Če dobro pomislimo, je RoberTini še po vsaki pizdariji do sedaj zrasel rejting. In teh je v mandatu te vlade, kolikor hočete.

Piše: Aljuš Pertinač*

Slovenija je po uboju Aleša Šutarja natanko takšna, kot je bila pred njim. V napol vulgarni poulični govorici naše mladosti, z(a)jebana do amena. Drži, nismo pravniki, ampak v tem primeru ni šlo za nobeno klinčevo hudo telesno poškodbo, ki je kakor naključno rezultirala v smrti žrtve, ampak je šlo za jebeni uboj. Mogoče storilec, mimogrede, a smo sploh že ziher, brez sence dvoma, kdo je to v resnici bil, res ni namerno ubil nesrečnega Šutarja, ostaja pa dejstvo, fakt, da ga je. Človek je torej umrl. Tragično in nepotrebno. Ker je branil svojega otroka. Pred neizzvanim nasiljem. Pripadnika oziroma pripadnikov ene etnične skupnosti proti drugi oziroma drugim. In policija je bila tam že pred tem. Večkrat. In pisala položnice. Natanko takšne, kot jo dobite, če recimo med vožnjo z avtomobilom v roki držite mobilni telefon, pa vas pri tem zaloti, opazi policist.

Mnogi so menili, da bo Slovenija poslej drugačna. Da bodo žalost, gnev, nejevera in strah, ja, predvsem strah, ki so se sprožili po tem uboju, dovolj, da se bo v Sloveniji nekaj spremenilo na bolje. Da bo celo padla RoberTinina vlada. Stranka, poljudno imenovana Festival ponorele Svobode na oblasti, ki ima največjo večino in s tem najbolj trden položaj v zgodovini parlamentarne Slovenije. Da je to preprosto konec. Da tega niti Despot in Despojna ne moreta preživeti. Realnost je seveda žal povsem drugačna. Ta občutek, da je uboj v Novem mestu RoberTinin konec, je v resnici trajal zgolj do tistega torkovega shoda in izredne seje mestnega sveta, na katero je bila povabljena tudi RoberTinina vlada, v Novem mestu. Najprej je bilo jasno, da to ni konec, ker na tem dogodku, ki je bil najprej mišljen kot ultimativen izraz nemoči lokalnega prebivalstva, da še naprej živijo v strahu, ali se bo njihov otrok oziroma oče vrnil živ domov, ter hkrati nezadržen pritisk na RoberTino in prisklednike, da spokajo z oblasti, na koncu pa se je sprevrgel v nadrealističen performans Robija in falange v smislu, kaj nam pa morete, ni bilo Tine.

Ja, ni je bilo v osebi niti v sliki niti v besedi. Zdaj, ali je bila na prvotno planiranih politično koncipiranih kvazimedenih tednih v času krompirjevih počitnic solo ali pa je čepela doma, sploh ni važno. Jasno je, da je v Novem mestu ni bilo. In popolnoma jasno je, da Taubi kot politična persona brez Tine oziroma njene izrecne odobritve ne more niti na stranišče. Imamo namreč predsednika vlade, ki je popolnoma odvisen od značajskih muh in emocionalnih stanj svoje uradne spremljevalke, po novem soproge. Pa saj to tudi prostodušno pove in je povedal takisto v primeru uboja v Novem mestu. Tina mu je odprla oči. Za posrat, vam rečemo.

