"A ste vi Ančka?" me vpraša mlad fant, ki leži na prvi postelji, ko vstopim v bolniško sobo.

"Ja, sem," prikimam, ko s pogledom oplazim posteljo pri oknu in bolnika v njej, hkrati pa si umivam roke.

"Celo dopoldne je že spraševal po vas ..."

"O, hvala," sem vesela sporočila. Morda se je pa ata vendar nekako uspel ujeti v prostor in čas in vsaj za silo ve, kje je in zakaj.

Kako je bilo prvi večer, po padcu in udarcu v glavo, v rešilcu med potjo v bolnišnico in potem na urgenci in kasneje na bolniškem oddelku ...

"Gospa, koliko ste pa stari?" Le zakaj ata tako zanima, koliko sem stara.

"54 let," rečem in sem pozorna na to, če se bo spomnil, da sem imela rojstni dan pred par dnevi. Še lani mi je pripovedoval, kje je kosil travo tistega dne, ko sem se jaz rodila.

Ne, ni v njegovi glavi tega podatka ... "Jaz sem pa 56," reče.

"Ne, ti si pa že čez 80," mu povem ...

"A res," se čudi. "Potem sem pa že precej star."

"Ja, precej," pritrdim.

"Star otrok sem."

"Ja," se strinjam.

"Gospa, a pa veste, kje sem jaz doma?"

"Ja, vem, seveda vem."

"Ooo!" se razveseli. "A res veste!"

"Seveda vem, saj sem bila včasih tudi jaz tam doma ..."

"A res?" Čudi se, oči široko razpre. Le kako bi tale ženska vedela za njegov dom. Mogoče me je dal med bolniško osebje, ker sem bila v rešilcu zraven?

"Ja, itak. Saj sem tvoj otrok."

"A res?"

"Saj imaš otroke, a ne?"

"Ja." Potem našteje imena svojih otrok.

"A pol si Ančka ..." se čudi.

"Ja."

Tako in podobno sva predelovala razne teme prvi večer in potem še marsikakšno uro ob njegovi bolniški postelji. Razmišlja, ampak čez kakšen "kucelj" miselno ne zmore. So luknje v spominu.

Tako je to ... življenje ...

Življenje in odhajanje.

Odhajamo pravzaprav že od prvega dne življenja ...

...