Če  bo on, bom tudi jaz

Večina sogovornikov, tistih, ki jih štejem med graditeljske pionirje, po poroki niso več stanovali pod domačo streho. Iz tega podatka se da sklepati, da je bilo oddajanje sob ali manjših stanovanjskih enot po vojni bolj donosno kot danes, saj so stanovali pri zasebnikih, za stanovanje, ki je v večini primerov vključevalo le spalnico in kuhinjo (sanitarni prostori so bili skupni vsem prebivalcem v hiši), so plačevali kar lepo najemnino (okoli 100 din - približno desetino plače).

Zaradi finančne in še kakšne stiske so se morali kar najhitreje preseliti na svoje, ker so lastniki  njihovo stanovanje želeli oddati drugemu ali pa so ga rabili za lastne otroke, ki so se ženili.

Moji starši so stanovali pri očetovi sestri Mici, kjer so imeli v uporabi celo zgornje nadstropje, na podstrešju pa je mama sušila perilo. Ena izmed sob je bila zaklenjena, ker je imela teta v njej spravljene svoje reči. Spominjam se velike kuhinje, štedilnik je bil tik ob vhodnih vratih, pod oknom je stal divan, zraven pa kredenca v drap-svetlo zeleni barvi. Iz kuhinje so vodila vrata v spalnico, kjer je takoj za vrati stala moja posteljica, starša pa sta spala v veliki zakonski postelji, del trodelne omare, se mi zdi, pa hranita še dandanašnji.

V pričujočem zapisu je sodelovalo 16 lastnikov stanovanjskih hiš, ki so bile zgrajene od leta 1948 do leta 1963.

Praviloma so se Žirovci lotili zidave šele po poroki. Najprej so pripravili material. Pesek so kopali v Lajšah v Gorenji vasi, Osojnici, ali pa so ga vlačili iz rek, iz Rakuljščice pa tudi iz Sore. Za dovoljenje je bilo treba obvezno vprašati lastnika zemljišča, od koder je bil dohod do reke oziroma do kamnoloma. Ženske so bile pri delu povsem enakovredne moškemu, prav nič jim ni bilo prihranjeno. Poleg dela so istočasno skrbele za otroke, ki so bili največkrat še majhni.

''V Lajšah sva sama nakopala 30 metrov peska. Točno sem imela izračunano, koliko lopat vržem v karjolo (samokolnico), da je polna. Niti za en sam meter se nisem zmotila,'' pove Veronika.

Material za hišo so pripravljali po službi. Ob dveh, ko je bilo konec šihta, so šli najprej domov, kjer so nekaj malega pojedli, potem pa na kolo do vode ali kamnoloma, kjer so ostajali do trde teme. Pesek je bilo treba večkrat predeti: iz kamnoloma ali vode ga je bilo treba prepeljati bliže glavni cesti, kjer so ga naložili na tovornjak, in ga, če je bilo vreme lepo, tla pa suha, pripeljali na parcelo, v nasprotnem primeru pa so ga stresli v bližini, za cesto, od koder so ga lastniki spet s karjolami zvozili na pripravljeno in očiščeno mesto na parceli.

''Ko sem naredila devet kupov, sem vedela, da bo s šihta prišel mož in mi pomagal,'' mi je rekla ena od sogovornic.

Isti pesek je bil potem prekidan najmanj šestkrat, preden je bil uporabljen.

Za gradnjo so potrebovali tudi kamenje, ki so ga najprej iz vode  znosili  na kupe, z vozom, trugo ali tovornjakom pa nato odpeljali na parcelo.

Sreča v takšni ali drugačni obliki je bila njihov stalni spremljevalec. Od nje je bilo odvisno, so gradbeni material (predvsem železo in cement) v trgovini imeli ali ne. Kadar so ga dočakali, ga je bilo potrebno takoj vzeti in plačati, nihče niti pomislil ni, da bi kaj prebiral med bolj ali manj kvalitetno ponudbo. Ko je česa zmanjkalo, se ni nikoli vedelo, kdaj bo skladišče trgovine vnovič polno. Kupcev je bilo veliko več, kot so bile zmogljivosti proizvodnje.

