Ob tem, ko se najdem večkrat nekje vmes ... nekako v precepu glede gledanja na sodobno dogajanje v svetu in tudi pri nas, predvsem s stališča odnosa muslimanov do kristjanov ali morda kar do vseh - po njihovo - nevernikov (pa tudi glede naših odnosov do muslimanov), vedno znova prihajam do spoznanj:

- da ne smemo poenostavljati;

- da po tem, ka(ko)r vidimo, moremo sklepati za naprej, vendar nikoli ne zajamemo vseh vidikov;

- da so vsepovsod dobri in slabi ljudje;

- da nas je imigrantov upravičeno tudi strah, tako zaradi tega, ker prihajajo iz drugačnih krajev, kot so naši, iz drugačne kulture, pa tudi zato, ker je med nami marsikdo zelo reven in res ni prav, da bi "država" skrbela za druge, za svoje pa ne ... - kljub vsemu naj ne izgubimo sočutja do njih, ne zaprimo src pred človeško stisko.

Ne čutim zadržkov do drugih ver, veroizpovedi, zame je merilo, da je nekaj dobro, npr. da je neka vera dobra, to, kar se vidi v delih ... v dobrih delih.

Fanatizem, v kar preide včasih miselnost posameznika, ni to! Ekstremizem ni to.

Torej tisti, ki v imenu nekega boga ubijajo, Boga samega zlorabljajo. Tisti, ki so nasilni do žensk, tudi nedoraslih, so navadni nasilneži, vzgojeni (komaj morem reči, da so vzgojeni) v neki posebni patriarhalni kulturi, kjer je moški večvreden. Je pa jasno, da to, v čemer nekdo raste, oblikuje človeka ... in če je nekdo vedno poslušal, da je več kot drug, bo to v njem in ne bo lahko postal drugačen ...

Tisti, ki ljubi Boga, ljubi tudi svoje bližnje (in to niso samo člani družine, pač pa tudi sosedje, morda novi sosedje ...) in samega sebe .... Ljubi vse v nekem ravnovesju .... ne ljubi le samega sebe (ampak tudi sebe!), ni sebičen, ne skrbi predvsem za lastno rit.

Mislim, da bi se z mojimi besedami strinjala moja bližnja, ki je katoličanka, poročena z muslimanom; mož jo ima rad in svoji ženi daje tudi versko svobodo.

Ljudje, ki imajo svoj "eksodus" v obljubljeno deželo Evropo, pričakujejo tukaj marsikaj, vsekakor pa, da bo bolje, kot je tam, kjer so njihovi domovi ... ali kjer so bili nekoč njihovi domovi. Razumljivo je, da prihaja na tem težkem "romanju" tudi do različnih napetosti. To je razumljivo, sem pa prepričana, da vsak civiliziran gost sprejme pravila dežele, v katero prihaja. Glede na to, da se število prebivalcev evropskih dežel komaj še kaj dviga ali pa upada, je razumljivo tudi, da na nek način je prostor za nove prebivalce. Če sami nimamo dovolj otrok, bodo prišli od drugje. Tudi voda teče tja, kjer je prostor ...

Tako kot je marsikaj narobe med nami, kristjani, je marsikaj narobe tudi med pripadniki islama. Me pa plaši to, kar se čuti kot nekakšna divja koleričnost ...

---

Zasledila sem zanimivo "izpoved" islamskega učenjaka, 67-letnega Abdelfattaha Mouroua, ki je v Tuniziji zelo vpliven človek. Je odvetnik, je soustanovitelj “islamistične partije Ennahdha” in podpredsednik parlamenta. Januarja letos je bil gost v mošeji v New Jerseyu in tam je imel pridigo, zelo odkrito in kritično do sodobnega islama.

Ameriške muslimane je pozval, naj služijo kot zgled za moderni islam in religiji vcepijo “novo upanje”.
V svoji pridigi se je skliceval na “zlate čase” islama v zgodnjem srednjem veku, v katerem so pod vladavino kalifov cvetele znanosti. “Kje je danes ostala znanost in znanje muslimanov?” se je vprašal Mourou.
“Smo narod, ki niti ne bere niti ne piše.” Dodal je še, da je kar 30 odstotkov muslimanov nepismenih. Rekel je tudi, da nobena islamska univerza ne daje učenjakov, ki bi znali varovati svet.
“Danes muslimani živimo v času, ko so vse, kar imamo oblečeno od prstov na nogah do glave, naredili drugi. Moja kapa je bila narejena na Novi Zelandiji, očala v Avstriji, mikrofon, ki ga uporabljam, v Ameriki, ura v Švici in čevlji v Italiji. Volna mojega oblačila je iz Britanije. Zakaj pri molitvi dvigate roke in prosite Alaha, naj bo porok za zmago islama in muslimanov? Koga hočete premagati? Zakaj bi bili prav vi zmagovalci?” (Abdelfattah Mourou)

Neznanje je greh!
V islamskem svetu napredek ne igra nobene vloge in Abdelfattah Mourou pravi, da je to greh. Mourou pravi, da muslimani zato ne bi smeli skušati premagati Zahoda, ampak bi ga morali imeti za inspiracijo, za navdih.
Pravi, da Arabec prebere povprečno manj kot eno knjigo (0,79) na leto, medtem ko Japonec prebere na leto 40 knjig.

“Kako lahko torej pričakujemo, da bomo kot Japonci ali Američani, ki berejo in skrbno načrtujejo svoja življenja? Medtem ko vi živite kar tako v en dan, kot da je vaše življenje stvar naključja in se ravnate po svojih čustvenih vzgibih in kapricah.” (Abdelfattah Mourou)

“Bodite Američani, državljani dežele, v kateri živite.”
Želim si, da bi tudi vi navdajali druge z novim upanjem. Da bi bili svetilnik in vzor vsem tistim muslimanom, ki dremajo,” je skušal spodbuditi in opogumiti vernike.

http://nova24tv.si/svet/video-muslimanski-pridigar-islamski-svet-zivi-v-grehu/