Pred nami so praznični dnevi, Praznik dela, ki ga še zmeraj praznujemo, čeprav ne vem več točno zakaj, nas bo tudi letos razveselil z dvema prostima dnevoma. (vsaj nekaj!)

V državi, v kateri je skoraj 140.000 brezposelnih, takšni prazniki pomeni nek zanimiv paradoks, ob katerem človek ne ve, bi se smejal ali jokal.

V dneh ob 9. Slovenskih klekljarskih dnevih sem se nehote spomnila na pokojnega Esada Biljalija, ki je že zarana, ko so Žirovci prihajali v službo - v Alpino, z metlo pometal po cesti pred lokalom- pa ne le tam, tudi še malo dlje naokoli. Vmes je vsakega, ga je poznal ali ne, lepo pozdravljal, kot se za pravega Žirovca, ki sanja o turizmu, spodobi.

Potem pa so prišli novi časi, ko je postala metla prej kot ne - prekletstvo, namesto - pravilo.

Esadovega Turističnega društva skorajda ni več, marsikaj, kar je bilo nekoč vredno ogleda, se je sfižilo ali žalostno propada. Še Muzeja se ni znalo obnoviti tako, kot je treba. Po lepi slovenski navadi se je v adaptacijo zmetalo na tisoče evrov- malo več kot milijon, če me spomin ne vara - a ne bodi vrag! Že čez nekaj let, morda pet ali še manj, so brihtne glave ugotovile, da je bilo pri sanaciji vse narobe. Pa so na občini ponovno segli v žepe, tokrat menda za malo manj (+ EU sredstva), da sanirajo - že sanirano. Minister Gregor, ki bi moral naviti ušesa vsaj nadzornikom, če že ne tudi arhitektom in gradbenikom- pa nič.

Še dobro, da je skupina starih babnic še toliko pri močeh in zdravju, da se v kraju kaj konkretnega pomiga. Če jih ne bi bilo, bi kakšen naključen obiskovalec, ki se po spletu nenavadnih naključij znajde v kraju na koncu sveta, hitro pobegnil na varno.

Imele so srečo, saj jim je celo sekira padla v med. Namreč: njihove letošnje čipke, skodelice in vse ostalo v vsem sijaju kraljujejo v prestižni stavbi IKE, kjer se- to se je že izkazalo- zelo dobro počutijo, a kaj, ko tisti, ki se na razstavo napotijo peš, zmajujejo z glavami, ko vidijo nič kaj pospravljene bregovje reke Račeve. Pa neurejen center Žirov, za katerega že več kot 20 let obljubljajo, da bo drugačen, bolj cortkan in moderen.

Nekoč je Turistično društvo po Ledinici postavljalo klopce, sadilo drevesa in cvetlice, da je bilo veselje! Nekoč smo imeli – podobno kot v pravljici- celo drzne načrte z Rupnikovo linijo in Rapalsko mejo. Žirovski Muzej naj bi postal celo(!!!) osrednji muzej zanjo! A ni bilo ljudi, ki bi- kot Esad- zavihali rokave, ni bilo cvenka penka, ni bilo spodbud ''od vrha do tal'', pa je zamrla in umrčkala tudi ideja.

 Tisti, ki so turizem nekoč napolnjevali s svojim delom in vsebinami, so danes že starejši, mladih pa, žal, ni, da bi vzeli v roke metlo – v dobesednem in simboličnem pomenu. Meščani so se polenili, sedijo doma, gledajo televizijo in všečkajo na facebooku. Prireditev itak ni več, Žiri bode kmalu postale izumrlo mesto.

Smo pa imeli te dni v Žireh celo eno(1) turistkinjo, mejdun. Gospa Zdenka, ki je želela videti še kaj več- ne le razstave- je ostala- ne boste verjeli - čez noč in se tako vpisala kot prva v zgodovino, ki je Klekljarske dneve dojela kot se šika.