Leta 1952 je bil cement po 15 dinarjev, 1955 pa po 20 dinarjev.

Pri gradnji je bilo veliko nesreč, ki pa niso imele večjih posledic. Seveda, če odmislimo težave s hrbtenico, ki so se pojavljale zlasti pri ženskah, po štiridesetem letu. Veliko je bilo povsem ženskih težav, povešene maternice, obrabljena vretenca, vnetje ledvic, slabokrvnost, podhranjenost, kar je bilo treba pripisati posledicam težaškega dela.

Tudi težkih padcev, poškodb zaradi žebljev, udarcev in posnete kože, niso šteli. Če se je le dalo, so poškodbo zdravili sami, zdravnik je prišel na vrsto v skrajni sili.

Ko je bil gradbeni material pripravljen, se je pričela trnova in zelo dolga pot do gradbenega dovoljenja.

Alojzij: ''Leta 1951 smo vložili prošnjo za gradbeno dovoljenje. Naslovili smo jo na Okrajni ljudski odbor v Kranju. Na gradbeno dovoljenje smo čakali leto ali dve. Potrebno je bilo pridobiti še dovoljenje za priklop vode in elektrike. Za vsak papir, ki smo ga potrebovali, smo morali sesti na avtobus, se odpeljati v Škofjo Loko ali Kranj, pa nihče ni jamčil, da vožnja ne bo zastonj. Uradniki so bili strašno počasni, da ne rečem še kaj hujšega. Pogosto se niso dali motiti, ko so klepetali, pili kavo ali poslušali radio. Do vselitve smo imeli s papirnato vojno mir, potem pa je bilo treba napisati prošnjo za komisijski ogled hiše, čemur je sledilo vselitveno dovoljenje, ki ga je  izdal Občinski ljudski odbor Žiri. Nama z ženo je načrt za hišo narisal kar zidar Gabrijel. Bil je znajden možak, saj je stavbo skiciral kar na pergament papirju. Po potrebi sem skice posodil še drugim graditeljem. Pomembno je bilo, da jih je znal brati zidar in da se je videlo, za kaj gre. Zidarjeva skica bodoče hiše je povsem odgovarjala  takratnim zahtevam. Že laik, ki se je sprehodil po Žireh, je takoj razločil, katere hiše so bile Gabrijelove in katere od drugih projektantov.''

Od temeljev do prve plošče

Tudi temelje sta zakonca kopala sama. Na pomoč so priskočili bližnji, morda sodelavci iz fabrike. Edino pri betoniranju prve plošče se jih je, že tradicionalno in solidarno, zbralo več, ki so prišli udarniško pomagat.

Elizabeta in njen pokojni mož Jože sta hišo zastavila že leta 1949. Najprej sta mislila, da bosta delala na kmetiji, vendar se z očetom, ki je bil precej nazadnjaški, nista ujela. Vodo sta morala, kljub temu, da so že bile dane možnosti, da se priključijo na vodovod, nositi od zunaj, drva so bila kar pod stopnicami, kjer se je šlo na štalo. Bili so štirje, še dva otroka, pohištvo je bilo, vsaj za Elizabeto, dragoceno, bilo je namreč del njene dote. A kaj, ko se je oče obnašal, da vse skupaj ni nič vredno. Zaposlen je bil le Jože, ker je bilo pred letom 1950 delovnih mest za ženske bore malo. Kmalu sta spoznala, da se od obljub ne da živeti, pa tudi od žlehtnobe ne. Ko je  ona poribala tla, je gospodar pripeljal iz štale konja in ga vodil po hiši.

Čeprav ju je vsako jutro, že zarana, spomnil, da je zemlja zlata valuta, sta že po enem letu obupala – in odšla na svoje.