In kaj mu je torej Tina, s tem pa seveda tudi on nam, ker Golob bolj in bolj deluje zgolj še kot medij, nekakšno hibridno premično živo svetišče v Delfih, ki funkcionira samo zato, da nam prenaša njeno voljo, strasti in personalne potrebe, sporočila? Hja, preprosto, da on(a) (dva) ni(sta) kriv(a). Da torej stopnjevanje medetičnega nasilja v jugovzhodni Sloveniji, ki je neposredna posledica najprej vdora in kasneje prevzema ilegalnih romskih naselij s strani najmočnejših organiziranih balkanskih kriminalnih združb ter posledično instrumentalizacije brezštevilnih in predvsem mlajših pripadnikov romske skupnosti za svoje zloglasne kriminalne posle, nima nič z njunim despotovanjem oziroma uživancijo na oblasti in molzenjem davkoplačevalskega denarja. Da so pač, tako kot itak vedno, krive prejšnje vlade in neustrezna zakonodaja, ki revčkoma despotu in despojni ne dopušča, da bi se s tem lahko učinkovito spopadla. In še, kakopak, da se je prava, resnična krivica v resnici zgodila njima. Ker jima je ta uradno huda telesna poškodba, dejansko pa uboj zjebala piarovsko politično načrtovane populistično politikantske medene tedne. Ampak kjer je sranje, je vedno tudi priložnost, si je rekla Despojna Tina in zvestega Taubija v nulo nainštruirala o tem, kako lahko pizdarije, ki se serijsko dogajajo v zvezi z Romi in ki po novem zahtevajo tudi nedolžna človeška življenja, obrneta v svoj prid. In natanko to sta tudi storila.

Ne verjamete? Kar poglejte, kaj se v resnici dogaja. Dobili oziroma dobivamo tako imenovani Šutarjev zakon, ki ga mimogrede nihče ni zahteval in bo kobajagi čez noč nadomestil večletno priprošnjo županov širše regije, ki vsebuje reci in piši prek 60 predlogov zakonskih sprememb ter posega v najmanj štiri področne zakonodaje. Kar je seveda prvi znak populizma, zakonodajnega rokohitrstva in recept za katastrofo. Ker enega samega recepta za najmanj štiri tako različne jedi, kot so orehova potica, goveja juha, pohan piščanec in esih flajš, nobena še tako spretna in izkušena kuharica ne zna spremeniti v užitno, kaj šele okusno kosilo. Kako naj bi torej to uspelo RoberTini, če jima ne rata niti to, da fejkata, da sta vegana, medtem ko se vsem na očeh mastita z ribami in morskimi sadeži vseh vrst? Zato seveda ni nobeno presenečenje, še manj škandal, da pravna stroka, ki bodisi ni neposredno vezana na RoberTinin parazitski sistem kvazi povišanj plač, božičnic alias zimskih dodatkov in podaljševanja veljavnosti vinjet bodisi je ohranila vsaj še kanček osebne integritete in poklicnega ponosa, urbi et orbi na ves glas bije plat zvona, da je tako imenovani Šutarjev zakon protiustaven in, kot da zgolj to ne bi bilo dovolj in še preveč, temelji na zgledih iz Srbije. Ja, prav ste prebrali. RoberTinina oblast se bo pri zakonodaji s področja boja proti in preprečevanja kriminalitete zgledovala po Srbiji. Državi oziroma despotovini, v kar se pod RoberTino roko na srce vse bolj uspešno spreminja tudi Slovenija, ki jo praktično povsem obvladujeta kriminalni združbi iz nekoč jebenih, sedaj pa mednarodno poznanih in pomembnih dveh črnogorskih zaselkov. Država, ki se tako rekoč utaplja v organiziranem kriminalu in kjer se za prevlado borita kriminalni združbi iz sosednje, veliko manjše države, nam bo za zgled, kako se tega problema lotiti pri nas. In s čim natanko? Ja z nezakonito pridobljenimi dokazi seveda, kaj pa drugega.

Ideja RoberTine je, da se pregovorno štorasto policijo in benigen pravosodni sistem na področju pregona organiziranega kriminala "upgrejda" z nezakonito pridobljenimi dokazi. Kar je seveda pravno in obče človeško bistroumni nesmisel. Ker dokaz, ki je nezakonit, pač ni več dokaz. Za ilustracijo, če bi ta famozni Šutarjev zakon že veljal, ko je policija pred kratkim preiskala hišo in garažo nekdanjega notranjega ministra in podpredsednika največje opozicijske stranke, bi tam našla vsaj dve kili kokaina. Sicer nezakonito, ker bi ga sami s sabo prinesli, ampak hej, v borbi proti tako hudemu organiziranem kriminalu, kot je garaža Aleša Hojsa, so ja vendar dovoljena vsa sredstva, tudi nezakonita, mar ne?

