V nekem obdobju so bili psihologi obsedeni s statistiko – »začaral« jih je Charles Spearman  (1863-1945), ki je teoriziral/»seciral« človeško pamet, in to skozi statistiko. V svojem raziskovalnem delu so psihologi ravno s Spearmanovo inspiracijo in napotki (iz)merili vse, kar je bilo mogoče (iz)meriti in tudi tisto, kar se ne da (iz)meriti – npr. psihopatijo. Statistično metodologijo so psihologi z leti izpopolnili do potankosti in mestoma zapadli v nekakšen »fahidiotizem« iz katerega se še sedaj niso popolnoma potegnili. Še posebno so bili prevzeti z raznimi večdimenzionalnimi/multivaria(n)tnimi statističnimi analizami/metodami, še posebej s faktorsko analizo (derivat faktorske analize je tudi taksonomska/klaster analiza), ki  jo je mogoče aplicirati tudi v psihopatološki nomenklaturi. Tudi družboslovci/sociologi in številne druge (naravoslovne) znanosti so prav tako prevzele te multivaria(n)tne analize/metode – faktorizirali in grupirali/taksonimizirali/klastrirali so vse, kar je mogoče (iz)meriti. Temelj teh analiz je seveda matematika/računanje (in ne opazovanje z deskripcijo in napenjanje možganov/misli). Prava pamet nastopi šele pri poimenovanju faktorjev/taksonov/klastrov.

Svoj čas – na prvem magistrskem študiju – sem bil dober ravno v poznavanju in razumevanju teh multivaria(n)tnih analiz/metod. Profesor Miran Čuk (strah in trepet mnogih fakultet) me je nekaj naučil, nekaj Franci Ambrožič, (Vid Mesarič bolj malo), FDV-jevka Anuška Ferligoj pa še največ. Kljub temu, da sem v skoraj 20-ih letih statistične abstinence marsikaj pozabil, še vedno dobro štekam vso to mulitvaria(n)tno (faktorsko) logiko tvorjenja središčnih oz. aritmetično-sredinskih vektorjev. In če vso to metodološko-statistično znanje apliciram na razumevanje psihopatologije, lahko par stvari drugače zastavim kot psihiatri, ki se načelom bolj malo razumejo na vse te mulitivaria(n)tne analize tvorjenja faktorjev in taksonomskih/klastrskih skupin. Psihiatri so medicinci in hkrati tisti, ki diagnosticirajo psihični patos pri ljudeh oz. bolnikih – in bolnik je zanje vsak, ki ima določene psihične probleme, specifike, anomalije, nenavadnosti. Strogo teoretsko gledano v psihopatijo gravitirajo tudi (radikalne) feministke.

In ko so vse te »psiho-bolnike« hoteli grupirati oz. faktorizirati njihove simptome, so se pri diagnosticiranju pojavila raznorazna poimenovanja. Freud je mimo statističnih oz. mulitvaria(n)tnih analiz/metod ločil dve glavni psihopat(olo)ški gupi: nevroze in psihoze; začel pa je z diagnosticiranjem histerije, ki gravitira med nevroze. (Danes histerično osebnost z manjšo modifikacijo uvrščajo med histronično osebnostno motnjo - modifikacija se je vpeljala na račun narcizma.) S psihozami se je Freud ubadal pozneje, preko uglednega pacienta (Žida) Schreberja, ki ni bil niti njegov pacient.

Dandanes pa se diagnosticira domala vse – še to, kako ljudje spijo, kako jedo oz. se prehranjujejo, kako nakupujejo, kako se rekreirajo, preživljajo prosti čas in seveda v kakšne seksualne prakse so ujeti. Gejevsko-lezbični krogi so le s težavo homoseksualnost izbrisali iz registra psihopatije, ker je gre pri psihopatološkem diagnosticiranju vselej tudi za ideologijo – in gejevsko-feministična ideologija je zelo močna. Vse je postalo bolezen in vse bi zdravili, po možnosti (in na pobudo farmacevtskega lobija) s tableti (samo homoseksualnost je trenutno/zaenkrat (ob)varovana pred zdravljenjem, pa še to le začasno in ne čisto povsod). Psihoterapevti, ki bi prav tako radi zaslužili, pa seveda vselej zraven pristavijo svoj piskrček – pri tem mnogi (pogosto) brcajo v temo, režejo meglo in jo zlagajo v kocke, prodajo bučke (in mastno služijo).

