Šokantna zgodba Pakistanca, ki je bil skupaj z Andrejem Šiškom v mariborskem zaporu

EU in njeni zagovorniki migrantov načrtno kršijo človekove pravice ter celo izvajajo genocid. Agenda Evropske unije je v prvi vrsti uničenje domorodnih evropskih narodov, ustvarjanje talilnega lonca in nastanek multikulturne družbe po vzoru ZDA. Migrant iz Pakistana: »Moja pot iz Pakistana je bila nekaj najhujšega v mojem življenju. Mednarodni tihotapci so nam povedali, da nas bodo pretepli, če jim v enem dnevu ne damo denarja. Za pretepanje so uporabljali teniške loparje in hokejske palice. Moja družina mi ni mogla zagotoviti denarja v enem dnevu in zato so me pretepli s hokejsko palico. Posneli so video in ga poslali moji družini. Zagrozili so jim, da me bodo ubili, če ne bodo zagotovili denarja zame. Hrano sem dobival le enkrat na dan. Po dvanajstih dneh je moja družina zagotovila denar in šli smo naprej do makedonsko-srbske meje. Prišel sem leta 2016 in če bi se bilo mogoče vrniti nazaj v leto 2016, ne bi v Evropo nikoli več prišel. Niti pomislil ne bi na to. Če bi me kdo iz Pakistana vprašal, ali naj gre v Evropo, bi mu rekel ne, nikakor. Na koncu lahko rečem, da denar ni vse in da bi morali ostati doma, kajti, če imaš družino, mater in očeta, imaš vse. Če pa imaš le denar, družine pa ne, to ni vredno nič.« (Q. I. iz Pakistana z vzdevkom Paki)

V mariborskem priporu sem v svoji skupini spoznal migranta iz Pakistana Q. I., ki smo ga poimenovali kar Paki. Sprva je bil zelo zadržan in se s preostalimi priporniki niti ni pogovarjal. Res je bila osnovna ovira pri tem tudi jezik, še bolj od tega pa očitne kulturne razlike. Paki je bil zmeren musliman, ki ga sicer druge vere niso motile in je bil glede tega povsem toleranten. V priporu se je znašel zato, ker je na slovenski strani hrvaško-slovenske meje pobral 7 ilegalnih migrantov, ki bi jih moral po naročilu mednarodne tihotapske mreže prepeljati v Italijo, kjer je sam dobil azil leta 2016. Za to uspešno opravljeno »storitev« bi zaslužil 230,00 € na enega migranta, torej skupaj 1.610,00 €. A njegova pot od Gruškovja, kjer so se mu pridružili migranti, se je končala že pri Lancovi vasi (Videm pri Ptuju), ko ga je na avtocesti zaustavila slovenska policija in jih vse skupaj aretirala.

V zaporu je bil brez denarja, brez družbe ter seveda posledično precej zgubljen in s psihičnimi težavami. Nikomur se ni mogel javiti ter sporočiti kje sploh je. Opazil sem, da joče in si skrivaj briše solze, da ga ne bi videli drugi. Na to sem opozoril drugega muslimana iz Črne gore, ki je pristopil do njega in ga nagovoril. Izkazalo se je, da bi se rad oglasil svojim domačim v Pakistanu, a nima denarja za telefon. V zaporu je telefon neverjetno drag. Že za klice v Sloveniji zapornik v nekaj minutah porabi 5 evrov. Sam sem recimo za telefonske klice porabil okrog 160 € mesečno, pri čemer sem klical le tri telefonske številke dnevno po nekaj minut (povprečno 3 minute). Telekom Slovenije, ki skupaj z zaporom omogoča telefonske klice zapornikom, na ta način zakonito izvaja enega večjih ropov ljudi v naši državi. A saj ljudje v priporu in zaporu niso nič kaj več kot navadne številke. S številkami pa znajo nekateri zelo dobro, še zlasti kadar so njim v korist. Skratka Paki je bil čisto obupan, zato smo mu omogočili telefonski klic domov, da se je javil svoji družini in da so mu lahko poslali nekaj denarja v zapor.  