Naslednji dan, že zarana, se je povzpela na Goropeke, o tem, da jo je tam pričakal zaprt in razpadajoči nekdanji planinski dom, ne bi razpredala. Tega, da so žirovski planinci zgradili novega kar v sosednji občini, pa tudi ne.

Ogledala si je Jutine vrtove, vsa raznežena se je želela sprehoditi še ob Sori, žal ni šlo. Včasih smo rekli, da je še pri ciganih bolj pospravljeno, danes je ta rek-ob stiku z realnostjo- tudi v naših koncih izgubil na pomenu.

Bilo pa je zanimivo slišati njene ideje, to pa! Sicer mi je na dolgo in široko razlagala, da okoli nove čistilne naprave smrdi kot kuga, pa da se v Soro izliva sivo rjava brozga, a ji nisem dovolila, da bi povedala do konca, to pa ne! Ko se je le-ta zgradila, so nam govorili, da bo voda, ki bo pritekla iz nje, primerna celo za pitje, zato ne gre, da bi kakšen naključen turist šimfal žirovsko pridobitev!.

Žirovci smo na vse navajeni, samo na kritiko ne. Četudi se kakšna hiša ob glavni cesti, ki turistom takoj pade v oči, dobesedno podira, gremo mimo nje, kot da je podrtija krajevna folklora. Morda celo je, saj s časom postane del vsakdana, brez katerega ne moremo.

Enako je z navlako, ki jo je naplavilo po zadnji poplavi, pa še zmeraj leži tam, kjer jo je deroča voda odvrgla. Mika me, da bi začela pobirati vstopnino, pa bi se je, morda, nabralo toliko, da bi se koga plačalo, ki bi jo pograbil in odpeljal na smetišče. Ne bi koštalo veliko, bi človek rekel....Na srečo moteči turisti kot je Zdenka, odidejo, nam pa ostane kruta realnost, ki nas umešča na konec sveta, kot so že zapisali še bolj pametni od mene...

 A upanje, da se bo nekaj spremenilo na boljše, umira zadnje! Kakšne naj bi bile te spremembe v lokalni skupnosti ali v celotni državi si ne drznem napovedati. Me pa dnevno srbijo prsti, da bi kaj predrugačila, a kaj, ko so spremembe povsod, kamor pridem- nezaželene.

Če govorim o prazniku dela, na primer, lahko dodam, da se mi zdi lepo, če spoštujemo borbo za pravice izločenih, zatiranih in izkoriščanih.

Nerodno pa se mi zdi, ker se, žal, ne zavedamo, da smo narod leporečnežev, znamo saditi rožice, celo potvarjati zgodovino in se hvaliti, da imamo vzorne urejene državljanske in delavske pravice, ki naj bi bile za vse državljane-enake.

Ne vem, bi se smejala ali jokala, ko slišim blebetati o pravicah tiste, ki so se že rodili z zlato, zelo socialistično žlico v ustih.

Medklic: to pomeni, da živijo na račun drugih, prisesani na državne jasli, prepričani, da je to njihova pravica, dolžnost državljanov pa je, da njihovo pravico spoštujejo in – molčijo ter jo podpirajo.

Tistih nekaj črnih ovc, ki jim še uspe razmišljati po svoje, je sicer že zdavnaj spoznalo, da smo svetlobna leta stran od običajnih standardov, ki so v civilizirani Evropi nekaj povsem normalnega. Bog nas je štrafal z glavnino, ki je takšna, da s prebiscitarno večino raje pomaga, da drugače misleče leporečneži v trenutku zatrejo s sajenjem že zdavnaj crknjenih in od slane požganih rožic.

