Pred dnevi sem na televiziji slučajno naletela na eno od epizod nanizanke Novi stari primeri (New Tricks). Zgodba se je vrtela okoli tipa, ki je zvabljal mlada dekleta v svoje mreže in jim potem z ustrahovanjem, nasiljem in maltretiranjem do te mere opral možgane, da se niso drznile pobegniti od njega niti v primeru, ko so se vrata v svobodo na stežaj odprla. Ob gledanju me je - to moram priznati- močno pretreslo, pa ne toliko zaradi filma samega kot zaradi asociacij. Boleče sem se začela zavedati vzporednic z realnostjo, ki jo Slovenci danes živimo. Pa ne vedno manj, temveč vedno bolj.

Ob osamosvojitvi smo si zagotovili svobodo, rešili smo se spon z nekim krutim in neživljenjskim političnim sistemom, prvič smo si dovolili lastne in samostojne sanje, vendar je bilo vse skupaj le navidezno. In zelo kratko. Tako kratko, da se je komaj dvakrat, trikrat ''zadihalo'', pa smo ponovno zdrsnili v naročje ''starega'', katerega smo bili navajeni.

Na vseh področjih, zlasti tistih, ki se tičejo politike, gospodarstva, intelektualno-kulturne srenje, šolstva…, se zdi, da ponovno ždimo v ječi nekega davnega časa, ki ga na papirju sicer ni več, a smo naredili vse, da smo ga ponovno priklicali v glave, srce in dušo. Četudi so vrata pod svobodno sonce odprta, četudi smo že več let člani Evropske unije, nam to nič ne pomeni. Vsaj večini ne! Petdeset let pranja možganov nas je zajebalo za več generacij, saj ''sladkosti''zaporniške celice prenašamo na mlajše rodove, nezavedajoč se, da jim s tem krčevito branimo, da bi zaživeli, kot živijo normalni ljudje.

Po svoje tiste, ki so podobni mladim dekletom iz filma, ki sem ga omenila, žal, vsaj malo razumem. Morda bi bila tudi sama na njihovem mestu, če bi bili moji starši tiste sorte, ki bi samo kimali vsem norostim, ki smo jih prinašali iz šolskih klopi domov. Ali pa če bi imeli od prejšnjega sistema kakšne koristi. Ne bom pozabila, kolikokrat sem bila jezna na mamo, ki se mi je ob mladostniškem navdušenju za ''bratstvo i jedinstvo'' upala reči, naj vendar razmišljam s svojo glavo. Naj poslušam in tudi slišim. Naj seštejem ena in ena. Češ, ne bodi zabita kot štanga v zmrznjena tla! Bila sem nora na zgodbe, zlasti še, če so bile junaške, drzne in veličastne na prvi pogled, vsrkavala sem jih vase in malo je manjkalo, pa bi me požrle, če ne bi začela delovati zdrava pamet. Ko je videla, da požiram tudi srbohrvaške knjige, je nekoč stopila po palico in me namahala.

V šestdesetih letih je eden od sovaščanov kupil svojo prvo stoenko, na katero je – kljub plačilu - čakal več kot leto dni.  ''Pa kaj potem!?''je vzklikal, ko je opazil, da je po levi strani na več mestih udarjena. ''Pomembno je, da jo končno imam.''

In vsi, ki smo stali okoli njega, smo kimali in se strinjali. Tisti, ki jim je stoenka šla bolj do srca, pa so utrnili solzico ganjenosti.

Delavci, ki so za enako delo kot kolegi čez mejo zaslužili tretjino njihove plače, so se vzneseno in ponosno trkali po z revolucijo prežetih prsih, rekoč, da to ni nič hudega, saj so tovarne itak njihove in ne tako kot v Avstriji, ki jih imajo v lasti grdi in izkoriščevalski kapitalisti.

Na to temo sem nekoč napisala zgodbo in jo poslala na literarni natečaj v Sarajevo, na Male novine in dobila nagrado. Kar gorela sem od ponosa, ko sem ga- prevedenega v srbohrvaščino – brala v časopisu! Bil je kot verižen niz zmerljivk in psovk na račun kapitalističnih izkoriščevalcev na eni strani ter sreče in zadovoljstva, ker mi je bilo dano živeti v državi bratstva, edinosti in pravičnosti na drugi. Ob tem pa sploh nisem dojela, da sem ure in ure sanjala o pomaranči, ki bi jo z užitkom pojedla, če bi jo le imela..