Na enem izmed sprehodov sem pristopil do njega in tako se je pričel najin pogovor. Njegova zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, poučna in tudi značilna, zato sem ga naprosil, da jo napiše. Ko je leta 2016 sam prišel v Evropo, je za pot plačal 5.000 evrov, sedaj, le tri leta pozneje, stane ista pot kar 10.000 evrov. Gre za dobro organizirano in utečeno mednarodno tihotapsko združbo. Ta lahko deluje predvsem zato, ker so v Evropi prisotne politične sile, ki javno podpirajo in spodbujajo migracije. Vse to zavijajo v celofan človekoljubja in domnevnih človekovih pravic, čeprav so prav te najbolj kršene, s človekoljubjem pa to nima čisto nič skupnega. Agenda Evropske unije je namreč v prvi vrsti uničenje domorodnih evropskih narodov, ustvarjanje talilnega lonca in nastanek multikulturne družbe po vzoru ZDA. Za to namenjajo ogromna proračunska sredstva. Ustvarili so tudi celo vrsto t. i. nevladnih organizacij, ki sebe največkrat imenujejo humanitarne, dejansko pa sodelujejo pri propagandi in učvrščevanju vladne politike. Od vlad za uslugo prejemajo neverjetno visoke finančne zneske, ki jih seveda v proračune prispevajo državljani in državljanke. Zanimivo je, da to politiko zagovarjajo, vodijo in izvajajo vse velike evropske parlamentarne skupine, tako leve, kot tudi desne.

Zakaj želim, da se z zgodbo Pakija seznani čim več državljanov in državljank Republike Slovenije? Preprosto zato, da bodo lahko ljudje spoznali, kako jih parlamentarne politične stranke v Sloveniji, ki zagovarjajo migracije, dejansko vodijo za nos. Igrajo zlasti na čustva ljudi, ki se jim migranti smilijo in izkoriščajo človekoljubno pripravljenost pomagati pomoči potrebnim. Dejansko pa gre za enega najhujših zločinov nad človeštvom – za genocid ali po slovensko rodomor. Rodomor namreč ni samo ubijanje in fizično nasilje nad neko etnično, versko ali drugačno skupino, marveč tudi naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja. Z načrtnimi, celo vodenimi migracijami pa politika v Evropi počne prav to.

Ekonomski migranti, kakršen je tudi Paki, so žrtev ravno takšnih politikov, oziroma bolje rečeno politikantov. V Evropo prihajajo v prepričanju kako bodo tukaj ogromno zaslužili in potem domov pošiljali denar svojim družinam. Zato njihove družine najprej zberejo zanje precej velik denar in spodbujajo migracije. Ne zavedajo se tega, kaj vse jih čaka na poti in s kakšnimi kriminalci imajo opravka. Nekateri izgubijo svoja življenja, še preden jim sploh uspe priti v obljubljeno deželo. V Evropo prihajajo v prepričanju, da jim bo tukaj veliko boljše kot doma. Nazadnje pa jih čaka hudo razočaranje. Gre namreč za nesprejemljivo izkoriščanje, kajti v Italiji, kjer je Paki delal več mesecev, je prejemal zgolj 500,00 evrov mesečne plače. Za takšen denar tam ne dela noben domač delavec. Paki in ostali migranti pa so. S tem so posledično nehote nižali plače ostalim italijanskim delavcem ter ustvarjali nelojalno konkurenco na trgu delovne sile. Konflikt med domačini in migranti je zato neizbežen, četudi odmislimo kulturne, verske in ostale velike razlike med njimi. Druga možnost kako naj migranti zaslužijo denar, je seveda kriminal. Točno to se je zgodilo tudi Pakiju in sedaj prestaja zaporno kazen v Mariboru. Tudi kriminalna dejavnost migrantov vodi v konflikte z domačini. Oboji so zato žrtev spretne manipulacije in izkoriščanja. Migranti se počutijo prevarane in izkoriščane, domačini pa ogrožene in izkoriščane, saj migrantom, ki so komaj prišli v njihovo domovino pripada celo več kot njim, ki vse življenje plačujejo davke in prispevke.

Zato se je treba vprašati, komu migracije sploh koristijo. Migrantom in preprostim državljanom evropskih držav očitno ne. Koristijo pa tistim lastnikom privatnih podjetij, ki izkoriščajo oboje in katerih cilj je plačati čim manj delovni sili (beri novodobnim sužnjem), ter na račun tega ustvariti čim večji dobiček. Tukaj seveda nastane paradoks – »leve stranke«, ki večinoma najbolj zagovarjajo migracije, s tem svojim početjem najbolj koristijo tistim, zoper katere se po lastnih besedah borijo. Zato – ne sodite jih po besedah, ampak po dejanjih!

