"Tu se porajajo serije vprašanj, najprej - razumljivo - po odgovornosti avtorja in njegovi vlogi v očitanih mu spolnih zlorabah. Tudi zaradi tega mora spregovoriti, nastati mora dialog, ki naj na koncu prinese očiščenje. Seveda najprej žrtev. Samo upamo lahko, da se bo skozi katarzični proces nekega dne tudi avtorjeva umetnost vnovič pokazala v neskaljeni luči."

Piše: Boštjan M. Turk*

Slovenska in evropska kultura se je znašla pred enim od najzagatnejših izzivov. Ta se reducira na vprašanje, obsoditi velikega umetnika ali ne.

Slovenci smo sicer navajeni, da velikanom duha odpuščamo spodrsljaje telesa. Sam sicer nisem tipičen Slovenec, z izjemo prav te točke. V Prešerna sem se na primer zaljubil že kot osnovnošolec. Med počitnicami v gimnaziji sem se začel njegovo poezijo učiti na pamet in ni mi šlo slabo. Do današnjih dni sem zadržal kar precej njegovih verzov, ki so mi bistveno polepšali življenje. Namen poezije namreč je, da se je učimo na pamet. Rima in meter sta iz pradavnih časov, ko ni bilo ne tiska ne papirja. Če je pesem hotela preživeti, je morala ostati v človeku. To pomeni, da jo je dotičnik znal na izust. V srednjem veku je ta disciplina doživela prvi razcvet. Ljudje so postajali mojstri pomnjenja: na ta način so si ostrili razum.

A že pri starih Grkih ni bila prva od muz zastonj imenovana Mnemozina, umetnosti dojilja. Bila je muza spomina, mati vseh muz.

Prešeren me je toliko zasvojil, da se nikoli nisem vprašal, kakšen je bil kot človek oziroma kakšen je bil v odnosu do žensk. Ni mi znano, da bi to vprašanje problematizirala tudi domača literarna zgodovina, prej nasprotno. Veliki prešernoslovec Anton Slodnjak svojo nepozabno knjigo o Ribičevem Francetu iz Vrbe zaključuje z besedami: "V pesnikovi ustvarjalni domišljiji odločata poslej moški in ženska kot občana politično še neostvarjene, a v pesnikovi zavesti že oživotvorjene skupnosti svobodnih posameznikov in narodov."[1] Ljubezen je predstavil v vidni sublimaciji, v viziji velike lirike, ki pa z življenjem ni imela dosti konkretnih stikov, še manj pa s poetovo moralo v odnosu do žensk.

Kar se Julije Primic tiče, je šlo za zaljubljenost v lastno zaljubljenost: pesnik je potreboval nedostopen ideal, da ga je lahko opeval. In pri tem vzvišeno trpel. V tovrstnem bolečinarstvu sploh ni bil sam: mnogi mojstri vezane besede so pred njih hodili po tej vijugavi poti: ljubili so abstraktne podobe žensk, ki so jih videli enkrat v življenju (Dante, Petrarka, tudi Baudelaire), svojo moško slast pa izživljali na ljubicah, do katerih razen seksualne privlačnosti niso prav dosti čutili.

Prešernovo telo se je tako zagledalo v Ano Jelovšek: zveza je bila plodovita: iz nje - ali pa iz kakšnega obvoda preko katerega od pesnikovih prijateljev (na primer Matije Kastelca) se je rodilo nekaj otrok. Vemo za tri, do katerih se prvak slovenskega Parnasa nikoli ni vedel odgovorno, še manj do njihove matere. Prav nasprotno: z njimi je pometal kot s cunjo. Preživeti so se morali sami, pravzaprav niso niti dobro vedeli, kdo jim je oče. Priznal jih je šele pred smrtjo, pa še to najverjetneje po izrazitem prigovarjanju domače duhovščine, ki jo je skrbelo, da bi škandal ne postal neobvladljiv. To so bili časi, ko so ljudje še nekaj dali na moralo in ko je Cerkev v tem prednjačila. To zapisujemo v docela afirmativnem smislu. Ampak je pa tudi res, da se pred smrtjo mnogi spreobrnejo in priznajo vse, kar jim drugi položijo na jezik.