''Si predstavljate, da se danes lotite zidave ob eni zelo skromni plači?'' sprašuje Elizabeta.

"Denarja ni bilo in  delavci, na srečo, v 50. letih prejšnjega stoletja, še niso bili vajeni, da bi med delom pili alkohol. Tudi kosci so pili  vodo, čeprav jim  včasih gospodar še te ni prinesel. Vsak dan sem skuhala velik lonec lipovega čaja, vsi so se radi odžejali z njim! Foušije med nami ni bilo. Ljudje so bili zagnani in optimistični, razmišljali so pozitivno, če bo on hišo naredil, jo bom pa tudi jaz lahko. Zgodilo se je, da je bil kdo od delavcev slabe volje in je kričal nad mano, verjemite, le z roko sem zamahnila in se nasmehnila, da je le hiša rasla! Bilo je že sredi avgusta, ko smo zalili prvo betonsko ploščo. Oče je postajal vedno bolj grd do naju. Veliko sem jokala, ker me je žalil, pa se je Tone nekoč razjezil, šel do vodovodarja in električarja, stric mi je podaril macesnove deske, bilo jih je ravno dovolj, da smo pohiteli z najnujnejšimi deli, in se že pred zimo preselili na svoje. Žal smo se prenaglili, saj so bile stene vlažne, nenehno je teklo od vsepovsod, otroka sta bila ves čas bolna, a smo najhujše do spomladi premagali. Strašno sva bila ponosna nase!''

Janko pripoveduje, da sta z ženo kopala temelje sama - tako kot večina drugih.
''Že naslednji dan sva bila tako bolna, da sva se zavlekla v senco, pred barako in počivala. Namesto čaja sva namreč pila vodo, ki je bila oporečna … Posledice, ki so s seboj prinesle neprijetno črvičenje po želodcu in črevesju, sva zdravila še več kot teden dni.

Poležavanje se nam je zdelo greh, šla sta k potoku, da bi iz vode prenašala na kopno vsaj  kamenje, pa ni šlo. Stopil sem do znanca, ki je imel konja, za pomoč sva mu raje nekaj plačala, kot pa da naju od onemoglosti pobere. Gradbeni material, ki smo ga pripravili, pa je potem na parcelo, povsem legalno, zvozil Alpinin tovornjak - šofer je bil Polde Mežnarjev.''

Parcele niso bile opremljene  z vodo in elektriko kot danes. Večina zemljišč, kjer se je gradilo, je bilo močvirnatih. Prej, preden so graditelji sploh zasadili prvo lopato, je bilo potrebno svet izsušiti in nasuti cesto. Marsikje so bližnji sosedje vodo že imeli,  novim sosedom pa so priklop dovolili le proti plačilu. Leta l952 je to znašalo  6000 din. Za ta denar je bilo treba delati v fabriki več kot mesec. Elektrika je bila še na štangah.

Zemlja je bila draga. Leta 1949 je tisoč metrov velika parcela stala 50000 din. Plača pa je bila okoli  3000 dinarjev. Če je bila parcela večja od 1000 m, so lastniki izgubili pravico do otroških dokladov, kar se je vsem zdelo krivično, saj jih je še dodatno udarilo po že tako plitkem žepu.

Za žirovsko zidarijo je bilo značilno, da so jo imeli v rokah šuštarji. Na začetku petdesetih let sicer še ne, pozneje pa. Še danes velja, da so žirovski šuštarji imeli v življenju en sam samcat hobi: zidarijo. Uradni zidarji so na uro zaslužili 130 din, največ od tega zneska je pobrala država. Kasneje, ko so se šuštarji že dodobra priučili popoldanskemu delu, ki je vrsto desetletij bogatilo siromašne čevljarske prihodke, so za enako zidarsko delo zahtevali le 30 dinarjev.