Nekoč- bilo je že v srednji šoli - sem prvič slišala za Goli otok. O njem nam med dolgimi in dolgočasnimi urami o vrednotah marksizma in samoupravljanja, niso pripovedovali profesorji, o ne! Na eni od ur esperanta mi je dekle, s katero sva slučajno sedeli skupaj, zaupala, da se je pred dnevi od tam vrnil njen oče. Ne bom pozabila tudi njenih besed, slišale so se približno takole:''To je otok, na katerem ljudje ponovno najdejo samega sebe. Ponosna sem na očeta, saj so mu na Otoku vcepili ljubezen od vrednot komunizma, ki jih bo lahko prenašal tudi name''. Ko sem naslednjič obiskala teto Marjano v Trstu, sem jo vprašala o Golem otoku. Po tistem, kar mi je povedala, več dni nisem zatisnila očesa…

Ne bom pozabila tudi starejše gospe, ki se je s severnega dela Slovenije preselila k hčerki v Ljubljano. Živeli sta v manjšem stanovanju, da bi lažje preživeli, sta študentom oddajali edino spalnico, ki sta jo imeli. Skoraj dve leti sem prebila pri njima. Pred 2. svetovno vojno sta živeli na eni večjih in tudi zelo bogatih kmetij. A so jih po vojni nasilno razlastninili, moža so ji za nekaj časa zaprli, a ko se je vrnil domov, je od žalosti kmalu umrl. Trije bratje pa so padli v partizanih.

V kuhinji, nad mizo, je imela obešeno veliko sliko Tita. Ko sva sedeli pri zajtrku in žulili več dni star kruh, trd kot kamen, je sliko pobožno božala z očmi, rekoč, saj on ni nič kriv, saj ni nič vedel.  Danes me je sram, da sem ji pri osemnajstih letih verjela.

A je na srečo tako, da otrok, ki so mu všeč pravljice, prej ali slej odraste in začne raziskovati, si zastavljati vprašanja. Zakaj moram spoštovati učitelja, ki v razredu dela razlike in se laže, zakaj živim v družbi, v kateri je nešteto razlik, obenem pa nam govorijo, da smo vsi enaki in vsi enakopravni. Zakaj nekateri ljudje, ki razmišljajo drugače- izginjajo? Zakaj so bili umori na tisoče ljudi, ki še danes ležijo v jamah in globelih povsem legitimni in ''nič takšnega''? Zakaj je nekaterih ljudi okoli mene strah, četudi so me učili, da je svoboda nekaj najdragocenejšega, kar imamo. Zakaj so zgodbe, ki jih je slišalo desno uho, tako zelo različne od tistih, ki jih je slišalo levo? Četudi govorijo o istih ljudeh, o istih krajih in o istih časih.

Bilo bi čudno in nenavadno, če me ne bi zagrabila strast po iskanju resnice, ki je, zelo skrita, tičala pod milijoni plasti celofana in okrasnih pentelj.

Iskanje poti iz labirinta laži je bilo je težko in naporno, a tudi boleče in žalostno, kajti v prah se je spreminjalo malodane vse, s čimer je bilo prežeto otroštvo in nenazadnje tudi mladost. Takšno je bilo tudi zaradi številnih osebkov, kot je recimo Jeremija, ki so znali zmeraj (in še znajo) žolčno pljuvati po ljudeh, ki si drznejo razmišljati drugače.

Sem in tja tehtam, kaj najbolj zamerim času, ki je tako usodno zaznamoval življenje Slovencev… Zamerim, da mnogi, tudi tako imenovani intelektualci, ki so imeli priložnosti iti po svetu in videti marsikaj, še zmeraj tičijo – kljub odprtim vratom v svobodo razmišljanja –v svojih celicah in se ne upajo dvigniti glave, zarite v pesek, v zrak. Ter reči bobu- bob. Četudi vedo, kakšen je ta ''bob'' v resnici!

Ko smo pred dnevi slišali za Titovo sliko, ki je visela v prostorih policije, me je ponovno boleče prešinilo, kako daleč je upanje, ki smo ga pred dobrima desetletjema- za kratek čas- držali v rokah.