V prejšnjem zapisu (Statistika in/oz. metodologija v psihopatologiji – 2. del) sem poudaril, da je diagnosticiranje psihopatije/psihopatologije stvar dogovora/konsenza strokovnjakov (psihiatrov, psihoterapevtov, psihologov, psiho-raziskovalcev), da pa so v ozadju zagotovo statistika oz. multivaria(n)tne analize/metode, ki so jih uporabili na določenem vzorcu psihičnih bolnikov/»posebnežev«/»motencev«. Predvidevam, vendar se v to nisem poglablja, ker se ne da priti niti do tovrstnih podatkov, so različni raziskovalci (v različnih državah) prišli do različnih rezultatov. Metodološka oz. statistična pravila so povsod enaka. Gre samo za to, na kakšnem vzorcu so se delale raziskave (faktorske analize), in kako so potem dobljene faktorje interpretirali/poimenovali. Če so vzorec merjencev tvorili posamezniki, ki niso imeli psihoze pač pa zgolj neke psihične motnje/specifike/simptomi (značilnosti) je vektorizacija (testov) oz. faktorizacija izpadla popolnoma drugače. Če so v vzorec vstopali le merjenci z resnično eklatantnimi psihičnimi motnjami/specifikami/simptom, je bila vektorizacija oz. faktorizacija zopet čisto drugačne. Ob tem se seveda pojavlja vprašanja t. i. normalnosti porazdelitve in test imenovan Kolmogorov-Smirnov. Načelno se faktorska analiza izvaja na normalni populaciji, ki seveda vsebuje tudi patologijo. Če je bila faktorska analiza opravljena na (dokaj) normalni/splošni populacije je faktorska (ali katerakoli druga multivarina(n)tna) analiza zopet pokazala čisto druge rezultate, in tudi poimenovanja faktorjev so bila druga/drugačna.

Če se osredotočimo na t. i. osebnostne motnje, ki (seveda) niso iz registra psihoz, v določenem delu stroke (trenutno) prevladuje tale nomenklatura (poimenovanje) – mogoče jo je prebrati tudi v Wikipediji: »Osebnostne motnje so skrajno poudarjene nekatere nespremenljive osebnostne poteze neprilagodljivih ljudi, zaradi katerih mišljenje, čustvovanje in vedenje povzroča težave v odnosih s soljudmi. Gre za trajni vzorec dojemanja, sporazumevanja in razmišljanja o sebi, drugih in svetu, ki se kaže v najrazličnejših socialnih in medosebnih situacijah.« Wikipedija pa se opira na ameriške vire.

http://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/personality-disorders/basics/symptoms/con-20030111

http://www.circleoflifecc.com/Personality-Disorders.html

http://www.imaginethriving.org/mental-illnesses/

http://www.siloamhospitals.com/diseases-and-conditions/personality-disorders

http://hopeallianz.com/personality.html

Medicinci (psihiatri) osebnostne motnje (trenutno večinoma) delijo na skupine tri (pod)skupine – in zopet je treba poudariti, ga so v ozadju take delitve faktorske analize (verjetno v povezavi s taksonomskimi/klaster analizami), ki so bile opravljene na takšnem ali drugačnem vzorcu v tej ali oni državi (verjetno so glavno besedo pri raziskavah, tudi pri poimenovanju diagnostičnih kategorij, imeli ameriški psihiatri, četudi so bile raziskave mednarodne, in morda je bil tudi vzorec merjencev/testirancev mednaroden).