To torej dobivamo kot neposredno posledico stopnjevanja romskega nasilja proti večinskemu prebivalstvu in vse bolj tudi drugim etničnim skupinam.

Kdor verjame, da ponavljajoči se pretepi med Romi in prebivalci albanske narodnosti spadajo v domeno "kulturnih posebnosti", ne pa denimo boja za prevlado v razpečevanju prepovedanih drog, pač živi v utvari, da nas RoberTina zgolj brani pred Janšo, sicer pa je popolnoma nemočna, da bi karkoli storila za to, da bi v tej državi živeli bolje ali pa vsaj znosno. Edino, kar se je poleg očitno še olajšanega boja režima RoberTine proti političnim nasprotnikom oziroma preprosto drugače mislečim spremenilo, je, da po uboju Aca Šutarja ključno vprašanje v Sloveniji ni več, kdo še lahko ustavi RoberTino. Ker s tem smo se v resnici v dosedanjem delu njunega mandata pri nas najbolj ukvarjali.

Preprost odgovor oziroma odgovor na prvo žogo bi bil seveda Janez Janša. Ker njuna oblast, poleg obveznega politikantskega populizma in neverjetnega klientelizma, seveda, tako kot že skoraj vse prejšnje temelji izključno na antijanšizmu. Janši dejansko ta hip še zmeraj dobro kaže, da bo relativni zmagovalec napovedanih marčevskih volitev. Da to hkrati ne pomeni tudi marčevskih id za RoberTino, pa je tudi že bolj ali manj jasno. Janša bo dobil največ, vendar bistveno manj kot RoberTina pred slabimi štirimi leti, predvsem pa veliko premalo, da bi lahko sestavil koalicijsko vlado. Ker samo z Novo Slovenijo je ne more, nihče drug pa noče z njim oziroma on sam noče z nikomer drugim. Če bi Janša resno računal na prevzem oblasti po bližnjih volitvah, bi moral že danes volilnemu telesu predstaviti vsaj še enega koalicijskega partnerja. Česar pa ne stori. Naravna izbira bi bil seveda iz raja izgnani padli angel Anže Logar. Ki pa ima, tudi če bi bil po volitvah osebno za to in če bi Janša v skrbi za državo pogoltnil svoj politični ponos, ki ga do sedaj ni praktično še nikoli, še drug, ločen problem. Da namreč ne bo obvladoval lastnih poslancev. Zgovoren je namreč primer Zdravka Počivalška, ki je po Cerarju prevzel deset poslancev takratne SMC. Konkretno so mu od desetih na koncu ostali zgolj še trije. Trije! Sedem so mu jih tako ali drugače kupili. Eni so bili dražji, drugi cenejši, epilog pa je bil, da je ostal brez njih. In popolnoma enako se bo, če bo silil v koalicijo z Janšo ali trmaril, da bo raje kot z RoberTino ostal v opoziciji, zgodilo Logarju.

Da bi denimo RoberTino na volitvah lahko premagal Vladimir Prebilič, pa tako ali tako ne verjame več niti on sam. Njega centri moči tranzicijske levice gojijo oziroma ohranjajo pri političnem življenju zgolj še zato, da bi v primeru volilnega neuspeha Levice in SD prispeval prepotrebne glasove, da RoberTina ostane na oblasti. Kdaj si bosta Logar in Prebilič priznala, mogoče sta si sama pri sebi že, naglas pa tega še ne povesta, da ni njuna vloga predstavljati alternativo RoberTini, ampak sta zgolj v funkciji zagotavljanja potrebnih glasov za nadaljevanje despotovanja, ne vemo. Vemo pa, da lahko RoberTini nadaljnja štiri leta medenih tednov na oblasti z(a)jebe zgolj še morebiten volilni fiasko SD in Levice. Do prve sicer RoberTina ne goji nobenih posebnih simpatij, zato je zanje pripravljen scenarij nekdanjih strank Marjana Šarca in Alenke Bratušek. Torej povolilna utopitev stranke in par prisklednikov na vrhu v Festivalu Svobode norosti na oblasti. Levico pa RoberTina potrebuje, da drži pod kontrolo tisti del svojega antijanša volilnega telesa, ki se zbira tam, kamor onadva niti pod razno ne zahajata, in ki je v funkciji zaščite in promocije gejevskega lobija na eni in paradržavnega kulturno umetniškega parazitiranja na drugi strani. Zato jih tudi tako krčevito branita in gojita kar dve, Luka Mesca in Asto Vrečko, kači na prsih hkrati. Če torej po kakšnem čudežu tako SD kot Levica marca prihodnje leto ostaneta pod parlamentarnim pragom in Logar napaberkuje takšne poslance, ki ga ne bodo izdali ob prvi priliki, se bomo potencialno poslovili od permanentnih medenih tednov RoberTine.

