Zgodba: https://www.iskreni.net/zdravje/bolezen/166454-mamica-stirih-otrok-obolela-za-rakom-zaupam.html

Peter, hvala! Naj bo pot v "Rim" blagoslovljena! Gotovo bodo milostni časi. Sem hvaležna za opomin, potrebno je biti "čuječ/a/i".

Sponko, objela bi te! <3 Koliko je težkih zgodb. Pred kratkim se je v družini prijateljev rodil otroček, ki je bil tako prizadet, da je umrl že v mami. Ko je še živel, so vedeli, da bo po rojstvu umrl, če mu bo dano roditi se živ. Pred kratkim sem gledala en film, videla sem ga le del, o tem, kako mlada mamica zapsi med dojenjem in ko se zbudi, je otroček mrtev! Ona je strašno iz sebe, ne samo zaradi otrokove smrti, pač pa tudi v grozi, da je dojenčka zadušila. Ampak obdukcija je pokazala, da ni nobenih znakov zadušitve, dojenček je umrl zaradi "smrti v zibelki" - čeprav je v resnici bil v maminem naročju. Ob tem smo se pogovarjale mame, ki smo izgubile otroke ... Vse, verjetno res vse, smo se soočale s težkimi občutki krivde, kaj če ... Kaj če bi naredila to in to drugače, kaj če ne bi poslušale zdravnika itd itd ... Potrebujemo čas, da sprejmemo ... da vemo, da že življenje tudi smrt ... tudi odhod od tu, tudi bolezen, razne "nepravilnosti" ... vse to je življenje ... Mislim, da je vernim gotovo lažje sprejeti ... ni poudarek na konkretni "poimenski" veri, lahko sploh en gre za krščanstvo npr., pač pa za to, da verujemo v Boga, v višji smisel, v smisel vsega ... P.S.: Link sem dodala proti koncu, tega, ki ga je Peter dal v komentarju.

Še to: poznam družinico, ki se ji je rodil otroček s tako glavico, kot jo ima Chiarina prvorojenka. Morda mi je tudi zato Chiarina zgodba še bolj blizu ... Peter, žal mi je. In hvala, ker ste priklicali to živo zgodbo. Tako za vsak dan.

Sponko, saj ima Peter prav. Če bi bila opozorjena takoj, bi se spomnila, kje vse sem brala in morda kopirala, zdaj pa ne vem več. Res je, da včasih odprem veliko strani in bi bilo potem res veliko vsega, potem pa omenim par glavnih virov. Sama ne maram, da kdo kar kopira moje strani (pa se zgodi), tako da tudi jaz ne smem tega delat ... Upam, da bo zdaj v redu. (Ne bom pa več brala z namenom, da bi preverila, kje sem kaj našla. Enostavno raje zbrišem citate. Žal mi je ...)

Peter, hvala za opombo, verjetno sem prebrala tudi to stran, in ja, včasih kakšne citate skopiram, če jim najdem (sicer sama prepisujem, če imam priložnost - vzame čas!! tako da zelo cenim vsakega prepisovalca!! res pa je, da ob prepisovanju lahko nastanejo napake in če sama vse prepišem, odgovarjam zanje, če je pa kopirano, včasih ne vem za kakšno vejico, kako je z njo v izvirniku), ponavadi navedem vse vire, ki sem jih uporabila, lahko se pa kdaj zgodi, da kakšen zahtevnejši prispevek pišem dlje časa in se mi vmes še računalnik sesuje in potem izgubim kakšne linke, vseh pa potem več ne poiščem. Spominjam se, da sem imela kar nekaj težav s tem prispevkom, tudi zaradi fotografij. Opravičujem se, če sem dobila kaj na omenjeni strani in ne navedla vira. Bom ga kar zdaj dodala. V resnici mi je žal pri mnogih knjigah, ki jih berem, ker ne uspem izpisati krasnih citatov. In prav rada bi pokazala Chiaro kot veselo in humoristično žensko, ki na tak način služi Bogu - in ne kot neko zamorjeno in trpečo žensko - saj s svojimi zapisi želim biti v "svetu" in ne zaprta v cerkvi. Ker na žalost mnogi vidijo Cerkev tako ... zamorjeno ... Lep pozdrav!

Pacifus ... recimo, da je to res - da ima vse trpljenje svoj pomen in namen. Včasih je težko verjeti .... in težko zaupati ...