Pri psihopatiji/psihopatologiji gre načeloma vselej za to, kako je bil otrok »gor-spravljan« v primerni družini; torej, kako so ga starši »vzgajali«, kako je bil deležen njihove topline/bližine/ljubezni ter kakšnih frustracij (zlorab) je bil deležen, kako je oz. ni razrešil Ojdipov kompleks, kakšen je njegov odnos do kastracije, izgradnje ega, kakšen do t. i. separacije (oddvajanje/razdvajanje od mame). Freudovsko oz. tradicionalno/klasično psihoanalitično gledanje ni obremenjeno s temi modernimi diagnozami, pač pa gre pri psihoanalitični obravnavi vselej za to, kako se je otroku oblikoval t. i. miselni odtis v otroštvu, kaj je v svoj glavi/možganih/mislih doživljal, kaj je mislil. Ker ta infantilni »miselni odtis« ima vselej svoje (transferno/»vrnjeno«) simbolno nasledstvo. Od tipa napake/specifike, ki jo naredijo pri »gor-spravljanu«/»vzgoji« starši, se otroku/osebi (šele) v odraslosti pojavljajo določeni simptomi oz. patologija (tudi seksualna), ki jo potem sodobna psiho-stroka (predvsem psihiatri) zadnja desetletja vselej (tako patetično) diagnosticirajo.

Z vektorsko faktorizacijo potem dobimo razne »mejne« osebnostne motnje – shizoidno, narcistično, paranoidno, shizotipsko, histronično/histerično, ki se včasih med seboj tudi prekrivajo … Tu so še razne psihične motnje – od fobij, obsesivno kompulzivnih motenj, bipolarne motnje, do paničnih napadov in tudi afiniteta do raznih odklonilnih/neobičajnih seksualnih praks bi bilo mogoče faktorizirati oz. grupirati/taksonomizirati, le da tovrstnih raziskav ni mogoče statistično/metodološko neoporečno izvesti (problem je vzorec in/oz. iskrenost anketirancev). V prvi vrsti imamo v mislih pedofilijo, tu je še sadizem/mazohizem, zoofilija/beastializem, homoseksualnost, nimfomanija, sodomija, nekrofilija, aseksualnost …

Tudi panični napadi, ki jih je oseba deležna šele v odraslosti, so proizvod določenih stresnih/travmatičnih/frustracijskih (»prvih«) dogodkov v otroštvu. Panične napade sprožajo neki (»drugi«) dogodki (sprožilci), ki simbolno asociirajo na »prve« dogodke. Pri paničnih napadih gre predvsem za enkratne dogodke iz otroštva, ki v odraslosti sprožajo paniko z vsemi (fiziološkimi in psihološkimi) simptomi.

Obsesivno kompulzivna motnja je (etiološko gledano) dokaj neraziskana – lahko je na nek način dedno dispozicionirana, lahko pridobljene. Tudi manično-depresivna motnja, torej bipolarna motnja (etiološko) ni raziskana do te mere, da bi se natančno vedelo, kaj jo povzroča/sproža. Toda v statističnih (faktorskih/taksonomskih/klastrskih) analizah bosta/bodo ti/take motnji/motnje imele svoj vektor/faktor/klaster/takson.

Pri osebnostnih motnjah pa je problem otrokovo neko daljše obdobje iz otroštva, ko je otrok »napačno« živel, bil napačno »vzgajan«, torej »gor-spravljan« oz. permanentno doživljal določene zlorabe – bodisi fizične ali psihične ali spolne, ki so najbolj zagatne, in ki se lahko v odraslosti odražajo tudi v obliki afinitete do deviantnih spolnih praks. Osebnostnih motenj ne moremo zdraviti, ker niso bolezen – in tudi kakšno učinkovito psihoterapevtsko »vplivanje« ni prav posebej učinkovito. Tudi afinitete do določenih spolnih praks – npr. do pedofilije, homoseksualnosti, sadomazohizma … – ni mogoče (»kar tako«) predrugačiti.

Pri ostalih psihičnih motnjah pa pomaga (dobra) psihoterapija, torej ne vsaka – no, pa tudi tableti. Včasih je potrebna/nujna kombinacija tablet in (dobre) psihoterapije – npr. pri obsesivno-kompulzivni motnji ali pa pri bipolarni/manično-depresivni motnji. Pri psihozah pa – na žalost – pomagajo predvsem tableti.

Raznorazne depresije – ne smemo jih mešati z izgorelostjo – so posebno poglavje, prav tako fobije in panične motnje (ki niso osebnostne motnje). Pri depresijah gre verjetno/morda včasih za gensko/dedno dispozicije, večja verjetnost pa je, da so epizode depresije posledica ponesrečenega/travmatičnega otroštva v različnih fazah. Najbolj zagatna depresija je tista, ki se napaja iz oralne faze. Oralna faza je najzgodnejša, in če se kaj poruši v oralni fazi, človek/oseba to »kasira«/»faše« (šele) v odraslosti na zelo nadležne načine.