Denar bi že bil, pa cementa ni

 Največji problem mladih graditeljev je bil, ker se noben gradbeni material ni dobil takrat, ko so ga rabili. Niti železo niti cement. Na srečo je bilo v Žireh kar nekaj mest, kjer so sami izdelovali opeko. Imenovali so jih ceglounce. Stale so na mestih, kjer je bila zemlja ilovnata. Peči za žganje so bile v nenehni pripravljenosti. Ženske, ki niso hodile v službo, so vse noči kurile, da se je opeka enakomerno žgala. Pri izdelavi so pomagali otroci in sorodniki.

Največ težav je bilo s cementom, ki se ga v sezoni sploh ni dalo dobiti. Na jesen, ko je bilo gradbene sezone konec, so ga trgovci pričeli ponujati nestrpnežem. Po navadi je bil še malo cenejši kot v glavni sezoni.

''Enkrat sem ga kupil po 23 din, in to kar  celo tono, znesel sem ga v klet in zaščitil pred vlago. Pa pride zidar  Gabrijel, reče, naj ga posodim, da ga bodo pri Štalarju nucali, pomladi pa vrnili. Še kar v redu, z malo dobička, sem prišel skozi," pove Polde, še zmeraj vidno zadovoljen, da mu je pred skoraj 50 leti uspelo narediti tako dobro kupčijo. Drugače pa so cement merili s pestjo, da ga ni šlo preveč v nič. Tisti, malo bolj radodarni, pa s kelo.

Železo so pogosto iskali z žegnano svečo tudi po ostalih delih Slovenije. Zgodilo se je, da so se morali zapeljati celo do Maribora, ker je drugod pošlo. Švercarji so imeli veliko dela, saj so hitro zavohali, komu gre za nohte. Čeprav so ponujali za spoznanje dražji material, so zmeraj vsega preprodali.

''Spominjam se politično zelo zavednega Žirovca. Potem, ko se je z uslugami nekega švercerja okoristil, ga je v zahvalo prijavil. Ko se je izvedelo, so ga vsi gledali postrani,''je povedal Janez.

Nezadovoljstvo so – ker si drugače niso upali -, izražali tako, da na šihtu niso hoteli malicati za isto mizo, kot je sedela tožibaba.

Do železa za plošče so se prikopali na dokaj izviren način.

Takoj po 2. svetovni vojni so nabirali drajt na meji z Italijo. Navili so ga na kol in  ga vsak dan sproti, na kolesu, vozili domov. Tudi  nad okna - za preklade -  so dajali železne štange, ki so bile prav tako pobrane na mejnem področju. Malce trpko bi lahko rekli, da je vsaka stvar za nekaj dobra - tudi vojna.

Apno so žgali sami, zavedali pa so se, da so bile apnenice nevarne, saj je od časa do časa vanjo padel kakšen otrok, vendar o hujših nesrečah ni podatkov.

Les za rošt so graditelji nabrali pri kmetih. Te navade so se posluževali skoraj vsi, z nekaj redkimi izjemami.

''Enkrat sva šla z Jakom Brencetom, ki je bil hrust in močan, po nekaj smrek v gmajno. Prva smreka je bila pod Rjavcem, v tisti grapi. Nekaj sva jih privlekla do poti pri Lukačku. Voz je bil hitro poln, ves čas najinega dela pa je padal dež. Oba sva bila do kože mokra. Malo pred Madarjanovcem pa nisva bila pozorna na vožnjo, konja sta šla preveč desno, pa se je voz udrl in zvrnil v graben. Je rekel Jaka, pustiva, pa prideva jutri iskat. Madona, sem zaklel, če že teče od naju, bova pa še malo zdržala. Najprej je s konjem hlode potegnil nazaj na pot, nato sva jih spet naložila na voz, povezala in odpeljala na žago. Bila je že tema, ko sem prišel domov. Ko sem se slekel, so bile gate in majica  prepojene z blatom," pripoveduje Janez in doda, da tistega matranja ne bo nikoli pozabil. Še sreča, da je bil Milan Madarjanovcov doma, da jima je dal vsakemu po pol fraklčka šnopca …

''Lesa nisem  fehtal, drugi so ga, meni je bilo nerodno,'' je bil odkrit Mohor.

