Vedno bolj nas obiskujejo sence obeliska preteklosti,čeprav so že zdavnaj zamenjani listi kolendarja in pretekla veljavnost vozovnic za blagodetje. Vrano spoznaš po senci,temnejša je kot golobova, tudi krakanje spominja na strahove iz babičinih pravljic. Nekaj pozabljenega nas še čaka,mogoče za prvim vogalom že jutri, tega ne more napovedati vedeževalka,tudi domišljija nima tega v zakladu. Nekaj drugega je v tem dogajanju,nekaj nestisljivega, neuničljivega in nedosegljivega,pa čeprav breztežnega.Poskušajte razumeti medklice,nepomembne presledke med prizori in prazne prostore. Nekje se prav zdaj izteka čas,čeprav nekoliko zverižen,ker mi skrivamo obraz in odmahujemo z roko. Zjutraj, že pred svitom nam trka na vratih,v dvomih smo ali odpreti,sploh se oglasiti,nazadnje pa le iztisnemo besede brez odmeva:"Pustite pred vrati !" in zapremo oči,bedimo naprej, vmes čez nekaj utripov srca polglasno dodamo: "Pridite po delčku večnosti,ko razkosam prigarano revščino in raztresem nike po zaprašenih listih pozabe!" Od kod prihajajo vampirji v nedolžne sanje,kaj osvetlijo noči v spominu in zabrišejo sončni dnevi po zidovih jam s stalaktiti? Ni moč vedno biti na preži, počakajte na znamenje.

Mar 02, 2018