A Prešernovo življenje je bilo v moji zavesti opomba pod črto (če sploh) v primerjavi s poezijo, ki sem jo nosil v sebi. Nekatere najlepše izkušnje iz življenja dolgujem prav dialogom, ki sem jih preko čarobnih besed te poezije vzpostavljal s pesnikom in njegovo mislijo. Prešeren je bil in bo vedno z menoj. Še kako dobro razumem tistega od slovenskih pisateljev, ki je na vprašanje, katero knjigo bi vzel s seboj na samotni otok (pogoj je bil, da je ena sama) - kot iz topa izstrelil: "Prešernove poezije."

V nekakšni podobni situaciji, razkorakom med veličino duha in nesnažnostjo telesa, se je ravnokar znašel avtor najprodornejših mozaikov, kar jih pozna sodobnost. Njegovo delo si namreč zasluži vse priznanje. Je eden izmed redkih, ki jim je uspelo obiti duhovno praznino, ki je zavladala nad Cerkvijo po eni od največjih napak v njeni zgodovini, po drugem vatikanskem koncilu. V podrobnosti ne moremo, a naj zadostuje naslednji podatek. Francija je do drugega koncila (1959–1963) veljala za najstarejšo hčerko Cerkve. Krščanstvo je prežemalo javno življenje, predvsem pa literaturo. Po šestih desetletjih je situacija takšna, da ima krščanska skupnost, ki je ostala zvesta predkoncilski Cerkvi (tako imenovana Svečeniška skupnost Svetega Pija X.), več posvetitev duhovnikov na leto kot tradicionalna Rimskokatoliška cerkev. To so uradni podatki, temelječi na neizprosni logiki številk. Povedo, da je bil s stališča logike drugi vatikanski zbor napaka. To mora vsakega, ki mu je blizu sodobno krščanstvo, navdati s strahom. A temu se ne gre čuditi: Koncil je Cerkvi odvzel gorečnost, nepopustljivost in ekskluzivnost nauka: ne moremo se čuditi, če po obglavljenju te vrste (v zahodni Evropi, ki ji je Slovenija vse bolj podobna) ostane zgolj mrtev život.

Če poslušate Frančiška prvega, boste razumeli, za kaj gre. Kristus je namreč umaknjen v stranski plan, namesto njega pa nastopa begunec v rešilnem jopiču sredi Mediterana. Vse lepo in prav, človek se lahko s tem samo strinja. A hkrati mora ugotoviti, da to nima nobene zveze več ne z vero ne s Cerkvijo ne s svetostjo (s svetim), ki je nujni pogoj vsakega verovanja.

Nič hudega, štafeto je od Vatikana prevzel islam.

Karkoli si o tem mislimo, v njem se najdejo ljudje, ki so pripravljeni umreti za vero. Seveda se s tem niti malo ne strinjamo, a ugotavljamo zgolj dejstva.

Ob tem se moramo spomniti, da je Rimskokatoliška cerkev zrasla iz istih korenin: svetniki prvih stoletij so bili vsi po vrsti mučeniki. Dati življenje za vero je bil dokaz največje moči tedanjega krščanstva. Danes za vero umirajo v Afriki, v Aziji (na Kitajskem in v Severni Koreji), v Evropi kaj takega nikomur več ne pade na pamet. Zahodno krščanstvo se je duhovno upehalo.

Kljub temu obstajajo izstopajoče izjeme: k sreči jih sploh ni tako malo.

