Doktrina izvirnega greha.

Katoliška cerkev je edini del krščanske cerkve, ki oznanja doktrino izvirnega greha.  Z grehom, ki naj bi ga storila Adam in Eva, ko sta v raju jedla od drevesa spoznanja, naj bi po tej razlagi bili obremenjeni vsi njuni potomci. Vse do današnjih dni.  Podreditev cerkvi in sprejem liturgičnih ritualov -  krsta,  spovedi in kesanja – je edini način, da se človek razbremeni grehov preteklosti.   Cerkev, ki se je postavila med boga in med vernike, je z uveljavitvijo te doktrine vse vernike trajno  postavila v podrejen položaj.  Vedno znova jih opominja na njihovo grešno poreklo in jih kliče k liturgiji.  Cerkev v svoji vlogi vrhovnega moralnega razsodnika z izvirnim grehom obremenjuje tudi neverujoče.

Sprava.

Vsako, v ta svet narojeno človeško bitje je že z materinim mlekom vsrkalo vso dosedanjo človekovo preteklost.  Nobene proklamacije glede zgodovinskih dogodkov mu ni treba dati.  Niti se mu ni treba opredeljevati glede povojnih pobojev, ali morebiti do zlá vojne. Ali do česarkoli drugega. Vse je že implementirano v nas. Lahko pa išče oziroma je vsak izmed nas dolžan iskati skupni imenovalec s sočlovekom, ne glede na različno ideološko pripadnost, tako glede naše sedanjosti, ki je namenjena nam in prihodnosti, ki jo pripravljamo za naše otroke.  Odnos do preteklosti je naša intima in nobenih resolucij nam v tem smislu ni potrebno podpisovati.  Tudi ne evropske resolucije o totalitarnosti. V tem smislu je imperativ sprave, ki sta jo  najbrž dobronamerno, a tako nesrečno trasirala zakonca Hribar pred 30 leti in ki sta jo z veseljem pograbila Katoliška Cerkev ter desni pol politike, povsem zgrešena zadeva.  Spravljajo se danes lahko le še tisti, ki so bili v času II. svetovne  vojne dovolj stari, da so se gledali preko puškinih cevi.  To pa so v tem trenutku le še devetdeset let stari in starejši. Mlajši s spravo nimajo ničesar.

Zločin povojnih pobojev,

je neločljiv od zločina II. svetovne vojne.   Tako, kot letalonosilko potem, ko ugasne motorje inercija nosi še dolge ure, tako tudi vojna, ki se je kuhala v trpečem ljudstvu, ni mogla ugasniti na mah,  9. maja 1945.     Vse húdo, ki se je v človeku nabiralo med letoma 1939 do 1945, je gorelo še leta dolgo. Najbolj seveda prvo in drugo povojno leto.   Pošast revanšizma, neločljiva spremljevalka vsake vojne v človeški zgodovini*, je zavladala vsej povojni Evropi. Vse od Grčije, do Baltika in vse od Italije do Sovjetske zveze.

*Spomnimo se Kartagine, ki je izgubila proti Rimu.  Ni bilo dovolj predaja in obljubljene reparacije, Rimljani so se v zanosu revanšizma odločili in Kartagino porušili do tal.   Spomnimo se papeža Inocenca III., ki je med pontifikatom med letoma 1198 in 1216 zgodovino Katoliške cerkve »popestril« s pokolom 20.000 heretičnih Albižanov na jugu Francije z znanim stavkom “Pobijte vse, bog bo prepoznal svoje!” Pri tem ga ni motilo, da so se heretiki pomešali med povsem nedolžne meščane.  Pobiti je dal vse po vrsti.  In spomin na bližnjo zgodovino:  »Domovinski rat« na Hrvaškem.  Hrvati v znameniti »Oluji« niso le vojaško premagali Srbov, ampak so »počistili« (ene pobili in druge pregnali) 200.000 prebivalcev Srbske krajine.

Evropa po maju 1945 je bila povsem kaotična celina.

Ne le, da je bila v ogromnem delu uničena prometna infrastruktura.  Uničen je bil velik del industrije.  Razdejana in neobdelana  so bila  polja.   Osnovne črede so bile poklane ali pa so se razbežale.  Ali so poginile od lakote.  Javne in upravne službe niso delovale.  Edino oblast so imele oborožene sile zmagovalcev, ki pa s svojim znanjem in sposobnostjo niti niso mogle nadomestiti izpada upravnih služb niti zagotoviti hrane.  Lakota je zavladala po deželi in edina pravica, ki je veljala, je bila pravica močnejšega.  Vojaki zavezniških sil (predvsem Sovjeti) so posilili najmanj 1,5 milijona nemških žena.  Anglo-ameriški  del zmagovalnega vojaštva jih je prav toliko prisilil v prostitucijo za  življenjske  dobrine.  V istem času, ko so jugoslovanske sile na slovenskih tleh, v Teharjah, Rogu in še kje, pobile 15.000 domobrancev in njihovih simpatizerjev, so zavezniške sile na nemških tleh  vzpostavile več sto taborišč za ujete nemške vojake ter za policijske sile.  Najbolj znani so bili Renški travniški kampi.

