(fotka je z interneta)

Svetovni dan svobode medijev, tretji maj, je posvečen svetovnonazorski različnosti, o kateri morajo poročati tudi mediji. Da bi to svobodo še bolj ponazorili, na uradnih plakatih zato vidimo mikrofone v pisanih barvah v obliki cvetličnega šopka.

Ste opazili tudi vi: šopek, ki je nabran na naših tleh, žari bolj kot ne v eni sami barvi? Kako je pravzaprav s svobodo medijev v Sloveniji? Bolj kilavo, kajti o tisti drugi – nekateri jo imajo za drugorazredno temo-  plati naše realnosti v glavnem poročajo le dva, trije nizkonakladniki, ki v množici agresivnih in prevladujočih komaj lovijo sapo.
Da državljani nismo obveščeni kot bi morali biti, govorijo mnoge študije, ki s številkami dokazujejo izjemno prevlado idej levega in levosredinskega svetovnega nazora v domala vseh slovenskih medijih. Povsem običajne so recimo tudi okrogle mize in soočenja, kjer se največkrat razgovorijo zgolj in samo somišljeniki. Celo na javni televiziji, ki jo plačujejo vsi davkoplačevalci! Brez števila t. i. ''komikov'', pa si kuje slavo na račun neumne in ''čudaške'' desnice.

Darinka Pavlič Kamien je pred dnevi v svoji kolumni zapisala, da ima vsak mediji v Sloveniji svojega ljubljenčka. Kar z drugimi besedami pomeni, da se jim ne zgodi nič hudega, pa če so še tako slabo ravnali, goljufali, dokazali, da niso dorasli, sposobni, spretni, modri. Mediji jih zaščitijo. V najslabšem primeru o njih ne pišejo, kar pa je sploh zanimiva zaščita in v Sloveniji zelo čislana, uveljavljena in izrabljena.

Po drugi strani pa imajo teisti mediji tudi svoje tarče, v katere nenehno usmerjajo strupene puščice. O tem, kako, kaj in na kakšen način odločajo ''medijski vplivneži'', tisti, ki jih ni videti, to pa so uredniki, tudi lastniki, politiki in vplivni posamezniki, pa lahko beremo, vidimo in slišimo domala vsak dan- na vsakem koraku. Vprašanje, ali je lahko vsebina medijev objektivna, če jo ustvarjajo posamezniki, ki jih med seboj tesno povezujejo interesi in vplivi, pa je prav v teh dneh povsem na mestu.

Slovenci smo- vsaj kar se lastnih pogledov na življenje in svet, ki se vrti okoli nas, zelo staromodni, redki so- če sploh- ki bi v času od rojstva do smrti spremenili svetovnonazorsko prepričanje. Kar se Janezek nauči, to potem govori do zadnjega dne življenja, pa še čez, odvisno ali mu na nagrobni spomenik narišejo križ ali zvezdo.

--Povprečen državljan redkokdaj- če sploh kdaj- prebere kaj drugega kot tisto, na kar je navajen. Dandanašnji, ko poštar vsak dan prinese cel kup propagandnih prospektov o popustih in ugodnih nakupih, mu itak zmanjka časa za malo bolj poglobljeno razmišljanje in potem – iz lenobe in komodnosti- raje počaka, kaj bo povedal ''javnomnenjski voditelj'' za bližnjim šankom ali kdo drug, za katerega so mu, ko je bil še otrok, doma naročili, da ga mora poslušati in spoštovati.

Znanci, ki so med prvomajskimi prazniki obiskali Albanijo, pravijo, da je v tej, nekoč zaostali in komunistično izolirani državi, danes čutiti več optimizma, radosti, veselja, želje po uspeti, iti naprej… kot v Sloveniji. Četrt stoletja po padcu komunističnega režima bo, med drugim, Albanija odprla celo arhive nekdanje zloglasne tajne policije Sigurimi, njeni pripadniki pa ne smejo več opravljati javnih funkcij. Kaj pa pri nas? O tem, kdo vse pogleda iz vsake paštete, če jo le odpremo, ne bi izgubljala besed. Albanski mediji so zazrti v prihodnost, mladi ne zapuščajo države tako kot pri nas, iščejo nove izzive in priložnosti. Kaj pa pri nas? Včeraj sem brala v nekem časopisu, ko se je intervjuvalo mladega in nadebudnega politika, da bo v Sloveniji verjetno že v naslednjem mandatu ponovno zavladal socializem. Kaj to pomeni, pa tisti, ki jim ob sledenju slovenskim medijem možgani še niso povsem zakrneli, dobro vedo: banane v Borovljah, kavbojke v stari Gorici, bencin na bone, par – ne par, še več korupcije in še več zajedavcev, prisesanih na davkoplačevalske žepe. In če hočete, še kakšna Angela Vode - v minulih dneh smo obeležili trideset let, kar je umrla- in to zaradi lakote!
Slovenski mediji, ki miselnosti o svobodnem posamezniku ves čas zatirajo, obenem pa spodbujajo vračanje v stare čase, so tudi cokla političnega in gospodarskega razvoja države. A ker so takšni mediji močni, ker nasprotovanje zdravi pameti udejanjajo zelo vztrajno- dan na dan- ni čudno, da Slovenija nazaduje tako po gospodarski, kulturni in predvsem obče človeški plati.

Državljani bi se morali takrat, ko spremljajo medije, zmeraj vprašati, kaj pa je tisto, kar ni bilo povedano in kaj bi moralo biti povedano! Je ni stvari, ki bi bila lahko le črna ali le bela. Tako ljudje- kot njihova dejanja so zmeraj večplastna. Podobno kot zdajšnja ''spin -afera'' z e-maili nekdanjega predsednika uprave NKBM Matjaža Kovačiča, s katero- tako se govori- želijo zakriti nepravilnosti v sodstvu in še kje.

 Moje osebno mnenje je, da ni dovolj, da so novinarji zgolj posredniki informacij, paziti morajo, da te informacije uredniki in vsi ostali, pred objavo ne prikrojijo in jim s tem dodajo povsem drugo vsebino. Namreč: kaj je huje – ko svobodo govora ogrožajo streli iz pušk, ali ko to svobodo zmaličijo pritiski politike?

''Človek ne bi verjel, kakšne pošasti lahko postanejo sivi uradniki, prijazni sosedje in družinski možje,'' vojaški psiholog in predavatelj v vojaškem šolstvu Gregor Jazbec.

Žal zelo enako velja tudi za slovenske medije. Ne le, da se pogosto obnašajo kot pošasti, z uničujočimi virusi zastrupljajo tudi državljane, saj sta z njihovo izdatno pomočjo ne le realnost, ki jo živimo, tudi prihodnost, postali le skupek smeti, v katerih je težko najti celo najmanjši, kolikor toliko vreden biser.