Ampak čudeži se v politiki dogajajo izjemno redko oziroma skoraj nikoli. Ker RoberTina je namreč v celoti in popolnoma ne samo zajahala, ampak dodobra ukrotila, da ne rečemo zauzdala trend, ki ga je pri nas nekdaj začel Borut Pahor, to pa je ponavljajoči se populizem kot edina preostala politična ideologija. Včasih smo imeli realno politiko z več ali manj primesmi populizma, sedaj imamo populizem s komaj še kakšno drobtinico, kaj šele ščepcem realne politike. RoberTini je uspelo, da je celoten javni sektor, ta nenehni in zvesti bazen antijanša volivcev, prepričala, da jim je z nominalnim povišanjem plač, torej ne takšnim, ki bi sledilo inflaciji, ki pod črto, ko upoštevamo še vse davke, prispevke in, kot rečeno, inflacijo pomeni nižje neto prejemke, izboljšala, ne pa poslabšala življenjski standard. Da jim je z božičnico oziroma zimskim dodatkom, ki ga itak plačujemo vsi iz fonda za neobstoječo dolgotrajno oskrbo, prinesla pravo pravcato novoletno darilo. In nenazadnje, kar je še posebno bizarno, da jih bo s podaljšanjem veljavnosti avtocestnih vinjet rešila pred kapituliranjem v cestnih zastojih. Ampak RoberTina se sploh ne zaustavi, ona gre vedno naprej. Tako je sedaj obljubila še brezplačen dostop vsem do vseh vrst umetne inteligence. Ja, prav ste prebrali. Produkt, katerega ekonomska računica temelji na plačljivosti, bo po novem pri nas zastonj. Za vse. Kako bo RoberTina prepričala lastnike pravic vseh orodij umetne inteligence v vesolju, da Slovencem in samo Slovencem le-ta v celoti prepustijo brezplačno, je seveda retorično vprašanje. Pametneje bi zato bilo, če bi RoberTina recimo vsem Slovencem omogočila brezplačen dostop do interneta. Ker umetna inteligenca, če nisi priklopljen na internet, ti seveda nič ne pomaga. Enako utopično, ampak vseeno bolj pametno. Vendar pamet ni žamet, v Sloveniji pa je žameta še vedno dovolj in preveč.

V slovenski politiki ga torej (skoraj) ni junaka, ki bi lahko z oblasti ruknil RoberTino. Mogoče bi to lahko uspelo edino Pahorju, če bi se reaktiviral. Ta trenutno najbolj fascinira brezštevilne kitajske milijonarje in po novem celo milijarderje kot nekdo, ki je v karieri zmagal na devetih volitvah. Pahor seveda ni neumen, da bi to zamenjal za vrnitev s slovensko notranjepolitično greznico. Nenazadnje je pred kratkim vljudno zavrnil še veliko bolj privlačno in prestižno ponudbo, da postane voditelj stranke Evropskih socialnih demokratov in socialistov, češ, morate biti pa res v riti, če ta položaj ponujate meni. Samo predstavljamo si lahko, kako še bolj v riti je potemtakem Slovenija.

