Zadnjič enkrat sva se slišali z mojo FB prjatl'co. Pravzaprav mi le pozvoni, kajti to je najin prepoznavni znak, da jo nemudoma pokličem nazaj.

''Prideš kaj na naš konec?'' me je na hitrico pobarala. Ko ji pritrdim, me zaprosi, če ji lahko prinesem malo tega in malo onega. Ker nima časa iti v trgovino.

Razveselila sem se - da nima časa- ker se mi je zazdelo, da ji je končno uspelo dobiti službo.

Nakupila sem še več, kot mi je naročila. Želela sem jo razveseliti, presenetiti.

Itak sem se vsaj trikrat izgubila, preden sem – končno- našla pravo ulico, kjer je živela. Železna vrata, ki so vodila na dvorišče, so bila zapahnjena. Pokličem jo, da bi mi jih odprla. A telefon zvoni v prazno tudi drugič in tretjič. S težkim srcem vržem v parkomat zahtevani denar (da bi vrag pocitral župana!), odprem vrata, ter rahlo sopihajoče znosim težke vrečke do vrhnjega stopnišča. Eno po eno. Sabina se mi še zmeraj ne oglaša, zato me pričenja pošteno skrbeti. Okoli kant za smeti je bilo polno navlake, kljub mrazu, ki je tiščal pod kožo, je neznosno zaudarjalo. Bogvaruj, kaj bi bilo šele poleti!

Vrata v stanovanje so bila za palec odprta. Srce mi je razbijalo, ko sem vstopila v hodnik. Bila sem prepričana, da so jo napadli kakšni roparji, ji pobrali vse, kar je bilo vrednega, njo pa pustili ležati z razbito glavo na tleh.

Kuhinja je bila povsem zapuščena. Posoda se je kopičila na mizi in tudi na kavču, pogrnjenim s polivinilastim prtom.

Postanem in prisluhnem.

Potem pa le zaznam glasove, ki so prihajali iz neke sobe. Prsti so se mi tresli, ko sem prijela za kljuko.

''Živa je!'' se razveselim, ko jo zagledam.

Pravzaprav se zazrem le v njen hrbet.

Na ušesih so ji tičale slušalke, pogovarjala se je po Skypu, zato me ni ne videla, ne slišala.

Previdno stopim bliže. Na ekranu računalnika, ki je stal tudi na njeni levi, je bila odprta klepetalnica Facebooka, na tretjem pa so kraljevali zapisi neke blogerske strani.

Previdno se dotaknem njenega ramena. Sunkovito se ozre in zamahne z roko.

''Samo za hip počakaj, sedajle nimam časa,'' šepne in poravna ramena nazaj v sključeno pozo, globoko nagnjeno malo naprej.

Bilo mi je nerodno:''Ti packa, ti,'' si rečem,'' si pa res grozna, da jo motiš.''

Odhitim v kuhinjo ter se med čakanjem, ko se mi bo za hip utegnila posvetiti, lotim nepomite posode. A ni šlo tako zlahka. Tople vode ni bilo, najprej sem jo morala pogreti. Očedila sem tudi štedilnik, pobrisala umazanijo s polic v omari, iz hladilnika pa zmetala v koš za odpadke vso plesnivo hrano, ki je ni bilo malo. V kopalnici sem se komaj prebila do stranišča, kupi neopranih cunj so ležali vse križem. Nagnusen smrad sem poskušala odgnati z na stežaj odprtim oknom.

Potem sem izpraznila še trgovinske vrečke in hrano zložila v omaro. Od doma sem prinesla golaž, ajdove štruklje ter malo motovilca. Nekje sem našla kolikor toliko belo rjuho, polikala sem jo in pogrnila čez mizo.

Pogledam na mobilni telefon: minili sta že dve uri, nje pa še ni na spregled!

Bilo mi je dovolj čakanja. Odločno stopim v sobo in ji rečem, naj se mi pridruži pri kosilu.

Niti ozre se ne, le zažgoli, da ne more, da je ravno sredi blazno zanimive debate.

Ne vem točno, me je zagrabila žlehtnoba ali pa mi je padla tema na oči. Lahko tudi oboje.

