Končno sem si rekel, ko sem prebral naslov »ZDRAVNIKI SO SPREGOVORILI« – z dodatkom: »odgovor specialistov infektologije« na prispevek »zdravnikov«/medicincev, ki niso ne infektologi, ne epidemiologi – skratka »strokovnjakov«, ki niso ravno strokovnjaki za COVID19. Patron posebnega kova – »konspirolog« posebnega kova – je bil njihov moderator Aljoša Rojac.

Rešilna bilka za razglašeno slovensko laično javnost so strokovnjaki, ki so dejansko zdravniki specializanti infektologije UKC Ljubljana, ki so že marca neposredno zdravili bolnike, okužene s COVID19. Odgovarjali pa so na prvotni prispevek (video): »Zdravniki so spregovorili«, kjer se je nekaj »strokovnjakov« izpostavilo in obelodanilo svoje pomisleke glede trenutne epidemije oz. korona-krize.

Najbolj glasen med njimi je bil Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije, ki je »modroval« takole: »Če si ti zdrav, maske ne potrebuješ. Maske nosimo zdravniki, ko delamo s kužnim pacientom. Maske niso namenjene, da jih nosi splošna populacija, ki je zdrava.« Moj komentar na dotičnega dr. Dobnikarja je šel v tole smer: »Do sedaj so maske nosili zdravniki, da ne bi okužili rane, ko so operirali. Odslej naprej je pač maska uporabna tudi v primerih - npr., da je nekod okužen, pa tega ne ve, in če nosi masko je manjša verjetnost, da z izdihano "paro" oz. (izkašljano) slino okuži druge/okolico. In če okolica nosi še masko, je še manjša verjetnost, da bi iz okuženega prešel virus na potencialnega (novega) "gostitelja", če le-ta nosi še masko. Če bi bil zaščiten s skafandrom, bi bilo to (teoretično gledano) še boljše.« Kot dodatek bi v tem kontekstu dejal, da bi se bilo dobro pozanimati, s čim vse se dotični dr. Dobnikar še ukvarja.

In malce čudno se mi zdi, da neki »dr.« medicine na razume vloge maske v teh korona-časih. Dr. Dobnikar ni osamljen. Tu je še prof. dr. Eldar Magomedovič Gadžijev (dr. med., spec. abd. kirurgije) z razmišljanjem: »Včasih sem imel kakšen podoben občutek. Zelo mi je smrdelo to, da niso bile dovoljene obdukcije.« Resnični strokovnjaki za COVID19 so tudi prof. Gadžijeva vljudno prizemljili.

Sebastrijan Piberl (dr. med., spec. splošne in urgentne medicine) se je (podobno kot dr. Živan Krevel, diplomirani biolog, homeopat) »ven metal« z dikcijo: »Ne poznam nikogar, ki bi poznal koga, ki bi imel COVID. Stroka je tu zatajila.« Ne vem, če dr. Piberl pozna koga, ki je bil na Luni/Mesecu – ampak to ne pomeni, da ljudje niso bili na Luni/Mesecu. Za nameček pa Piberl še svetuje: »Gibajte se, ostanite aktivni, svež zrak, sonce, voda, vitamini, zdrava hrana!« Takšnih nasvetov so sposobne dajati tudi branjevke na trgu.

Moj dober kolega Milan Hosta, dr. filozofije športa (in priučen strokovnjak za »dihanje«, torej astmo) je sicer filozofsko korektno govoril  »Ta virus ni samo medicinski problem ampak je družbeni problem. Šele znotraj tega ga lahko vrednotimo in na to potem predpišemo ukrepe, ki so smiselni in primerni temu, kar vidimo.« Ampak dr. Hosta nima pojma o COVID19!

Pravi patron je »kmet« (z nanašalnimi blodnjami) Srečko Šorli – poimenovan kot »raziskovalec cobiss 91689«, ki podlega Dunning-Krugerjevem efektu na podoben način kakšen bodi-bulidar Marko Potrč, ali igralka Tanja Ribič (moja dobra prijateljica iz najstniških časov). Gre za to, da mnogi ego-manjaki tako malo vedo – beri: nič ne vedo – da streljajo kozle – podprte še z nanašalnimi blodnjami – kot po tekočem traku.

In če potem za nameček dr. Matjaž Figelj (spec. interne medicine) reče: »Epidemija je minoren medicinski problem. Zdravila nimamo, podporni ukrepi, ki jih ponujamo v primeru težjega poteka bolezni, pa ponujamo tudi v primeru drugih bolezni in to ni noben problem v medicini,« sem res hvaležen UKCju, ki je od svojih pravih strokovnjakov izvlekel resnico o COVID19, ki gre v tole smer: »Kritično bolni COVID19 bolniki potrebujejo zdravljenje v Enoti intenzivne medicine. Res je, da jih zdravimo s podpornimi ukrepi, ki jih že poznamo in uporabljamo pri drugih kritično bolnih bolnikih (bolnikih s sepso, bolnikih po hudih prometnih nesrečah ipd.). Na žalost pa se ne moremo strinjati, da to 'ni noben problem'. Kapacitete intenzivne terapije v Sloveniji so (tako kot v vseh drugih državah) omejene – po eni strani z opremo, po drugi (pomembnejši!) strani pa s kadrom. Morda se vam zdi, da je zdravljenje kritično bolnega COVID19 bolnika preprosto, a pripravljeni smo trditi, da takšnega pacienta še niste zdravili. To so izjemno bolni ljudje, ki jih ne ogroža le respiratorna odpoved ampak sistemski vnetni odziv, akutna ledvična odpoved in huda koagulopatija. Te bolniki potrebujejo izkušenega zdravnika intenzivista. Vsi ukrepi epidemije stremijo k temu, da opremo in ustreznega zdravnika specialista zagotovimo vsakemu, ki ga potrebuje. Naš cilj je, da se zdravstveni sistem ne nasiči in da noben človek ne umre zgolj zato, ker zanj ni prostora.«

Sem pa jezen in hkrati užaljen, da se v Sloveniji ne najde psihiatra ali psihologa (psihoterapevta), ki bi znal razložiti, od kje tem kvazi-strokovnjakom tako suvereni občutki, da vedo zadnjo in absolutno resnico o COVID19. Zase lahko rečem, da sem v številnih tekstih in intervjujih oz. video-posnetkih zelo natančno razložil fenomen verjetja v različne teorije zarote in tudi Dunning-Krugerjev efekt sem razložil. Oprl sem se na Freuda in na dva njegova ključna spisa iz leta 1907 in 1908. Želel bi si, da se psihiatrična stroka – ki je očitno edina, ki v Sloveniji kaj šteje – poglobi v mojo psihoanalitično interpretacijo teorije zarote in končno obelodani psihopatološka jedra tako laičnih »pametnjakovičev«, kot disidentskih »strokovnjakov« (ki to niso), ki begajo narod, spotikaj NIJZ in vladne ukrepe, ki pomagajo prebroditi aktualno korona-krizo.