Preberite si zgodbo Pakija in se prepričajte na lastne oči:

Sem Pakistanec. V Italijo sem prišel leta 2016. Moja pot iz Pakistana je bila nekaj najhujšega v mojem življenju. Pet ljudi iz našega mesta je zapustilo svoje hiše in skupaj odpotovalo do Karačija, glavnega mesta Pakistana. Potovanje je bilo običajno, saj smo potovali z vlakom. V Karačiju smo prejeli klic našega agenta, naj pridemo v Gowadar – mesta blizu pakistansko-iranske meje. Kupili smo karte in naprej odpotovali z avtobusom. Na avtobusni postaji v Gowadarju nas je nekdo pričakal in nas odpeljal do pakistansko-iranske meje. Na meji nas je čakalo še šestnajst Pakistancev. Vseh enaindvajset nas je prečkalo mejo v čolnu, saj je na tem območju morje – Arabsko morje.

Prvič v življenju sem videl morje. Bilo me je zelo strah. Ko je priplul čoln, so nam rekli, da se moramo vanj vkrcati v vodi, saj je pihal močan veter in čoln ni mogel pristati ob obali. Sezuli smo čevlje in stopili v morje. Tam, kjer smo se vkrcali v čoln, je bila voda že zelo globoka. Tisti, ki znamo plavati, smo zato pomagali tistim, ki niso znali. Eden od njih se je skoraj utopil, a sem ga uspel rešiti.

Končno smo se vkrcali v čoln, ki je bil registriran za dvanajst ljudi, nas pa je bilo enaindvajset. V njem smo bili natrpani kot živali. Ko smo pluli kakšnih trideset minut, je upravljalec čolna prejel telefonski klic, da je na meji policija. Čoln se je zato zaustavil in v njem smo nato čakali kar dva dni. S seboj smo imeli samo nekaj vode in piškotov. Vse smo použili v prvem dnevu, preostali čas pa smo bili lačni in žejni. Ko se je po dveh dneh stanje na meji normaliziralo, smo prečkali mejo in prispeli v Iran.

Do nas je pripeljal tovornjak in vstopili smo vanj. Imel je kapaciteto za enajst ljudi, nas pa je bilo enaindvajset. Počutili smo se kot ovce in koze. Potovali smo dve uri in nato prišli v nek prostor, ki je bil pokrit samo z betonskim stropom. Tam smo bili en dan. Potem je prišel nek Iranec, nam pobral denar in prinesel nekaj hrane. Po dveh dneh smo končno spet jedli. Potem sta pripeljala dva osebna avtomobila. Trije ljudje so sedli v prtljažnik, trije na sedeže zadaj, trije na prostor za noge pred zadnjimi sedeži, dva pa na sedežu spredaj zraven voznika. V avtu nas je torej bilo z voznikom vred dvanajst. Sedel sem na prostoru za noge. Tako smo se vozili šest ur. Po šestih urah smo se ustavili in ko sem stopil iz avta sem se od hudih bolečin v nogah zgrudil. Šele čez pol ure sem lahko hodil in takoj nato smo krenili v gore. Ponoči smo prispeli do ceste, kjer nas je čakalo še nekaj ljudi, nekaj Pakistancev in nekaj Afganistancev. Skupaj nas je bilo potem sedemintrideset. Pripeljali so trije osebni avtomobili. Zdaj smo štirje sedeli v prtljažniku, v avtu pa nas je bilo skupaj trinajst. Po štirih urah vožnje smo dospeli v veliko iransko gorsko mesto Sheraz. Zopet smo se peš podali v gore in potem so znova po nas prispeli trije avtomobili. Trije smo sedli v prtljažnik, v vsem avtu pa nas je bilo dvanajst. Tako smo šestnajst ur potovali do iranskega glavnega mesta Teheran. Tudi tu so nas posedli v tri avtomobile, s katerimi smo v dvanajstih urah prispeli do iransko-turške meje. Pot po meji smo naslednjih deset ur nadaljevali peš. Ko smo po petih urah sedli, da bi si odpočili, mi je skoraj dvajset kilogramska skala priletela v hrbet. Zakotalil sem po pobočju tiste velike gore in se ujel za majhno drevo. Takrat sem se drugič rodil. V naslednjih petih urah smo prispeli v Turčijo.
Tole sem prej pozabil napisati: ko smo bili še v iranskem gorskem mestu Bandrabas, nas je nenadoma začela zasledovati policija. Voznik je ugasnil luči in vozil s hitrostjo skoraj dvesto kilometrov na uro. Bilo me je zelo strah, ker je bilo to gorsko področje. Ura je bila deset ponoči, mi pa smo se vozili brez luči. Policija nas ni mogla ujeti.
Ko smo prispeli v Turčijo, so nas privedli v sobo s skoraj štiridesetimi ljudmi. Spati nismo mogli, tam smo lahko le sedeli. Dali so nam en mobilni telefon, s katerim smo lahko domov sporočili, da smo prispeli. Denar, ki nam ga je dala naša družina, smo izročili agentu. Če družina ni dala denarja, so nas pretepali kot živali. Videl sem veliko ljudi - migrantov, ki jim družina ni mogla plačati poti. Tiste so zbrali in jih trikrat na dan pretolkli z ogromnimi palicami ter prebičali s pasovi. Razmere so bile res zelo slabe.
V naslednjem dnevu smo z avtobusom prispeli do Istanbula in nato na morsko mejo med Turčijo in Grčijo. Mejo smo morali prečkati preko morja. Tokrat nas je bilo petinštirideset. Nekaj je bilo Pakistancev, nekaj Afganistancev in nekaj Irancev.
Ko sem zagledal čoln, sem se prestrašil. Čoln ni bil narejen iz plastike, temveč je bil napihljiv. Ko so ga napihnili, so nam dali varnostne brezrokavnike in nas vkrcali vanj. Bil je zelo počasen in je napredoval s hitrostjo 15 do 20 kilometrov na uro. Bilo je zelo nevarno. Voda je vdirala v čoln. Moji čevlji in nogavice so bili premočeni in noge so mi skoraj zmrznile. Bilo je zelo hladno. Videl sem čoln nekih Sircev, ki jim je izpuščal zrak in so se potapljali. Nekateri so ostali živi, nekateri so se utopili. Bilo je zelo boleče zame, vendar nisem mogel ničesar storiti, saj so bili v drugem čolnu. Čez nekaj minut je prispela turška vojska, jih naložila v čoln in odpeljala v Turčijo.