Mednje sodi prav avtor mozaikov, ob čigar telesno čud se danes obrega svet. Ne bomo rekli, da po krivici. A v tej zvezi moramo pristaviti, da se nam zdi izjemno nenavadno, kako da so dekleta do sedaj (tri desetletja) molčala, na jesen svojega življenja pa "urbi et orbi" razpredajo o intimnih doživetjih iz mladosti. Komentirati žgečkljive zgode in nezgode je početje, ki vselej poteka na tankem robu med sprejemljivostjo in nesprejemljivostjo. Narava (lastne) spolnosti (kakršnekoli že) je pač taka, da ne sodi v bulvarski tisk. Kaj bi bilo tukaj zadaj? Nostalgija, ki v poznem zenitu življenja teži k preoblikovanju v mučeništvo? Ne vemo in ne bomo vedeli.

Hkrati brezprizivno poudarjamo: vsako nasilje nad človeškim bitjem je vredno vse obsodbe. Biti mora razčiščeno in njegov storilec obsojen. Pa če je sam papež ali predsednik ZDA. V tem smislu ne moremo drugače, kot da na osnovi do sedaj povedanega avtorju pripišemo močno, težko odpustljivo krivdo. Žal. Razen seveda, če se ne izkaže, da je bila vse skupaj zgolj izmišljija.

A karkoli se bo že zgodilo: in nekaj se bo zgodilo, kajti (domnevni) povzročitelj tega nasilja - če verjamemo tujim medijem, ki so, kot ob toliko domačih aferah s kora, marljivo pilotirani iz solzne doline šentflorjanske - se še ni oglasil. Njegova plat zgodbe je bistvena za razumevanje celotne situacije. "Audiatur et altera pars", naj se sliši še druga stran, je eden pomembnejših naukov rimskega prava. Prepričani smo, da umetnik v tem primeru ne more molčati in da bo njegovo pojasnilo prispevalo bistven element k celoti zgodbe. To ne nazadnje dolguje tako javnosti kot usodi svojih nepreseženih del.

Do tedaj pa ostajajo mozaiki. Avtor je črpal iz vzhodne duhovnosti, ki je še posebno občutljiva za sveto in za mistično. To je naš pogled, naša sodba. Metafizično ozadje mozaikov razodeva mojstra ikonskega slikanja. Ikona je v pravoslavju namreč teofana, bogoprosojna: to pomeni, da se skoznjo oglaša (seva) sveto, to je, slika posreduje nadsvetne moči, ki preko nje prihajajo do človeka.

Da to ni izmišljija, lahko pove avtor pričujočih vrstic. Konec oktobra in v začetku novembra 2019 sem bil povabljen v Ukrajino, točneje na Univerzo v Zaporižji, kjer sem imel nekaj predavanj. To je prav tista Zaporižja, ki si je danes utrla pot v svetovne medije, žal v najbolj negativnem pomenu besede, pa niso ljudje tamkaj nič krivi. Skozi pokrajino namreč poteka fronta, v neposredni bližini pa je tudi jedrska elektrarna Zaporožje, največja te vrste v Evropi. Slednja je stalni predmet poželenja s strani ruskega okupatorja, ki jo je že nekajkrat poskušal vreči v zrak. Tistega jesenskega dne sem se v spremstvu kolegov tako odpravil po mestu. Zavili smo, na mojo pobudo, v pravoslavno cerkev, v katere središču je stala velika ikona. Predstavljala je podobo "Kristus Pantokrator" (vir), z očmi, ki so zrle neposredno predse. Srečal sem se s pogledom in ta je v meni sprožil nekaj, česar do tedaj nisem poznal. Tako intenzivnega občutka se v življenju pravzaprav ne spominjam, pa nisem noben fantast. To tudi ni imelo nikakršne zveze z dojemanjem umetnosti. Dobrih dvajset let nazaj sem v Parizu šel v muzej Avgusta Rodina in se prvič v živo (v tridimenzionalni projekciji) srečal z njegovim kiparstvom. Osupnilo in zaznamovalo me je: ogromno sem se v kasnejšem času ukvarjal z njim. A to kar sem doživel v pravoslavni cerkvi v Zaporižji, je bilo čisto nekaj drugega. Kot bi skozi Pantokratorjeve oči vame presevalo vesolje, bi to doživetje opisal s podobo.