Odgovor na vprašanje kdo lahko še ustavi RoberTino, je zato slej ko prej nihče. Odgovor na trenutno še bolj pomembno vprašanje, kaj še lahko ustavi RoberTino, pa so dali dogodki po uboju Aca Šutarja. RoberTini je namreč, sodeč po javnomnenjski anketi inštituta Mediana, rejting po vsem skupaj zrasel. Zrasel! Na vprašanje, zakaj je temu tako, obstajajo trije bolj ali manj preprosti odgovori. Prvi in najlažji je ta, da je anketa enostavno prirejena. Izmišljena. Falsificirana. Ampak zakaj potem ankete ves čas ne kažejo, da ima RoberTina pri nas tako podporo, kot sama misli, da jo ima? Saj bi jih lahko prirejali ali ponarejevali ves čas. Drugi malo manj, ampak še vedno relativno preprost odgovor je, da dogodki, kot je bil uboj Aleša Šutarja, anketirane spomnijo, da nam v resnici vlada RoberTina, in jima zato namenijo kakšen glas več podpore. Ker, če dobro pomislimo, RoberTini je še po vsaki pizdariji do sedaj zrasel rejting. Celo po jebenih poplavah. Tretji, še vedno preprost, vendar najbolj strukturiran odgovor pa je, da jima je rejting zrasel, ker se bližajo volitve in ker so se ljudje ustrašili, ja, dobesedno ustrašili, da to pomeni vrnitev Janše na oblast. Antijanšizem je namreč ta hip pri nas močan kot še nikoli. V preteklosti se je dogajalo, da je v obdobjih, ko je bil Janša v opoziciji, nekoliko upadel in Janši omogočil, če že ne takojšen ponoven prihod na oblast pa vsaj zmago na volitvah. Tokrat pa je tako rekoč zabetoniran do te mere, da ga nobena afnarija, ki jo RoberTina stori med medenimi tedni na oblasti, ne more načeti. Saj poznate tisto radijsko reklamo, ki se vrti po celjskih radijskih postajah: Pjebi, dejte nov sveder, to je zih antijanša beton? Natanko tako.

Mi pa k vsemu temu dodajamo še četrti razlog, ki se je v največji možni meri manifestiral po dogodkih v Novem mestu. Da smo pač Slovenci zadovoljni s tem, da nam oblastniki, kot nekoč Tito študentom, rečejo, da imamo prav in da so do nas prijazni. Kot RoberTina, ki nas je potolažila s tem, da je to, kar se dogaja v zvezi z Romi, res grozno in da potrebujemo zgolj še Šutarjev zakon, vojsko na meji, povečano število policijskih patrulj in varnostnike pred osnovnimi šolami, pa bomo živeli v raju, kjer bo policija zaplenjevala pirotehnični material, nepridiprave pa pošiljala v hišni zapor v romskih naseljih, kamor sicer nima vstopa, če predsednici republike obljubijo, da ne bodo več rafalno streljali iz nezakonitega (hic dokazi) avtomatskega orožja.

Za dobro vago pa nam navržeta še nominalno povišanje plač v javnem sektorju, božičnico, podaljšane vinjete in brezplačen dostop do vse umetne inteligence. Z besedami insajderja v slovenskem turizmu, ki smo ga srečali na nedavnem letnem zboru Gostinsko-turistične zbornice na Brdu pri Kranju: Mi smo zadovoljni z ministrom Matjažem Hanom, ker je prijazen in ker vsakogar kliče prijatelj. Naredi sicer bolj malo oziroma nič, obljublja veliko, izpolni praktično nič, ampak nam je to dovolj, ker se bojimo, da bo prišel nekdo, ki niti prijazen ne bo. To je ta slovenska zgodba. In morate si priznati, da je denimo neki Janša res videti bistveno manj prijazen od denimo nekega Hana, mar ne?

In to je ta žalostna slovenska realnost, ki nam ponuja tudi odgovor na vprašanje, kaj še lahko zaustavi RoberTino, če je niti uboji ne morejo. Odgovor je, hoteli to ali ne, žal nič. Ta trenutek nič.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.