V nekaj deset takšnih kampov, dimenzije 1.000  x 1.000 m, obdanih z bodečo žico in brez sleherne infrastrukture, so strpali nekaj sto tisoč ujetih vojakov in pripadnikov nacističnih sil.  V vseh kampih po Nemčiji je v letih 1945 in 1946 umrlo od bolezni, lakote in mraza blizu milijon in pol ujetnikov.

V Franciji, ki je bila deloma osvobojena že leta 1944, so revanšistični procesi tekli že prej. Poboji kolaborantov, javno sramotenje in striženje na balin tistih Francozinj, ki so si drznile imeti odnose z okupatorskimi Nemci.   Na Norveškem so poleg pobojev kvizlingov  izjemno kruto ravnali z otroki,  rojenimi  v nemško-norveških zvezah.

V Italiji so zmagovite partizanske sile vdirale v zapore in pobijale tiste obsojence, ki so po njihovem mnenju dobili prenizke kazni za svoje zločine.

Še veliko več o povojnem obračunavanju  lahko preberete v odličnem delu Podivjana celina, napisal jo je  Keith Lowe.  Je tudi v slovenskem prevodu.

Totalitarnost socialistične Jugoslavije,

je bila v kaosu povojne Evrope in zaradi nevarnosti vdora sil Varšavskega pakta do neke mere razumljiva.  Vendar je bila pretirana. Goli otok, nasilno zadružništvo, preobširna nacionalizacija ipd.  Primež totalitarizma je po 55. letu začel popuščati. Konec šestdesetih so se odprle meje  – železna zavesa je padla.  Sredi sedemdesetih  smo doživeli samoupravljanje in  participacijo delavcev pri vodenju podjetja.  Totalitarnost in pregon ljudi sta se omejila na nekaj deset intelektualcev.  Velika večina državljanov tega primeža ni občutila.  Prav nasprotno. Uživali smo vse blagodati socialnosti socialistične države.  Pri tem mislim na brezplačno zdravstvo, brezplačno šolstvo, polno zaposljivost in zagotovljeno pokojnino.

Povzetek.

Separatno objokovanje nekaj tisoč domobranskih in ustaških žrtev Barbarinega rova, pri čemer je Slovenija prispevala na oltar II. svetovne vojne skupaj 96.000 žrtev, je sprenevedanje najhujše vrste.  Na sveto pravico do groba se danes na številnih komemoracijah sklicuje katoliški kler.  Gre za isti kler, ki med II. svetovno vojno ni dovoljeval številnim ubitim partizanom pokopa na pokopališčih. Na posvečeni zemlji, kot so rekli, brezbožnih ljudi ne bomo pokopavali. Mnogi so tudi pozabili na drugo plat medalje.  Na izvirni greh ljubljanske škofije, ki je ob zavzetju Ljubljane v letu 1941 aktivno sodelovala z italijanskim fašizmom,  zaradi česar je prišlo do usodne delitve slovenskega naroda.  V mariborski škofiji zaradi zavednosti in razumnosti cerkvenih vodij do razkola med Slovenci ni prišlo. In tudi slovenskih žrtev je bilo v tej in v drugih pokrajinah bistveno manj. Govoriti danes o komunističnih pobojih leta 1945 je v tem smislu lahko le ideološki konstrukt.  V resnici je šlo za čisti revanšizem kot vsepovsod drugje  po celotni Evropi. Pri vsiljevanju sprave pa hočejo po vzoru svetopisemske doktrine izvirnega greha obremeniti še vse po vojni rojene Slovence.   Na drugi strani nas je državna elita v zadnjih desetih letih obremenila z izdatno količino dolga po prebivalcu.  Pa smo dobili poslušnega in vodljivega (idealnega) državljana, obremenjenega tako z moralnim in dejanskim materialnim dolgom.  Krasni novi svet!  Ob veliki brezposelnosti, nezanimanju države  za neplačevanje prispevkov zaposlenih,  socialni negotovosti zaposlenih v pogojih neoliberalnega ekonomskega modela, nižanju pokojnin!  V tej luči totalitarnost nekdanje »Juge« precej zbledi.  Pretežni del nekajkrat višjega BDP-ja v odnosu na nekdanjo državo, je uzurpirala manjšina – finančne, politične, pravne in še kakšne elite.  Nižji in srednji razred smo ostali skoraj na starem. Totalitarnost imamo tukaj in zdaj.  Sodelovanje predstavnikov države ter državnega proračuna pri ritualnem prekopavanju domobranskih in ustaških žrtev  se dogaja – trdno sem prepričan – mimo volje večine Slovencev in  le zato, ker so nam elite ukradle državo.