-------------- To ni posredovano sporočilo --------------

Nekega dne, mogoče da bi lahko to bila Ljubljana, Koper ali Maribor. V neki trgovini pa otrok kupuje najcenejšo štruco kruha. V žepu je bolj malo cekinov za to prodajalko prosi, samo za eno rezino Košaki Pohodniške salame. Regule so take, da prodajalka, ne morem stehtati tako male količine. Seveda poleg enega koleščka naloži na vago še dva koleščka. Ker pa ubogi otrok ni imel dovolj denarja, je bil zelo žalosten. Nekaterim prisotnim, se je to dejanje zdelo za zjokat. Tako se je neka neizmerno užaljena brezposelna poznana gospa odločila, da bo ona plačala tista dva koleščka salame. In tako se je zgodba srečno končala, otrok je lahko doma pojedel sendvič z kruhom in Košaki Pohodniško salamo. Da o revščini Mecatorjevih trgovk in kako z družino težko pridejo skozi mesec., ne bi izgubljal besed. Zato bom kar takoj povedal, solze mi tečejo iz oči. Ljudje, ali se ne zavedate, kako težko je reči nimam za hrano. Kaj lahko iz tega povzamemo, da ni lačnih otrok? Ali pa če razmišljam naprej, koliko nimate pojma o realnosti? Zakaj je mama poslala otroka po en kolešček salame? Morda bi jo bilo sram, morda mama nima dovolj denarja, morda mama ni imela časa? Kdo bi vedel.

Pojma nimamo, seveda take zgodbe se dogajajo, in še se bodo dogajale. Vedno več je staršev brez denarja za hrano. Tudi nadomestil za brezposelne ni deležen vsak. Sam sem brez nadomestila, a grem vseeno v trgovino. Takrat krepko premislim koliko koleščkov salame bom kupil.

Nauk te zgodbe je: »Vsak otrok ima pravico do koleščka najcenejše salame.«

Stay tuned! It`s not over.