Šolam pravimo vzgojno izobraževalne ustanove. Ampak, ali so šole res vzgojno izobraževalne ustanove? Izobraževalne vsekakor so, saj izobražujejo otroke, da bodo nekoč lahko nekaj postali. A vzgojne? Kot sem včeraj pisal, če dandanes učitelj vzgaja učence, ki so mu zaupani, je nasilen. (vir)

Toda, kot sem prav tako včeraj napisal, ni bilo vselej tako. Včasih, še pred 60 leti, so lahko učitelji pri vzgoji neposlušnih in/ali nediscipliniranih učencev lahko uporabili celo vrsto prijemov - šibo, oslovsko klop, klečanje, pošiljanje iz razreda, lasanje, kar so nato doma lahko ponovili tudi otrokovi starši... Danes pa bi bilo karkoli od navedenega spoznano za nasilje in obravnavano pred organi pregona, učitelju pa bi grozila odpoved.

Še vedno pa se pogovorno šolam reče vzgojno izobraževalni zavodi. Takšen naziv so šole imele že dolgo, preden se je začela ta moda, da otrokom ni dovoljeno storiti nič. Izraz se je uporabljal že v času, ko sem bil še sam otrok, morda pa celo že prej.

Skratka, gre za ostalino iz preteklosti, arhaizem, ki pa žal ni več točen. Danes so šole izključno le še izobraževalni, nikakor pa ne več vzgojni zavodi. Otroci se sicer v šolah naučijo pisati, brati, računati, spoznajo geografijo, zgodovino, biologijo, kemijo, fiziko in druge znanosti, naučijo se jezikov in spoznajo slovensko in tujo književnost. Prav tako se v srednjih šolah (če izvzamem gimnazije) izučijo za poklic, v gimnazijah pa se pripravijo za študij na enem izmed visokošolskih zavodov. Skratka, izobraževalni zavodi so šole še, vzgojni pa nikakor več ne.

Na osrednjem TV Dnevniku ob 19. uri je bilo 23. februarja povedano glede problematike problematičnih otrok, da so zadnja leta v porastu motnje, kot so brezčutnost in razvajenost. (vir) Menim, da je za navedeni motnji vsaj delno kriva tudi sodobna vzgoja brez vzgojnih sredstev. Na Dnevniku so med motnji zašli tudi avtistične motnje in duševne motnje, ki pa ne spadajo v isto kategorijo kot brezčutnost in razvajenost, saj nista posledici napačne vzgoje, medtem ko razvajenost vsekakor je posledica napačne vzgoje.

Povedano pa je bilo, da učitelji oz. predavatelji nimajo ustreznega znanja za delo z otroki z navedenimi motnjami, kar pa meče slabo luč na celoten izobraževalni proces za učitelje. Pustimo tukaj na strani avtistične in duševne motnje, ki so posledica bolezni in je zanje mogoče dobiti odločbo otroka s posebnimi potrebami in dodatno učno pomoč, a očitno šepa tudi na tem področju. Medtem ko gre pri razvajenosti večinoma za to, da starši otroke razvajajo, jim ne postavijo meja, ali pa jim jih ne znajo ali ne morejo postaviti (saj veste to: otroku nekaj poveste na lep način, otrok noče ali ne more razumeti, mu nato ustrežete, ker nimate časa, ker se mudi peljati starejšega bratca na karate... in naslednjič se zgodba ponovi)... Če bi otroka smeli udariti, bi otrok takoj videl, da takšno izsiljevanje ni ok in bi morda po dveh ali treh ponovitvah videl, da s tem ni šale in tega ne bo več počel.

Skratka, občutek je, kot da je celoten izobraževalni in vzgojni sistem na področju problematičnih otrok iztiril. Posledica bo še več takšnih zgodb, ko bo že odrasel fant ali dekle iz gole zabave umoril svojega kolega in to morda še snemal za facebook, kot se je zgodilo lani: http://www.24ur.com/novice/crna-kronika/facebook-umor-20-in-29-letnik-sta-kriva-umora-in-nedovoljenega-snemanja-dobila-sta-ve-kot-20-let-zaporne-kazni.html

Takšnega brezčutnega ravnanja je sposoben samo nekdo, ki je brezčuten, ki se mu v otroštvu ni oblikovala vest, ker mu oz. ji je starši niso vtepli v glavo z ustrezno vzgojo.

Na CBS Reality sem videl oddajo s podobno vsebino, ko je moški iz gole zabave posilil in umoril več žensk, ki pa je za razliko od zgornjega dogodka zelo šokirala Avstralijo, pri nas pa izgleda, kot da je vse že zdavnaj pozabljeno, namesto, da bi bilo v analih kriminalnih dejanj, ki so šokirala Slovenijo (ki je za nameček bistveno manjša tako po površini kot tudi prebivalstvu od Avstralije) in bi se delalo na tem, da se to ne ponovi več.