Zima je in hlad jaz pa čakam polnoč,bogve zakaj:morda zato,da vidim kako se bo mesto umirilo in kako bodo ljudje zaspali. Budna bom poslušala hiteče korake in čakala polnoč. Moj korak preveč tiho monotono odmeva kot stara ura,tik tak, tik tak,od katere bi bilo pametno pobegniti. A kam ? Brez pritajevanja, šla bi nekam tako v neznano in se prav po faraonsko na toplem naspala. Ne bi hrepenela po udobnih hotelih, skrivnostno si zamišljam svoj topel kraj ,daleč stran od tega vrveža .In ko bodo vsi najbolj trudni,utrujeni bom jaz najbolj spočita. Potem pa bi odnesla to zaspano mesto v čas pestrosti,med sprehode druženja, v življenje, pesmi,glasbo brez samote. Ah ja; saj res čakam polnoč,mesto je staro z neko daljno monotono preteklostjo vse je pokrito z snegom ,trgi,ptice,spomeniki, ozke ulice, kamnite hiše z okni za katerimi gori že dokaj hitro tam pa tam tudi kakšna luč.
Feb 13, 2018
