Otroke učimo, jim pripovedujemo ... in upamo, da jim kaj ostane v glavi. Dajemo jim daril(c)a in upamo, da jim kaj pomenijo. Da se jih dotaknejo. Pa ne samo, da so tisti trenutek veseli darila, zgodbe, pohvale ..., pač pa, da je to, kar se jih "bolj" dotakne.

Tako razmišljam sama tako ob svojih otrocih kot tudi ob svojih učencih.

Zgodba, utrinek, neko delo, nagrada ... vse to ima posebno vrednost, če se jih dotakne, če pride do srca ... če jim na nek način koristi tudi kasneje ... da ni le preblisk veselja, potem pa pozabljeno.

No, tako sem razmišljala tudi, koliko enih stvari sem otrokom povedala, o čem vse smo se pogovarjali ... in potem pridejo počitnice ... bo vse takoj pozabljeno?

Nekaj jim bom dala, pri čemer bodo sodelovali in kar bodo odnesli s seboj, razmišljam.

Nekaj, kar jim lahko pomaga nekoč v bodočnosti ... saj vendar otroke ne učimo samo za danes, za ta trenutek, za lepe ocene v tem letu ... učimo jih, da bi veliko znali in da bi jim bilo v življenju lepo, da bi se znašli ... da bi znali biti srečni ... da bi mogli biti mirni, zadovoljni, srečni ... da bi ohranjali ideale in jih živeli.

A vsak ima tudi težke trenutke. Kako tedaj, kaj tedaj?

SOS.

V srcu se mi oblikujejo tri črke ... S.O.S.

SOS! Klic na pomoč. Imeti nekaj, kar pomaga, ko smo v stiski. Ko kličemo na pomoč.

Imeti Nekaj. Da moremo zaupati, da bo še vse dobro ... samo naj se trudimo resnično narediti vse, kar moremo ... in to dobro narediti ... In smemo zaupati, da bo vse še dobro.

Smemo zaupati v varnost, v Naročje, v ljubezen.

Smemo zaupati v smisel, v cilj.

Razmišljam ... v srcu se mi rojevajo misli ... kot življenje teče dalje ...

Ko brodolomec pristane na samotni obali, mu je SOS steklenica morda poslednje upanje na rešitev.

SOS = S.O.S. = rešite našo ladjo = rešite mojo dušo ...

Otrokom bom dala SOS stekleničko! V steklenico da brodolomec list s svojimi podatki. Kaj bomo mi dali? Lahko klic na pomoč ... lahko pa to, kar vemo, da nam pomaga biti dober, pomaga biti na pravi poti ...

Otroci prinesejo kozarce, tiste, v katerih je bil med ali je bila marmelada ali so bile kisle kumarice ... Vanje potem spravljamo naše "zaklade", to, kar bomo odnesli s seboj na "pot".

Pogovorimo se o Morsejevi abesedi in trkamo "s.o.s". Rešite naše duše!

SOS je opis za signal za pomoč v morsejevi abecedi – označuje zaporedje treh kratkih, treh dolgih in še enkrat treh kratkih signalov. Kombinacijo dolgih in kratkih znakov sta razvila izumitelj telegrafa Samuel Morse in njegov sodelavec Alfred Vail leta 1835, kasneje je bila morsejeva abeceda še izpopolnjena.

SOS se pogosto interpretira v pomenu "save our ship" (rešite našo ladjo), "save our souls" (rešite naše duše) ali "sink or swim“ (potoniti ali plavati), vendar SOS dejansko ni kratica za nobeno od teh fraz. Gre le za kombinacijo devetih elementov v morsejevi abecedi, ki so jo izbrali zaradi lažje prepoznavnosti.

Na nalepko na pokrovčku svoje "steklenice" vsak otrok nariše s pikami svoj klic na pomoč. Prilepimo srebrno zvezdico ... Zvezda severnica ponoči kaže pot ... Da vemo, kam ...

V kozarcu imamo različne zaklade, vsak svoje, nekateri so lastni izdelki otroka, nekatere sem naredila jaz. Ob tem, ko obstaja tudi nevidni svet, vsak otrok v svojo čajno vrečko potihem pove eno misel, prošnjo, molitev ..., to večinoma ostaja skrivnost. Ampak ko bodo vrečko videli, se bodo vsaj nekateri gotovo spomnili. Čajna vrečka ima sicer veliko vsebino. Izhaja iz zgodbe o deklici in zlati škatlici! O dragoceni škatlici za očka.

V steklenici je tudi Sveto pismo, vsak otrok je sam polnil strani male knjižice, ki sem jo sama sešila ...

Pa zlata kocka, zlata zato, ker predstavlja Boga ... in Bog je dragocen.

V SOS steklenički je prostor za marsikakšen zaklad. In zadnji dan odhajajo otroci s svojimi stekleničkami. Lani sem jih del (različno napolnjenih) ujela v svoj fotoaparat.

Jeseni smo spet zlagali zaklade v stekleničko, zdaj smo rekli kar, da imamo zakladnico ...

No, in letos smo spet lepo napolnili naše stekleničke ...

Otroci, želim vam srečno pot!