''Če bom vse kupil, bom pa še to. Za 30 m² lesa sem  dal 200000 dinarjev. Polovico od tega je kmet  odštel občini za davke" (kolo je stalo, za primerjavo, 45000 din).

Redki so les dobili doma - za doto. Vendar tudi ta ni bil zastonj, saj so domači pričakovali, da se v zahvalo ne bodo izognili nobenemu večjemu kmečkemu delu. To je bilo za marsikoga zelo naporno, saj je vsak želel, da bi delo pri gradnji potekalo čim hitreje, brez omejitev.

Navada, da se les za rošt podarja, je bila živa še pred 30 leti, ko sem ga sama potrebovala. Stric Pavle z Dobrave je prišel do mene in mi rekel, da če hočem, lahko dobim kakšno smreko.

Plate so bile udarniške

Plate so graditelji pomagali delati drug drugemu. V najboljših sezonah so posamezniki naredili tudi po 40 ali še celo več udarniških.

Trajalo je tri do štiri ure, da je bila narejena. Za  malico so dobili klobaso in kozarec vina. Piva še niso poznali. Po malici so še malo posedeli, kakšno zapeli, kdaj pa kdaj je kdo raztegnil harmoniko. Prva plata je bila za vsakega graditelja pravi praznik. Vsi, brez razlike, so bili v tistem trenutku ponosni, da so zmogli doseči prvi cilj. Že ob malici se je začelo modrovati, kako naprej, večina je že imela naprošene delavce. Ob tej priložnosti tudi vina ni smelo manjkati. To je bilo pravilo, ki so se ga držali vsi.

Veseli dogodek sta morala ponosna lastnika zaliti še na bolj intimen način. Ko so vsi odšli - tako je bilo menda v navadi -, sta na plošči razgrnila odejo in se ljubila. Na ta način sta simbolično zacementirala tudi svojo ljubezen.

S ceraharji so imeli malo manj sreče. Če se je le dalo, so priskočili na pomoč domači, najeti so imeli velikokrat nemogoče, zlasti pivske želje.

''Imel sem enega, ki je pomagal betonirat, 50 din na uro je računal, pa je rekel, jaz čaja ne bom pil. Drugega pa ne bo, sem mu odvrnil, pa ga naslednjič ni bilo več,'' se zasmeje Polde, vendar tistih, najbolj žejnih imen noče stresti iz rokava.

 '

Streha

Rošt  so vezali kar na parceli. Cimpermana sta bila navadno dva, zmeraj pa so pomagali še domači.

Prvo leto se je pozidalo do prve plate, ko je bil cegu že zadosti žgan, se je nadaljevalo do pod strehe. Zidanje je bilo dolgotrajno, ker je bila opeka skromnih dimenzij, 250 x 120 x 65 mm.

Stropi so bili leseni, samo nad vežo so dali betonskega. Tako se je šparalo zaradi pomanjkanja železa.

Strešna opeka je bila  v letih 1953 in 1954 cenejša kot cement, zato se je ni splačalo delati doma. Kupljen kos je stal 19 din, cement pa 20 din. Čez čas je bilo ravno obratno.

Kredita se je vsak bal. Ko je bila hiša pod streho, so  okna in vrata naročili pri mizarju Francu Potočniku, nekateri so jih naredili tudi sami. Največkrat so za pomoč zaprosili kakšnega prijatelja ali sorodnika, ki je bil vešč  mizarskih del. Plačevalo se je tudi v naturalijah.

Po vojni so imeli čevlji visoko ceno, ker je usnja primanjkovalo, zato je veljal par čevljev že za solidno plačilo. Če so bili graditelji brez denarja, so si pri plačevanju pomagali z viški žlebov in opeke. Ljudje so bili zelo pošteni, zavedali so se, da bi tisti, ki bi koga želel opetnajstiti, to lahko storil le enkrat. Skrbno so pazili, da je bilo vse poplačano: od uslug pa do dela. Vsakemu se je zdelo zamalo, da bi postal tarča vaškega opravljanja.