Po dveh urah smo naposled dosegli Grčijo. Tam nas je pričakalo nekaj socialnih delavcev Združenih narodov, ki so nam izrekli spoštljivo dobrodošlico. Dali so nam oblačila, čaj, piškote, čokolado in suho sadje. Potem so nas odpeljali v ogromen begunski center, kjer je bilo ogromno ljudi iz Pakistana, Afganistana in Sirije. V državi smo ostali dva dni in odpotovali v Atene, prestolnico Grčije. Tam smo dvanajst dni spali v parku. K nam so prihajali socialni delavci in nam vsak dan dajali hrano. Zame so bile to zelo težke razmere, ker je bil januar, mi pa smo morali spati v parku.

Po dvanajstih dneh smo zapustili Atene in prispeli na mejo med Grčijo in Makedonijo. Hodili smo šest ur. Deževalo je in naša oblačila, čevlji in nogavice so bili premočeni. Po šestih urah hoje smo prišli do velikega gozda. Tam smo tri ure čakali na dežju. Potem sta prispela dva  avtomobila. Trije smo sedeli v prtljažniku, na sedeže pa so jih natrpali deset. Znova smo pet ur potovali kakor živali.

Potem je prišel nek Pakistanec in nas odpeljal v hišo, kjer je že bilo nekaj ljudi. Ko smo vstopili, so nam povedali, da nas bodo pretepli, če jim v enem dnevu ne damo denarja. Za pretepanje so uporabljali teniške loparje in hokejske palice. Moja družina mi ni mogla zagotoviti denarja v enem dnevu in zato so me pretepli s hokejsko palico. Posneli so video in ga poslali moji družini. Zagrozili so jim, da me bodo ubili, če ne bodo zagotovili denarja zame. Hrano sem dobival le enkrat na dan. Po dvanajstih dneh je moja družina zagotovila denar in šli smo naprej do makedonsko-srbske meje. V skupini je bilo tokrat 20 ljudi. Hodili smo približno dve uri. Po nas je prispelo pet avtomobilov in po štirje smo sedli v en avto. Prvič sem si malo oddahnil. Srbski vozniki so bili zelo dobri. Odpeljali so nas v prestolnico Srbije. Tam so nas pričakali socialni delavci in nam dali hrano, oblačila in čevlje. V Srbiji smo ostali dva dni. Potem sta po nas spet prišla dva avtomobila in pot nas je nadaljevalo osem. Štirje Pakistanci in štirje Iranci.
Dosegli smo srbsko-madžarsko mejo. Tam je bila neka voda, ki smo jo morali prečkati v desetih minutah. Dosegli smo večjo cesto in po dvajsetih minutah hoje je prišla policija in nas odpeljala na policijsko postajo, kjer so nas zaslišali. Povedali smo jim celotno zgodbo o naši poti. En dan smo bili na policijski postaji, potem pa so nas odpeljali v večji begunski center, kjer je bilo še veliko drugih ljudi iz Afrike. Maročani, Pakistanci in Afganistanci. Tam smo dobili sobe. Imeli so tudi športno dvorano, kjer smo lahko igrali. Hrano smo dobivali trikrat na dan. Njihov odnos do nas je bil zelo dober. Na Madžarskem smo ostali trinajst dni, potem je prispel avto z osmimi sedeži in nas odpeljal. Vozili smo se tri ure in prispeli v prestolnico Avstrije, na Dunaj. Tam smo kupili vozovnice za vlak od Dunaja do Italije.