Da to ni nič nenavadnega, pove vsak, ki bolje pozna pravoslavje. V njem se večni svet vsak hip preliva v človeško sedanjost, tako kot se je na Zahodu, dokler je še premogel vero. Vsem, ki se o tem želite nekoliko bolj poučiti, priporočam ogled filma ruskega režiserja Andreja Tarkovskega z naslovom Andrej Rubljov (film je doseglji tukaj). Govori o slikarju ikon iz petnajstega stoletja in o skrivnostih pravoslavja. Da je film vreden ogleda, priča sumarna ocena iz enciklopedije: "Andrej Rubljov je postal eden največjih filmov vseh časov, kritiki revije Sight & Sound ter ankete režiserjev ga brez razlik na področju sedme umetnosti (filma) uvrščajo najvišje."

Duhovni horizont, ki smo ga poskušali orisati v predhodnih vrsticah, je matrika mozaikov rimsko-slovenskega umetnika. Gre za spoj vzhodne duhovnosti in zahodne civilizacije, za nekaj podobnega, kar je v času manierizma oblikoval nepreseženi slikar El Greco (vir). Mozaiki so najprej formalno popolni, še več: že sama izbira barv in njihovih kombinacij kaže na neprekosljivo mojstrstvo. Če pogledamo kapelo Redemptoris Mater (Odrešenikove matere) v Rimu (vir: Po sledeh patra Marka Rupnika), vidimo Kristusa, kako na podlagi invazivne, krvavo rdeče (purpurne) barve vije svoje telo iz zemlje proti nebu. Ujeto je v formo črke "s", ki ponazarja prehod med ero časa in smrti na eni ter večnostjo na drugi strani. Tako imenovana serpentinasta figura je znamenje najvišjega sloga, sploh če jo avtor obvlada. A pričujoči umetnik ji je kos na način, ki je odlikoval tudi El Greca.

Naprej: Kristus dobesedno izstopa iz rdeče podlage, kar je jasen signal, da premaguje umrljivo telo in ga ravna v območje, kjer je gospodarica nad življenjem docela brez moči. Hkrati si lahko predstavljamo, kako se za njim podaja celotno človeštvo, prvina vseh, ki bodo vstali. Enako impresivna je podoba Kristusa, ki - kot Mojzes - z desnico zadržuje valovje Rdečega morja, da se ne zgrne nanj. Na levi strani mozaika vidimo isti lik, kako se pripravlja, da bo hodil po vodi. Ne spominjam se, da bi bila voda kje upodobljena v takšni kombinaciji azurnega tona, da daje vtis neposredne pristnosti. Kristus dejansko zadržuje kolosalno vodovje. Stvarnik vesoljstva bo res hodil po vodi, pred nami in za nas, pomislimo v prvem hipu.

Lahko bi naprej razglabljali o mozaikih in jih komentirali. Bilo bi snovi za celo knjigo, tako neizčrpna je ta umetnost. Želeli bi si, da neomadeževana ostane z nami in s človeštvom potuje skozi stoletja, do večnosti. S tem namenom je bila tudi ustvarjena; roka, ki jo je izoblikovala v nize enovitih sporočil, ima genialni blagoslov.

Žal temu ne bo tako. Mozaiki bodo nosili usodo človeka, ki jih je ustvaril. Ta jih je že zatemnila in jih še bo. Tu se porajajo serije vprašanj, najprej - razumljivo - po odgovornosti avtorja in njegovi vlogi v očitanih mu spolnih zlorabah. Tudi zaradi tega mora spregovoriti, nastati mora dialog, ki naj na koncu prinese očiščenje. Seveda najprej žrtev. Samo upamo lahko, da se bo skozi katarzični proces nekega dne tudi avtorjeva umetnost vnovič pokazala v neskaljeni luči.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

[1] Anton Slodnjak, Prešernovo življenje, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1964, str. 296.