Če bi lahko zbirala svoje korake bi ob pametni rabi morda prišla na konec sveta,vmes bi delala še ovinke in se mogoče lahko vrnila prav po isti poti nazaj.Pravijo,da je zemlja okrogla tako se,da vedno hoditi proti koncu sveta. Ampak, nisem se odločila pobirati korakov in zdaj sem tukaj,kjer je zdaj moj trenuten konec sveta in mi ni treba hoditi nikamor.Sicer pa človek vedno kaj pozabi,kar je vredno vrnitve nekam ali v neznano.Včasih je to samo požirek čiste studenčnice ob neki poti ali pa let utripajočih metuljev na livadah, lahko pa tudi padanje tihih nežnih snežink na dlani ob sestopu iz zasneženega hriba.Sicer pa; ne sprašujem zakaj, vsaka reč ima ob pravem času svoje mesto in vrednost.Prav zato ne iščem za vse pomena. Človeških korakov se ne pušča v spominu: saj v njih vedno prodira sedanjost.
Feb 27, 2018
