Ko po širjavah internetja okrog divjam, 
samega sebe na glas prašam, kam?
-prosto po Prešernu

Takrat pa je že prepozno, saj sem svoj možgan že nasičil z množico informacij, za katere nisem niti prepričan kaj z njimi početi, niti jih nisem sposoben najbolje dojeti, niti ne vem kako jih uporabiti, nekje pod kupom vsega nakopičenega na dnu svojega droba pa zaznavam čuden občutek, ki sili v zavedno in sporoča nek nenavaden dražljaj.
Berem objave ljudi, strmim, berem, se popraskam po čelu ali pa po jajcih, kar je pač bližje konicam prstov … lahko bi si postrigel nohte … berem naprej, se čudim in čutim povsem pristno zavidanje.
Zavidanje, ne fovšijo. Med tema dvema pojmoma razlikujem, čeprav bi mi marsikdo rekel, da gre za eno in isto reč. Nak! Ne sprejmem.
Če ti zavidam bujno lasišče, pomeni, da ga občudujem, da so lasje videti lepi, žareči in gosti in da me zanima s čim jih pereš, češeš, ali jih neguješ ter ali po pranju vanje vtreš subrino, jih sušiš z brisačo in če jih razvajaš s hranilno masko in oljem.
Če bi ti bil fouš, bi rad videl, da fašeš raka, ampak ne takega, ki bi te kojci s kleščami zdrobil in ubil, ampak takega, kjer boš moral hoditi na kemoterapije, zaradi katerih boš kozlal kot vidra in zaradi katerih ti bodo z lobanje izpadli vsi lasje do zadnje dlake, vključno z obrvmi in trepalnicami.
Torej zavidanje – takšno zavidanje kot ga je izrazil Miško svojemu očetu, ko so skupinsko opazovali gozdno flodranje mladega novoporočenega para, znači i tata bi sine, kar pa ne pomeni, da pa onemu, ki to počne – to bi bila potem fovšija, zdaj potihem želim, da se zjutraj zbudi in mu med opravljanjem male potrebe odpade tič v školjko.
Dejansko ob prebiranju določenih zadev zavidam avtorjem.
Zavidam jim njihovo popolno in absolutno pomanjkanje samokritike, zavidam jim zvrhano mero samozavesti, povsem nerealno vrednotenje svojega početja in neverjetno zmožnost, da s tem, ko transcendentno izstopijo iz svojega fizičnega telesa in kot svetlobna projekcija samega sebe sami sebe trepljajo po rami – kar je nekaj popolnoma drugega, kot če bi se trkal po prsih, ker tisto je spodbujanje ‘le vztrajaj, dobro ti gre’  to pa bi bila samohvala ‘ koji sam ja meni kralj’ – uspejo prepričati ljudi v nekakšno vrednost svojega početja.
To neverjetno veščino samopromoviranja, zasnovano na totalnem odklonu z resničnostjo bi si želel posedovati vsakdo. Vsaj delček tega. Potem pa ugotovim, da sem pravzaprav malce krivičen. Saj ni res, da je stik z realnostjo prekinjen, le njegova realnost je drugačna od moje. Toda zakaj je temu tako!?
Stvar je pravzaprav sila preprosta si rečem, ko se nad tem fenomenom malce bolj zamislim in se nad definiranjem tega odklona malce dlje pomudim.
Če se obkrožiš s sebi enakimi ljudmi, ali pa vsaj s precej podobnimi, z ljudmi, ki niso najbolj kritično oko in uho kar ga (z)moreš najti, neko diametralno nasprotje Simona Cowella tako rekoč, si si nedvomno zagotovil občinstvo, ki te bo na vse pretege hvalilo, ti vzklikalo bravo! in ti pelo slavo ob vsakem možganskem prdcu, ki ti ga uspe sproducirati, se utegne zgoditi prav nenavaden, skoraj kemičen proces, da en drugega prepričate, da je v vsem tem kar praviš, dejansko mnogo več kot le zrno soli. Če vse skupaj zaviješ še v simpatično, všečno, poljudno in priljudno prigodo, ki je takole na prvi pogled celo verjetna, je uspeh zagotovljen.
Povprečneža je v njegovo lastno nadpovprečnost najlažje prepričati tako, da ga v zvezde kuje nadpovprečno število podpovprečnežev.
Med takimi se včasih celo najde kdo, ki je bolj kritičen od povprečnega potrošnika, a ga množica odobravajočih, ki komaj čaka na vnovično konzumiranje opisa dogodka, ki se skorajda spogleduje z nadnaravno milino, prijaznostjo in občutkom za pravičnost glavnega akterja, ki bi se ob širjenju od ust do ust kaj kmalu lahko postavil ob bok skrbi za gobavce Matere Tereze, skorajda premami v takisto čaščenje, kakršnemu so se podvrgli sami.
Osamljenost, ki lahko nastopi ob takem občutenju, utegne biti usodna. Možnosti sta dve …
Lahko skleneš roke in kadar slišiš ploskanje – zaploskaš tudi sam, prej ali slej boš vedel kdaj ploskati, še preden s tem pričnejo drugi. Ali pa padeš na kolena ter se neslišno in neopazno zrineš in izmuzneš stran, proč, čim dlje ter poiščeš nujno potreben oprijem s smislom, ki ti je skorajda spolzel iz rok.