In vse te osebnostne motnje pa tudi druge psihične motnje/anomalije/specifike in bolezni je mogoče detektirati oz. grupirati ravno z raznimi zapletenimi statističnimi metodami. V multivaria(n)tni statistični analizi faktorizacija oz. vektorizacija v bistvu pomeni, da so raziskovalci testirali številne paciente in/oz. osebe/ljudi z različnimi psihičnimi in/oz. psihopatskimi motnjami/simptomi/značilnostmi. Testi (npr. 100 testov) in/oz. pacienti (npr. 1000 pacientov) pa so se potem skozi vektorske projekcije grupirali v vektorske snope oz. v taksone/klastre oz. v skupine/grupe. Pojavilo se je nekaj snopov/grup/taksonov/kalstrov oz. sredinskih/aritmetično-sredinskih vektorjev/faktorjev, ki so jih potem psihostrokovnjaki poimenovali. Če faktorizacijo (pojasnjevanje/analizo variance) ustavimo pri dveh faktorjih oz. (aritmetično-sredinskih) vektorjih dobimo že omenjene nevroze in psihoze. Če t. i. analizo variance oz. faktorizacijo ustavimo pri treh vektorjih danes dobimo najverjetneje naslednji faktor, ki bi bil faktor »depresije« oz. »razpoloženjskih motenj« (depresivna/razpoloženjska motnja). Pri mlajši populaciji (žensk) bi se zelo hitro faktorizirale prehranske motnje (bulimija, anoreksija, kompulzivno prenajedanje, ortoreksija …), ki gravitirajo v nevrozo. Četrti snop/grupo vektorjev pa bi verjetno tvoril faktor, ki ga danes sliši na (dokaj ohlapno) ime MOM (»mejna osebnostna motnja« oz. »border-line«). V nadaljnji faktorizaciji oz./ali taksonomizaciji z ustreznimi rotacijami tega večdimenzionalnega vektorskega prostora – najbolj znani rotaciji sta t. i. oblimin in oblimax – dobimo nadaljnje faktorje oz./ali pa grupe/taksone pacientov. Če bi iz vzorca za faktorsko analizo izločili vse psihotične paciente, bi bila analiza variance oz. faktorizacija precej/bistveno drugačna. Faktorsko analizo bi lahko opravili na vzorcu (bolnih) psihotikov, kjer bi dobili različne tipe psihoz (glavna bi bila zagotovo paranoidna shizofrenija).

Bistvo do sedaj povedanega je, da so se psiho-strokovnjaki (raziskovalci, teoretiki, psihiatri) poenotili in da se faktor na katerega se projicirajo različni/mnogi testi psihopatije poimenuje »boder-line« (MOM), kar pomeni, da simptomi niso ne (čisto, enoznačno) psihotski/psihotični – iz registra norosti/blaznosti – ne (čisto, enoznačno) nevrotski/nevrotični, torej »mejni«.

Najbolj znani MOM so shizoidnost, narcističnost, paranoidnost, shizotipskost, nekatere nomenklature omenjajo še nekatere derivate MOM, kot je histronična (osebnostna) motnja, ki pa je mestoma zelo podobna narcistični (osebnostni) motnji, nekoč pa je bila to histerična osebnostna motnja. Čistih in enoznačnih tipov osebnostnih motenj – na veliko žalost psihiatrov – ni. Natančno zato jih ni, ker imamo ljudje različna oz. slična otroštva, ne pa enaka/identična, pa tudi genske dispozicije za vplive okolja/vzgoje/»gor-spravljanja« so različne. Identičnih otroštev nimajo niti (enojajčni) dvojčki. Ko se ljudi poskuša diagnosticirati, se vedno pojavijo težave in/oz. odstopanja od nekih dogovornih kalupov oz. diagnoz. Mnogi ljudje se najdejo/prepoznajo v neki diagnozi, dodajo pa, da več naštetih simptomov, ki so značilni za dotično diagnozo, pa(č) nimajo – in jih (seveda) tudi ne morejo imeti, ker so imeli različna otroštva, različen vpliv staršev in/frustracij/travm/zlorab, različne vplive okolja. Na tip osebnosti in tudi patologije, ki jo v odraslosti razvije otrok, vpliva/učinkuje na tisoče dogodkov/vplivov. Otrokove oz. človekove misli uberejo milijarde različnih poti/smeri (ki ustvarjajo različne "miselne odtise"). In jasno je, da s(m)o si ljudje zato tako medsebojno različni, tudi v psihopatiji.