Mnogi se sprašujejo, mar v teh globalnih svetovnih razmerah res potrebujemo utopije socializma, strnjene v nacionalnem interesu? Le kaj bi z njim drugega, razen da ustvarjamo umetne sanje, odgovarjajo nasprotniki?! Pohlep in narcizem tistih, ki nam samo še bolj uničujejo prihodnost, nič pa ne prispevajo k reševanju perečih problemov večine – zlasti brezposelnih, je brezmejen in zacementiran.
Ob prvem maju bomo, po lepi slovenski navadi, še pogosteje slišali zahteve po pravno urejenem socialnem okolju. Prišle nam bodo solze v oči od ganotja in srce se nam bo paralo, ko bo v ozadju donela pesem ''Hej brigade!''

V medijih vsak dan slišimo in beremo zgodbe o ljudeh, ki že desetletja zaman iščejo pravico. Nekateri- najbolj vztrajni med njimi- jo potem najdejo na EU sodišču za človekove pravice, od koder so Slovenijo že neštetokrat okrcali in ji navili ušesa zaradi pišmeuhovskega odnosa do najbolj ranljivih skupin.

Upokojeni črkoslikar Ladislav Perčič, na primer,  že 20 let išče pravico. Elizabeta Planinc je pri 80 letih izgubila upanje, da bo še kdaj na svojem. Upokojenka Marija Košir z Golnika je na starost preživela težko zimo, nima pa niti za drva.

Mnogokod so vsakodnevne deložacije že običajna praksa. Gre za družine, ki ne zmorejo odplačevati stanovanjskih posojil in so posojilodajalci njihova stanovanja zaplenili ali pa ne zmorejo več plačevati stroškov najema, ker dobivajo neredne plače.

Kako naprej, je vprašanje, ki se nam v dneh okoli 1. maja postavlja pogosteje kot sicer. V situaciji, v kateri smo se znašli, nam ne kaže drugega, kot obdelati sleherno ped zemlje, se povezovati, vztrajati, videti izzive za lepšo prihodnost v tistem, kar je morda na voljo- a pozabljeno, in ne iskati sreče tam, kjer je ni.

Včasih je dobro, da si vzamemo za zgled tiste, ki zmorejo, ki si drznejo in ki ignorirajo znan slovenski pregovor ''dobro blago se samo hvali''.

Če kaj znamo in zmoremo, moramo o tem spregovoriti na glas, da nas slišijo tudi tisti, ki morda iščejo prav to, kar jim lahko mi ponudimo.

Upati se, začeti iz nič- in uspeti, je (bil) moto marsikaterega prednika. Žal smo v gonji za uspehom, ki mora priti čez noč, pozabili, da je pot do zmage- kakršnekoli že- tlakovana z napori, odpovedovanji in žrtvovanji.

Nasedli smo pred tistimi, ki so nas leta in leta prepričevali, da je gospa Država dobra in skrbna mati, ki bo zrihtala vse- od službe, do stanovanja, do tisoč in ene priložnosti za celostno prepoznavnost Slovenije.

Poznate Lucijo Kavčič pa Turistično društvo Žirovski vrh? Še ne? Pa bi bilo dobro, če bi jih. Tako kot so žirovske klekljarice pojem za ustvarjalnost (narediti veliko iz skoraj nič), tako so Lucija & co pojem velikega uspeha turizma nekega kraja ''bogu za hrbtom'' z vztrajnostjo, dobro voljo, povezovalnostjo, norimi idejami in željo uspeti- in od majhnih korakov, ki počasi postanejo veliki- nekoč tudi spodobno živeti.

Na otvoritvi 9. slovenskih klekljarskih dni je predsednica Marica Albreht poudarila, da se klekljarice trudijo tudi zato, da bi mladi v žirovski čipki začutili odskočno desko zase in za lepšo prihodnost. Nekateri so se ob njenih besedah bebavo nasmihali, a so pozabili, da je Manci Ahlin, arhitektki, doma iz Izgorij in Maričini učenki, v daljni Ameriki to uspelo.

Zakaj? Ne le zato, ker je sposobna, temveč tudi zato, ker si je upala!