Nekaj sem pisala,ko je na enem od listov mojega odprtega zvezka,pristalo neko malo bitjece.Hotela sem ga odganati in sem iz svoje roke naredila pajčola zasmrdelo je,tako in tako sem ga v svoji grobosti v hipu ubila.Zrla sem v to mesto pred seboj,v majceno negibno bitje in čakala na njegovo dušo.A to bitjece je bilo tako majhno,da nisem uzrla nobene duše.Globoko sem vdihila,kot to napravi vsakdo ob novici smrti koga bližnjega.Zamislila sem se,nenadoma me je prešinilo,da sem videla in vedela,njegova duša je dejansko zrak,ki ga diham.Vdihujem,izdihujem in vdihujem. Skozi okno vidim ljudi,videti so kot drevesa,samo,da hodijo. Vse skrbi v življenju so nič,v primerjavi z radostjo svetle duše nekje na nebu. In nič ni skrivnostejše,kot zavedanje samega sebe in hrepeneti.Saj tudi smrt ne govori ničesar o tem, kar ne vemo.
Jan 27, 2018