Isti zidarji, kot so hišo pozidali, so potem nadaljevali z deli, kot so betoniranje podov in vzidavanje oken ter notranje rajhanje. Graditelji so največkrat nabavljali material tretje klase, ki je bil opazno cenejši.

Ivanka se najbolj spominja, kako jo je zeblo v roke, ko sta z možem obivala šturije. Ni in ni se mogla ogreti.

Zakonca sta se po pričakovanjih od zidarjev marsičesa naučila in tako sta proti koncu manjša gradbena dela opravila kar sama.

Posojilo

Samo hudiča smo se bolj bali, so povedali sogovorniki, ko je beseda nanesla na kredite. Zanimivo je bilo, da bi ga dobili brez težav, vendar so se zanj odločili šele potem, ko je bila hiša pod streho in ko se jim je zdelo, da so že nekaj ustvarili. Pa še takrat jih je bilo strah, velikokrat tudi zaradi slabih izkušenj, ki so pred drugo svetovno vojno marsikoga spravile na kant.

''Navaden delavec je lahko dobil le okoli 400000  dinarjev posojila,'' so mi povedali.

''Vendar je bil obrok skoraj pol plače in, ko sem se spomnil na to, da ne bomo imeli od česa živeti, ponoči nisem mogel spati.''

Posojilo so najemali pri Komunalni banki v Škofji Loki.  Tisti pa, ki so gradili v času, ko so bile Žiri pod logaško občino, so dobili posojilo  pri tamkajšnji banki. Vsota se je običajno sukala okoli  400000 din. Na začetku je bil obrok izredno visok, okoli 3200 din, to je bilo pol alpinske plače, po 15 letih pa je, zahvaljujoč inflaciji, ob zaslužku 150000 dinarjev, ostal enak, kar je obenem pomenilo, da tudi smešno nizek. Vsi so se strinjali, da je takrat država krepko pomagala pri zidavi.

V šestdesetih letih so po nalogu države uvedli posebne Stanovanjske sklade, v katere je vsak delavec prispeval od 3-6 % plače, odvisno od podjetja, v katerem je delal. Večino tega denarja je šlo za blokovsko gradnjo, tisti, ki so kupovali stanovanja, so dobili  posojilo, ki pa je imelo znatno nižjo obrestno mero kot bančna posojila. Vendar nisem mogla ugotoviti, zakaj so le redki koristili ta sredstva.

Hiša je imela prednost pred zasebnim življenjem

Na račun hiše so graditelji zanemarili svoje družabno življenje, zakonske dolžnosti, veliko manj so se tudi posvečali otrokom.

Vse napore, želje in cilje so vložili v hišo, saj se je vsak želel čim prej preseliti na svoje.

Ludvik: ''Kopalnica še ni bila izdelana, niti spucana, toda prinesli smo modrace, jih namestili po tleh in tam spali. V kuhinji smo imeli le star šporgert, vendar ne morem opisati veselja, ki smo ga čutili, ko smo bili v na pol dograjeni hiši, pa kljub temu na svojem. Še dolgo je bilo treba šparat, žena še zmeraj ni bila zaposlena, niti nisva imela kam dati otrok, veliko sva morala delat v žernadi, da smo dobili zastonj ozimnico. Denar iz fabrike je šel ves za hišo, od tega, kar sem šušmaril po šihtu, smo pa živeli. Ob sobotah in nedeljah sem igral na harmoniko po ohcetih, da je bilo malo več soudov''.

