Na nebu se podijo temni oblaki z zmečkanimi podobami,ki spominjajo na raznoliko zmrznjeno listje na tleh.Pričelo se je večeriti, v mesto počasi leze hlad in sence.Hlad se pritlehno spušča in deluje skoraj grozeče v svojem pohodu, zajema vse kar se mu nahaja na poti.Tam sem občutim nelagodnost, zavijem se v svojo volneno jopico in poskušam zbežati hladu.Ustavim se pod nekakšno arkado v upanju,da se za trenutke izognem tistemu,ki me počasi grizlja v prste na nogah,rokah, ter mi jemlje toplino in upam,da me tukaj v tem skrivališču vsaj za nekaj trenutkov ne bo našel.Zazrem se v nebo,oblaki se razgrinjajo, vidijo se odaljene zvezde,ki mežikajo z nežno svetlobo v noč,ne dajo se motiti v svojem obstoju, ter oblakom,ki hite čez nebo. Polna luna pa se v vsem svojem siju podaja na križarjenje preko neba.Počasi pojdem naprej, sem na točki, kjer je lep razgled na mesto, hiše, cerkve,rdeče strehe vse je tam zavito v svojo skrivnost v noči. Spontano zavijem k frančiškanski cerkvi, sedem na eno izmed klopi pred njo.Noge dvignem na klopco tako, da kolena se dotikajo mojih prsi in svojo brado naslonim na kolena.Z rokami še tesno objamem svoje telo z lastno toplino.Ozrem se po oknih vidim,da v notranjosti so majhni plapujoči plamenčki nekega svetega žara.Tako sedim nekaj trenutkov v tišini, čeprav ne molim čutim,da mojo notranjost telesa zajema mirnost.Lep občutek je, takšen,da bi kljub hladu lahko sedela še nekaj časa tako v tem spokojnem ambientu.Vendar nek notranji glas mi šepeče, da moram naprej, domov.Tisti hip se zavem,da so moja strmljenja, sanje, cilji v tem mestu.Vse kar si želim,kar potrebujem je tukaj, brez dvoma.

https://www.youtube.com/watch?time_continue=19&v=ildKBgvhZMw