Ko smo prečkali avstrijsko-italijansko mejo, nas je aretirala policija, nam izročila papirje in nas napotila na policijsko postajo Videm/Udine. Tam smo bili le tri ure.
V petek ob 9h zvečer smo prispeli na železniško postajo Videm. Tam so nas pričakali socialni delavci, ki so nam izročili nekaj hrane in odeje za spanje. Dva dni smo spali na tej železniški postaji, ker je bil vikend. V ponedeljek smo šli na policijsko postajo Videm. Vzeli so nam prstne odtise, nam izročili papirje in nas napotili v begunski center. V tem begunskem centru smo ostali dva dni, potem so nas neki socialni delavci odpeljali v stanovanjsko hišo. Tam nam je bilo dobro. Po dva in dva smo imeli eno spalnico, kuhinjo in kopalnico. Dali so nam po 15 € na teden in še bone za 35 € (skupaj torej cca. 60 € gotovine ter 140 € v bonih za hrano za enega na mesec, op. urednika). Vsakih šest mesecev so nam dali še 70 € za oblačila in 50 € za čevlje. Imeli smo tudi tečaj italijanskega jezika. Šel sem na nekaj predavanj italijanščine. Imeli smo tudi tehnični tečaj in po dvajsetih mesecih sem dobil italijanske dokumente ter vozniško dovoljenje. Začel sem delati v tovarni osem ur dnevno in prejemal 500 € plače na mesec. Po šestih mesecih so mi rekli, da nimajo več dela zame in da si moram delo poiskati drugje. Začel sem iskati delo, in ga še vedno iščem. V Evropi sem že tri leta, pa še nisem našel stalne zaposlitve. Soočal sem se z mnogimi problemi. Prišel sem leta 2016 in če bi se bilo mogoče vrniti nazaj v leto 2016, ne bi v Evropo nikoli več prišel. Niti pomislil ne bi na to. To je čisto nov svet zame, novi ljudje, nova kultura, vse se mi zdi zelo čudno. Moja družina je v Pakistanu. Pogrešam svojega očeta, svojo mamo, svoje sestre, svoje brate, svoje prijatelje. Če bi me kdo iz Pakistana vprašal, ali naj gre v Evropo, bi mu rekel ne, nikakor. Tukaj nikoli nisem bil deležen spoštovanja tako kot v svoji domovini. V večini nas ljudje ne marajo. Če hodim po cesti in srečam koga v avtomobilu, me žali. To je zame zelo boleča situacija. V svoji domovini sem bil učitelj in sem užival veliko spoštovanje. Če sem pešačil po cesti v Pakistanu in je kdo pripeljal mimo, se je ustavil in vprašal: »Kako ste, gospod?«, tukaj pa je situacija povsem drugačna. V Italiji sem srečal nekaj ljudi, ki so me spoštovali in zahvaljujem se Italiji, da nam je dala dovoljenje, da smo tam živeli. Na koncu lahko rečem, da denar ni vse in da bi morali ostati doma, kajti, če imaš družino, mater in očeta, imaš vse. Če pa imaš le denar, družine pa ne, to ni vredno nič.