nisem nikoli razlagala na kompliciran ali na banalen način. Zavedam se, da trpljenje Jezusa lahko- konec koncev- ''prevedemo'' tudi v vsakdanji jezik odpovedovanj, žrtvovanj, vsakdanjih udarcev ter naporov, s katerimi nam streže življenje. Potem lahko hitro spoznamo, da del Velike noči v svoji usodi nosi domala vsak izmed nas. Lahko si rečemo le: če zmorejo drugi, bom še jaz.

 Če imam pred očmi zgolj Tino Maze, nikoli ne vidim njenih zaslužkov, temveč preštevilne treninge, ki bi marsikaterega foteljaša, ki pred TV ekranom kritizira njene vožnje, ugonobile že v eni sami uri. Mar ni prav Tina vredna, da jo posnemamo, obenem pa se zavedamo, da je težko priti do želenega cilja brez vzponov in padcev, brez prelitega znoja, brez nečloveških naporov?

Nekoč sem se pogovarjala z mamo deklice, ki jo je zlorabil njen trener. Odkrito je povedala, da je bila že bolečina, ki jo je čutila, ko je izvedela, kaj se je zgodilo, nečloveška in jo je spravila na kolena. Še bolj nečloveško pa je bilo, ko se je morala zadrževati, da storilcu, ki se je s pomočjo odvetnikov posmehoval deklici in njej, ni zavila vrat. Kaj bi storili na njenem mestu? Šli po lažji poti in vzeli pravico v svoje roke?

Žal je tako, da smo za marsikaj, kar se okoli nas dogaja hudega, slepi in gluhi. Človek enostavno NE more verjeti...dokler ne postane zelo osebno....In ko se zgodi to, slednje, je še toliko bolj boleče. Kadar smo zaviti v vato, ležernosti, navidezne varnosti, večvrednosti, nedotakljivosti, celo lenobo misli in telesa, je vsak, še tako neznaten napor, pravi ''križev pot''.

V težavah spoznamo, (ali pa tudi ne) koliko volje in moči moramo imeti v sebi, da lahko nosimo križ, ki se znajde na naših ramenih. V trenutkih, ko pademo na kolena pod njegovim bremenom, spoznamo, kako lepo, prav in zaželeno je, da imamo v srcu voljo, moč in upanje, da bomo zmogli, da bomo premagali težave!

Že četrt stoletja se soočam s takšnimi in drugačnimi osebnimi zgodbami. Boli me srce, da takrat, ko jih pripovedujem drugim, pogosto naletim na posmeh, češ, kaj takšnega je nemogoče, Milenči, ti se šališ! Ob takšnih posmehih se bridko zavem, kako malo ali nič premoremo empatije do sočloveka.

Če nadaljujem po ''velikonočno'', potem se bojim, da tudi Slovenija še ni doživela vstajenja, ker, žal, še zmeraj nosi na svojem hrbtu križ. Z vseh strani jo njeni lastni ljudje obmetavajo z gnilimi jajci, ji nalagajo vedno večja bremena z glasnim ''križaj ga!'', se iz nje norčujejo, jo skubijo, ponižujejo in ji ne dajo dihati. Neštetokrat so jo že pribili z najdebelejšimi žeblji, pa spet sneli,  farizejev, ki se drenjajo pred njenim obličjem, pa Juda Iškarijotov, ki jo poljubljajo po obrazu, v resnici pa ji zadirajo nož v hrbet, je še zmeraj nepregledna, potuhnjena in zahrbtna monžica.

Nobenega usmiljenja nimamo niti do otrok. V četrtek dopoldan je bila 3,5 letna deklica v bolnišnici zaradi kašlja, visoke vročine, vnetih oči, hitrega dihanja in bruhanja ob kašljanju. Ker ni bilo postelje, je deklica deset ur (!) čakala v čakalnici, nakar so jo poslali domov- ne boste verjeli, okoli 23. ure zvečer. Si lahko predstavljate nočne more njenih staršev in trpljenje ubogega bolnega otroka? Pa to ni edina takšna zgodba. Dogajajo se vsak dan, ne le v velikonočnem tednu.

Ura za uro poslušamo, kako Slovenija nima denarja niti za najnujnejše. Pa je to res?  Tisti, ki so pri koritu, si že od nekdaj režejo slastne in debele pogače. Že samo za odvetniške storitve mestne občine namenjajo precejšnja sredstva. Rekorderka je ljubljanska občina, ki je v letih od 2012 do 2014 za to porabila 2,6 milijona evrov! Na drugi strani lestvice je MO Slovenj Gradec, ki je v letih od 2012 do 2014 za tovrstne storitve odštela nekaj manj kot 13.000 evrov.

Ste se v zadnjem času kdaj vprašali, zakaj je med Slovenci, ki so nekoč veljali za pridne in poštene, toliko posameznikov, ki želijo z goljufijo doseči nekaj več? Pa ne mislim le na različne plagiatorske magisterije, ki- če ne drugega- opozarjajo na gnilost, nestrokovnost in zlepljenost šolskega sistema. Pred dnevi sem ujela na televiziji pogovor, v katerem so vprašani jasno in brez dlake na jeziku povedali, kako se med seboj dogovarjajo in barantajo ključni akterji, ki pridejo pred obličje sodnika...

Vsak dan slišimo vsaj dve verziji razlag zakonov, dogodkov, vizij. Celo o ustavi  imamo levo in desno mnenje. O istih stvareh se govori na tako različne načine, da normalen človek avtomatično pomisli, da se eden od govorcev pač – laže in zavaja.

Slovenci se sila radi zatekamo v anonimnost in ob Veliki noči je bil internet poln nebrzdane in žaljive sovražnosti do tega praznika. Morda tudi zato, ker smo pozabili na njegovo vsebino in ga zamenjali za potrošniški festival in prenažiranje?

Saj veste…komaj smo iz izložb umaknili okrašene novoletne jelke, že so vanje priskakljali zajci........

To pa je zadnje, kar si ob prazniku, kot je Velika noč - želimo.