• Prva skupina (takson/klaster/faktor A; lahko bi jo/ga tudi poimenovali – npr. z »mejna osebnostna motnja 1« v širšem smislu, ker gre za mejno psihotične primere): za te »motence« je značilna osebnostna (obnašalska/vedenjska in čustvena/čustvovalna) drugačnost, nekakšne izstopajočost/ekscentričnost/nenavadnost, celo »čudnost«/čudaškost. Nadaljnja faktorizacija (skozi analizo oz. pojasnjevanje variance) izpostavlja tri faktorje, ki nosijo imena, ki so podobna psihotičnim motnjam (shizofeniji). Gre za shizoidno (osebnostno) motnjo, shizotipsko (osebnostno) motnjo in paranoidno (osebnostno) motnjo.
• Druga skupina (takson/klaster/faktor B; tudi to skupino/faktor bi lahko poimenovali s svojim imenom: »mejna osebnostna motnja 2«) ima svoje značilnosti. »Motenci« imajo hipertrofirana občutja, saj dramatično, torej s pretirano čustveno vnemo »blodijo«/»bluzijo« po svojem življenju, po družbi, v vsakdanu. Poimenovalci so uporabili tri imena oz. tri »diagnoze«: »mejna (osebnostna) motnja« (MOM, angl. border-line) (v ožjem pomenu besede). Najbolj zloglasne je narcis(is)tična/narcisoidna (osebnostna) motnja – v laičnem jeziku je ta motnja imenovana patološki/grandiozni narcizem. Pri histrionični (osebnostna) motnji gre v bistvu za nekakšen derivat narcizma. Aritmetično-sredinski vektor oz. faktor histrionične osebnosti ima (zagotovo) velike projekcije/korelacije ravno na faktor narcizma. V kakšni drugi raziskavi, ali pa z drugimi rotacijami (pravokotne projekcije je mogoče zamenjati z vzporednimi), verjetno ne bi dobili dveh faktorjev, ker so si snopi vektorjev zelo blizu, torej so v veliki korelaciji. Verjetno pa res obstaja določene razlika med histrioniki – včasih bi jim rekli histeriki – in narcisi. Tu je potem še antisocialna (osebnostna) motnja, ki je zelo podobna oz. prežeta z raznimi (socialnimi) fobijami (agorafobija)..
• Tretja skupina (takson/klaster/faktor C; zopet bi ji lahko rekli kar preprosta »mejna osebnostna motnja 3«) je prežeta s tesnobnostjo/anksioznostjo, s strahom oz. kronično zaskrbljenostjo, celo z generalizirano fobičnostjo. Morda imajo celo simptome paničnih napadov in nekakšen »strah pred strahom«, ki jih karnaprej hromi. Očitno je bila posebej izolirana še »izogibajoča (osebnostna) motnja«; to pomeni, da se je pod svoj faktor izolirala skupina simptomov in/oz. skupina/grupa (taksonom/klaster) ljudi, ki se izogiba socialnim stikom. Ta faktor oz. aritmetično-sredinski vektor ima zagotovo velike projekcije/korelacije na nekatere druge faktorje (npr. shizoidnost in MOM ter celo paranojo). Problem socializacije in socialnih fobij je po psihoanalitični percepciji/gledanju, problem vračanja otrokovih interakcij s »pomembnimi drugimi« in tudi z vsemi ostalimi (nepomembnimi) »drugimi«, tistimi, ki so takemu prestrašenemu otroku vlivali neprestan strah in sejali nelagodje. Poseben (aritmetično)sredinski vektor/faktor, ki je pojasnil nekaj variance psihopatije, se je očitno še dalo izolirati – faktor so poimenovali »odvisna (osebnostna) motnja«, kakor so se projicirali testi/simptomi zasvojenosti, in to z odnosi. Če pa govorimo o merjencih in taksonomski/klaster analizi, pa so v to skupino/faktor gravitirali pacienti/»motenci«, ki so bili zasvojeni oz. odvisni od nečesa. Ta faktor je imel verjetno vsaj v določenih tipih raziskav visoke projekcije na naslednji faktor, ki pa ga je mogoče trdno povezati z evidentno psihopatologijo, še posebej, če vemo, da gre verjetno v mnogih primerih za genske/dedne (pred)dispozicije. Govorimo seveda o znameniti »obsesivno-kompulzivni (osebnostna) motnji« (OKM – lahko bi ji rekli tudi »prisilna nevroza« oz. »prisila ponavljanja«), ko se »motenece« ne more osvoboditi določenih obsesivnih/vsiljivih misli, ki se mu samodejno pojavljajo v glavi/možganih oz. sistemu razmišljanja/míslenja/mišljenja. Te vsiljive/kompulzivne misli so navadno povezane še z dejanji in določeno vraževernostjo.

Če bi pravokotne projekcije/rotacije (varimax) posameznih vektorjev (testov/značilnosti/simptomov psihopatije) na aritmetično-sredinski vektor/faktor zamenjali z vzporednimi (oblimin), bi (morda) dobili druge vektorje/faktorje – oz. interpretacija in poimenovanje bi bilo drugačno. In nekateri raziskovalci/teoretiki so dobili druge faktorje, kot smo jih tukaj predstavili mi. Na populaciji najstnic oz. mladih žensk bi bilo mogoče hitro izolirati faktor »motenj prehranjevanja« in faktor »samopoškodovanja«. Sicer ti testi/simptomi/značilnosti navadno gravitirajo (se projecirajo) h kakšni drugi osebnostni motnji – npr. shizoidni. Tudi faktor »fantinje«/»moškinje« oz. »po moških/fantih zgledujoče se ženske/dekleta« bi lahko dobili. Rekli bi mu lahko tudi »faktor zavidanja penisa« oz. »feministični faktor«, ali pa »faktor kastracijskega hednikepa/kompleksa«. Takšne raziskave in diagnosticiranja/poimenovanja bi bile seveda hitro deležne kritik feministk oz. njihove ideologije enakosti spolov.

Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivaria(n)tne metode in ne diagnosticiramo na ta način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave/anomalije/specifike/motnje. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih motenj/težav/specifik/anomali ima v ozadju (načeloma) nek infantilni vzrok, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis. Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki poimenovanja) nas v bistvu sploh ne zanima. Psihiater (po)da neki osebi/pacientu diagnozo – npr. shizoidna (osebnostna) motnja. Psihoanalitik pa shizoidnežu reče: »Vas so pa starši (ali pa stašrevski nadomestki, rejniki) popolnoma ignorirali – kot da zanje niste obstajali; morda so vas celo neprestano grajali … Vaš Ego/Jaz je okrnjen, oz. sploh ni zgrajen.« Diagnozo postavljajo psihiatri, psihoanalitiki pa zgolj ugotavljamo oz. iščemo miselni odtis, ki ga je dobil/naselil v nezavedno posameznik v otroštvu, v odraslosti pa ga zgolj simbolno (trensferno) oživlja.

Diagnozo torej (v bistvu) diktira otroštvo. Kakšno motnjo bo iz otroštva v odraslost »privlekel« posameznik je najbolj odvisno od staršev. Ker pa je variacij otroštva v povezavi z vplivi staršev in okolice na milijarde, je diagnosticiranj v psihopatologiji izjemno nehvaležno, s psihoanalitičnega vidika bi rekli, da brezpredmetno.

PS: »Ordiniram« oz. svetujem, da ne rečem terapiram (in podajam »drugo mnenje«) v Trbovljah, v občasno pa tudi v Ljubljani (na Masarykovi 23).