Primem za kabel in ga potegnem iz vtičnice.

Ko je tema objela vse tri ekrane, se mi je duša prijazno, odobravajoče nasmehnila.

Sabina zavrešči in plane pokonci:''Se ti je zmešalo, matr ti….+«#=?&%$&&%$%!''

Minilo je več kot deset minut, da se je umirila.

''Pa kaj galamiš, pizda,'' nato zine,''saj si ravnokar prišla.''

Končno se vda v usodo in mi sledi v kuhinjo.

''Kdo ti je dovolil, pizda?'' se prične razburjati, ko vidi, da sem spodkidala svinjarijo, v kateri je živela.

''Imela sem čas. Zato. Drugače ne bi, '' sem odločna in se ji ne pustim, da me vrže iz tira.

Sesede se na stol in zastoka.

''Si mi prinesla tudi cigarete, pizda materina,'' preklinja, ko jih zaman išče po žepih.

Odkimam.

Mi ne pade na pamet.

''Kje je Rebeka?'' me zanima.

''Hči?''

Gleda me neumno, kot bi upala, da bom pozabila, kaj sem jo vprašala.

''Ja. Hči.''

''Pri bivšem. Že pol leta. Nisva se razumeli, pa je kar šla.''

Zmrazilo me je. Pomislila sem na tisto drugo, ''staro'' Sabino, ki sem jo poznala še pred petimi, desetimi leti. Vsi smo jo imeli radi. Njena tašča- moja znanka- jo je naravnost oboževala. Potem se je – povsem po nepotrebnem- zapletla s svojo šefico, na lastno pest pustila službo, ostala doma in se zavestno in pri zdravi pameti zapletla  v skrajno ljubezensko razmerje z računalnikom. Mož se je odselil nazaj domov, ker enostavno ni mogel več zdržati. Ne le dneve, tudi noči, je presedela pred ekranom in klepetala z neznanci, se z njimi zapletala v afere, hodila na zmenke, flirtala z več tipi hkrati. Ko je mož spokal kovčke, je ostala brez denarja, zato je bila nekaj časa prisiljena, da je pomagala urejati in voditi nekaj aktualnih internetnih strani. A se je kmalu naveličala. Prihodke( ko je bila še v službi, ti niso bili majhni) je raje zamenjala za socialno podporo.

Zgolj in samo zato, da je ni nihče oviral pri njenih, hmja, vsakodnevnih aktivnostih.

Bila je ponosna, da je ustvarjala javno mnenje, širila internetne spletke in jih napihovala do skrajnih meja še verjetnih vzdržljivosti.

''Kdaj si bila nazadnje zunaj, na zraku?'' me je zanimalo.

Prazno me je pogledala.

''Ne hodim ven. Nimam kaj obleči.''

Vedela sem, da je to laž. Nekoč je imela polne omare oblek in čevljev, prepričana sem bila, da ni nihče ničesar nikamor odnesel.

V tišini sva popili kavo.

''Kdaj moraš biti doma?'' se nazadnje ni več mogla zadržati. Jasno in glasno me je metala iz stanovanja.

''Dolžna si mi 80 evrov,'' zinem, ker sem vedela, da je že pozabila, kaj vse mi je naročila, naj ji prinesem.

''Nimam. Še za cigarete ne,'' postane nesramna.

''Zakaj si ne poiščeš kakšnega dela? To, kar znaš ti, iščejo povsod,'' jo malodane prosim.

Obrne se vstran, potem pa skoraj steče v sobo, priklopi vse tri računalnike in se vrne nazaj.

Oči so se ji vnovič bleščale.

''Nimam časa za službo. Slovenski narod me potrebuje. NATO nas napada. Janša hoče brskati po arhivih. Obama snuje novo zaroto proti človeštvu. Vse vem. Vse so mi povedali,'' mrzlično našteva in me narahlo, a vztrajno potiska proti vhodnim vratom.

Vdam se v usodo. Ne gre drugače.

Ko se peljem proti domu, me boli srce, a ga razum skuša potolažiti, naj da mir, da bo še vse dobro.

''Sedaj vsaj vem, kdo je tisti, ki nas bo rešil,'' se tolažim.

Pa kaj nas!
Ves svet!