Marta, draga Marta! Veš, kako mi je dragoceno se pogovarjati s teboj! Ti si posredovala nek zapis ali del njega, ki se te je dotaknil, na tak ali drugačen način. Saj ne trdim, da tisti nima prav. Ampak sama v preizkušnjah zadnjih let resnično tega ne morem sprejeti. Saj včasih rečem: "Hvala za vse!" - ampak vseeno to ni moja izbira ... je samo približno sprejemanje vsega tega, kar življenej prinese. Na nek način je videti, da nas marsikaj doleti, kot nekakšna usoda ... vendar nisem pripravljena sprejeti to, da ne morem nekoliko vendar tudi sama vplivati na razvoj dogodkov. Hkrati je res tudi to, da nas oklepa marsikaj ... dediščina, okolje, izkušnje ... in zato tako različno reagirano v podobnih situacijah ... P.S.: Moram dodati še to, da me zelo stisne ob tem, ko nekateri ljudje trdijo, da si vse sami izberemo. In ko to reče mama, katere hči ej bila posiljena, me zelo zelo zaboli. To, da žrtve same kličejo storilce. No, nekaj tega drži ... kajti dejstvo je, žal, da so mnogi nasilneži pogumni samo ob plahih in obzirnih .... medtem ko jim ves pogum uplahne, če se soočijo z nekom, ki ej odločen in pogumen ... A kljub vsemu ne priznavam tesne povezave med lastno izbiro in tem, kar se nam dogaja ... Želim ti vse dobro!

Marta, veš, meni se pa upira tak pogled. Jaz NISEM sprejela vsega hudega, ki me je doletelo. Vem, da nekatere poti vodijo smao tja, kjer smo, in vem, da sem določenih stvari, ki so se mi zgodile, kriva sama, toda: nisem si izbrala vsega tega, kar se mi je zgodilo!! Res: strašno se mi upira misel, da je človek vsega, kar se mu zgodi, kriv sam. Potemtakem je tudi Anna Frank sama kriva, da jo je doletelo taborišče smrti! Ni čisto tako, s emi zdi. Ali pa tisti, ki tako pravi, še ni zelo trpel? Jaz v kakšnem trenutku začutim, da sem zmožna veliko prenesti ... in imam nekakšen občutek, da sem izbrana za zelo težko življenje. Morda sem tudi rekla mnogočemu "da" - kot Marija v svojem: "Zgodi se mi po tvoji besedi!" -, ampak: Ne, nisem si sama izbrala vsega tega! Le izogniti se ne morem .... ali pa, če bi se, bi potem doletelo tisto težko drugega .... Tako jaz vidim.

Ivanka, neverjetno je to, ko nekateri pridejo do tega, da je vse dobro, kar je "po Božji volji". Če jemljemo smai sebe kot orodje v Stvarnikovih rokah, je lažje. Kot mama pri porodu - če sprejme bolečine kot del življenja, si more z njimi precej pomagati .... Podobno je z vseh vrst bolečlinami. Da bi znali težave, tudi najbolj krute, uporabiti za zorenje svoje ljubezni! <3

Anka, vsak od nas je svoj svet! Tvoja pot je čisto tvoja - in verjamem, da te Bog sprejema in spremlja na tvoji poti. Jaz se milijonkrat vprašam, kaj je prav ... kaj, kako je po Božji volji .... Kaj je umreti sam/a sebi. Čemu vse moram umreti - da bom živela? (Morda je moje življenje vredno samo v Njem?) Imeti ljudi rad/a in hkrati si jih ne lastiti - velika velika reč! Navsezadnje sozakonec ni last ... ni moja last in jaz ne njegova. In vendar, če nista, nisva oba plemenita, je zelo težko. Če si ne lastita drug drugega (pa ne v razpuščenosti, kaosvobodi!), pač pa prav v ljubezni in zaradi ljubezni ... in če hkrati moreta zaupati drug drugemu, ja, tudi drug drugemu - kaj bi človek še rad! Tisto, da vem, da me mož (žena) ljubi, sprejema .... mi res želi vse dobro! <3 Onadva sta dozorela do te ljubezni - imela sta tako rada Boga, da sta lahko imela na lep način rada tudi drug drugega - verjetno sta pa tudi v zakonu še imela preizkušnje ... Pa res, to sem mislila zapisati, pa nisem (mi je ušlo), vsaj poudarila nisem: Chiara je bila zelo v strahu, kaj bo rekel Enrico, ko bo zvedel, da je njun otrok prizadet. Tedaj mu še ni do te mere zaupala, da bi bila brez strahu. Ampak Enricu je bilo jasno, da bo otrok rojen! Da ga imata rada in ga bosta ljubila do zadnjega diha .... (ali prvega diha! <3 ) In to je bilo nekaj posebno velikega - tedaj je Chiara videla, da se lahko zanese na svojega moža! Podpiral jo je v dobrem! <3 Takega moža/ženo imeti je - imeti zaklad!

hic&nunc;, če vemo zelo natančno, je včasih breme .... hkrati pa je tudi v pomoč vedeti, kje smo, v čem smo, kaj približno je pred nami ... Kolikokrat vidim, kako mirneje čakam (živim), kot sem, ko sem bila mlada. Saj me kaj skrbi, ampak tako strašno, kot me je včasih, me pa redko ... redkeje ...

Morda se sliši grdo, a zavidam jima to veliko vero! Hkrati pa gre ob tej zgodbi kar mraz po meni, solze na oči in srce trepeta v bolečini.....