Diagnosticiranje v psihopatologiji temelji na omenjenih aritmetično-sredinskih vektorjih/faktorjih, na katere imajo največje projekcije točno določeni testi psihopatije oz. simptomi/značilnosti/motnje/specifike. Podobni simptomi (npr. pri ženskah rezanja/samopoškodovanja, motnje hranjenja, zgledovanje po moških …) so, kot je znano (iz psihoanalize), posledica določenih tipov ponesrečenih otroštev. Torej, če starši naredijo točno določen tip napake pri vzgoji/»gor-spravljanju«, so simptomi pri odraslem človeku »natančno specifični« – takšni, da jih psihiater diagnosticira bodisi z ohlapno diagnozo MOM ali pa bolj natančno opredeljeno osebnostno motno (shizoidno, narcistično, paranoidno, shizotipsko, histronično …).

Pri diagnosticiranju je bil doslej problem oz. metodološka napaka mnogih raziskovalcev/teoretikov spol. Pri sestavljanju vzorca – in poznejših faktorskih analizah – so mnogi raziskovalci (verjetno) oba spola kar združili (pri taksonomizaciji je bil spol verjetno pogosteje in bolj upoštevan). Ravno iz psihoanalize pa vemo, da je razlika v genitalijah (kastracijski kompleks) tako markantna, da pri diagnosticiranju psihopatije obeh spolov pri vzorcu/vzorčenju ne bi smeli združevati. To je metodološka napaka, ki so jo (verjetno) zagrešili mnogi raziskovalci, ki so vpelja(va)li diagnostiko oz. poimenovanja raznih psihičnih bolezni/motenj/specifik. Npr. motnje hranjenja moramo povsem ločeno raziskovati glede na spol (proučevati je treba predvem ženske). Moške motnje hranjenja so t. r. nepomembne. Tudi samopoškodovanja/»rezanje« ima bistveno drugačno konotacijo pri dekletih, kot pri fantih – in to ravno zaradi narave kastracijskega kompleksa. Narcistična (osebnostna) motnja je pri moških popolnoma drugačna, kot pri ženskah – ravno zaradi narave kastracijskega kompleksa.

Diagnosticiranje psihičnih bolezni je – za razliko od motenj – dokaj enostavno. Psihoze so tako evidentno patološke, da jih je z lahkoto in brez posebnih zadržkov mogoče ugotoviti, torej diagnosticirati. Tudi obsesivno kompulzivna motnja je dokaj jasna, tudi bipolarna/manično-depresivna motnja je jasna. Jasni so tudi panični napadi in fobije pa še kaj. Nejasnosti pa se dogodijo pri ohlapni MOM. Rekli smo že, da sta si narcistična in histronična (osebnostna) motnja po zadnjih/najnovejših diagnosticiranjih zelo podobni. Tudi shizoidna motnja se lahko pri posameznikih prekriva oz. dopolnjuje s shizotipsko motnjo. Vse je odvisno od tipa otroštva oz. »gor-spravljanja« (»vzgoje«). V vsakem otroštvu se lahko pojavljajo še raznorazne zlorabe – najhujše so SPOLNE ZLORABE. In vse te posebnosti in odstopanja popači enoznačno diagnosticiranje. Zato se v (Freudov(sk)i in/ali Lacanov(sk)i) psihoanalizi izogibamo diagnosticiranju. Psihiatri in iz psihiatrije izhajajoči raziskovalci so zrasli iz svojega (»začarano-zgrešenega«) konceptualnega polja, zato so stvari iz njihovega zornega kota videti (bistveno/povsem) drugačne. Psihiatri se lotevajo zdravljenja vsega psihičnega »patosa«, tudi tistega, pri katerem v resnici ne gre za patos, pač pa za osebnostno motnjo/specifiko/anomalijo (ki ni bolezen), s tableti in ne z »besedo«/pogovorom/psihoterapijo. Psihiatrično rigidnost/ukalupljenost nekateri psihiatri – vsaj zadnja leta je mogoče to opaziti – doizobražujejo, in to prav s študijem (Freudove in Lacanove) psihoanalize. Vidijo namreč, da njihov domet razumevanja psihičnega patosa ni prav velik. Teoretski psihoanalitiki določene kontekste psihičnega/družbenega patosa precej bolj štekamo kot psihiatri ali (klasični) psihologi. Tudi mnogi psihoterapevti – vsaj v Sloveniji – niso kaj boljši.

Zaradi vseh teh mojih »ugotovitev« sem se lotil pojasnjevanja in »inštruiranja« (uradne) psiho stroke s temi blogarskimi zapisi. Pustim pa se tudi nagovoriti vsem tistim »psiho-revežem«, ki se v svoji psihični stiski potikajo od raznih psihologov/terapevtov do psihiatrov (in nazaj) in radi slišijo še kakšno drugo mnenje o svojih psihičnih težavah.

»Ordiniram« oz. svetujem, da ne rečem terapiram (in podajam »drugo mnenje«) v Trbovljah, v zadnjem času pa tudi v Ljubljani (na Masarykovi 23, ob sredah).