Mira: ''Ob rojstvu prvega otroka, še nisem imela službe. Hišo sva že dala pod streho, želje so bile ogromne, denarja pa nobenega. Hčerka je bila stara tri mesece, ko se mi nasmehne sreča. Dobila sem delo, žal pa ni bilo nikogar, ki bi vzel v varstvo otroka. Do njenega prvega rojstnega dne, naj mi Bog oprosti, a ni šlo drugače, sem jo zjutraj nahranila, položila v posteljico, se vrnila ob malici, jo nahranila še enkrat, preoblekla, se vrnila na delo in otrok je bil potem do druge ure, ko sem prišla domov, sam. Malo je jokala, malo se je igrala s kakšno igračo, ne vem, kaj je počela v moji odsotnosti. Popoldan sem jo nesla s seboj na parcelo, po tleh sem razgrnila odejo, kjer je mirno čakala, da sva jo z možem v poznih večernih urah dvignila, posadila na kolo, jo odpeljala domov ter položila v posteljo. Nikoli ni jokala, zmeraj je bila zelo potrpežljiva. Ko se danes spomnim na tisto leto, me je groza, kajti v času, ko je bila doma sama, bi se lahko zgodilo marsikaj… a na tak način so odraščali tudi drugi otroci. Nekateri so jim dali v stekleničko malo vina, da jih je omamilo, jaz tega nisem počela.''

Dopusta niso poznali, vsak dan so skrbno načrtovali in ga napolnili z delom. Živeli so ob krompirju in zelju. Hrane nikoli niso metali stran!  Ženske so s cerahanjem v družinskem proračunu prihranile veliko denarja.

 Zgodilo se je, da je pri zidanju prišlo do poškodb, vendar se niso odpravili k zdravniku po pomoč. Žulji, rane in odrgnine so se velikokrat vneli. Zlasti ženske so si s težaškim delom pokvarile hrbtenico, prišlo je celo do nekaj spontanih splavov.

Ena izmed mojih sogovornic mi je pripovedovala, da je še v visoki nosečnosti za prvo ploščo povezovala železo, nakar se ji je čevelj zagozdil med železne špice, vrglo jo je čez rob, da je padla na tla. Samo pobrala se je, res da malce prestrašena, toda delo je bilo treba dokončati, zato se ga je ponovno lotila, kot da se ni nič zgodilo …

Matrali  so se vsi po vrsti. Stanovanj ni bilo, doma se ni dalo živeti, tako da nikomur ni preostalo drugega, kot se za več let odpovedati željam in vse, kar je bilo zasluženega, vtakniti v hišo.

Marija je sedela pred menoj, z rokami v naročju in dlani so se ji narahlo tresle, ko se je spominjala mladih let. Bilo je eno samo garanje, je rekla.

''Pred poroko sem živela doma, imeli smo kmetijo in treba je bilo trdo delati, vsako prosto minuto sem  klekljala, da sem zaslužila kakšen dinar za balo. Ko sva se poročila, sva se že takoj dogovorila, da bova šla čim prej na svoje. Takoj prvo leto sva vsak dan hodila k Rakulščici nabirat kamenje. Če je mož dobil konja, ga je bilo treba plačat, če ne drugače, pa z delom. Včasih je mož delal nadure, zjutraj je želel malo poležati, toda že je prišla moja mama in hodila pod spalničnim oknom sem in tja, češ, kakšni lenuhi so ti šuštarji, ker bi samo poležavali in nič delali. Toliko časa je nergala, da je mož vstal in šel kosit, čeprav je včasih spal le tri ure. Ko sva dobila načrt za hišo, so se nekateri čudili, zakaj bo dnevna tako majhna. Pa sem jim rekla, da ne bo kaj postavit noter…

 Potem sta se rodila prva dva otroka, dala sem ju v voziček in že navsezgodaj sem na parceli delala mavto, popoldan pa sem jo s škripcem gor vlekla…Otroka sem posadila v travo, bosta že počakala do kosila, sem si rekla, ker me je delo priganjalo. Moutarko sva kar sama zbila iz žvarcev. V Žireh je bila samo ena trgovina - železnina, robo so imeli ali pa ne. Otroka sem pustila doma, peš odhitela do trgovine, stala v vrsti za material, samo da nismo ostali brez. Še dobro, da se otrokoma nikoli ni nič zgodilo…