Prevod posnetka

Evropa je pod pritiskom vala beguncev. V Nemčiji in Avstriji je dosežena kritična masa. Politika to problematiko podcenjuje, mediji in policija pa jo prikrivajo.

Prisrčno pozdravljeni v novi seriji oddaje Unzernsuriert-TV. Danes se bomo ukvarjali s vprašanjem, kdo ima pravzaprav korist od modernega preseljevanja narodov, od tega neprekinjenega vala priseljencev iz različnih držav?

O tem bomo govorili z dvema avtorjema knjig, ki govorita o tej aktualni temi, to sta Udo Ulfkotte in Erik Lehnert. Kot primer bomo predstavili dve organizaciji, ki imata koristi od vala azilantov. Dejavnosti, kot so nadzor, varovanje in oskrba, v Avstriji ne izvaja država sama, ampak privatno podjetje ORS Service GmbH s sedežem podjetja v Švici. V letu 2014 je od Ministrstva za notranje zadeve prejela približno 21 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Iz tega lahko sklepamo, da se ustvarja nezdrava zveza med visokim finančnim svetom in azilantsko industrijo.

Dejavnosti kot so nadzor, varovanje in oskrba v Avstriji ne izvaja država sama, ampak privatno podjetje ORS Service GmbH s sedežem podjetja v Švici. V letu 2014 je od Ministrstva za notranje zadeve prejela približno 21 milijonov evrov davkoplačevalskega denarja. Iz tega lahko sklepamo, da se ustvarja nezdrava zveza med visokim finančnim svetom in azilantsko industrijo.

Z oskrbo prosilcev za azil je mogoče dobro zaslužiti. Podjetje ORS Service GmbH v Avstriji je v lasti delniške družbe ORS Service v Švici. Ta se je v roku dvajsetih let iz nič spremenila v podjetje, ki je naravnano na dobiček in ima 70 milijonov frankov prometa. Za delniško družbo stoji finančni holding Equistone Partners Europe, ki spada med trideseterico institucionalnih vlagateljev in pod banko Barclays, ki je v lasti bankirske družine Rothschild. Predsednik banke Barclays je bil do nedavnega Rotschildov zet Marcus Agius. Kot pomemben delničar banke Barclays je zasebna banka NM Rotschild in njena satelitska banka Lazard Brothers. Na podlagi študije Zveznega tehnološkega inštitut v Zürichu banka s sedežem v Londonu spada med 147 podjetij, ki nadzorujejo 40% celotnega gospodarskega sveta. Ustanove, ki se ukvarjajo s prosilci za azil v Avstriji in Švici tako spadajo med najstarejšo bankirsko družino Rothschild, ki je po mnenju mnogih najmogočnejša. Konkretno vodijo ORS Service GmbH v Avstriji, tabor za azilante v Traiskirchenu in ustanovo v Vorarlbergu. Kritike, ki prihajajo predvsem iz leve strani, glede stanja v taborih, kot je Traiskirchen, so osnovane tudi na večanju dobička podjetij.

Unzernsuriert-TV je z uglednim avtorjem Udo Ulfkottejem govorila o njegovi najnovejši knjigi o azilantski industriji.

G. Ulfkotte, kdo največkrat zasluži pri oskrbi beguncev in zakaj te temu tako?

Torej, vedno se strašno nasmejim ob tem, ko slišim, da pri trenutnem valu beguncev v prvi vrsti služijo prevozniki tovornjakov in podobni, se vedno vprašam kaj je z ostalimi, kaj je s politiki,mediji ali velikimi koncerni, saj imamo veliko DAX koncernov, ki pri tem služijo. Pričnimo na primer pri farmacevtski industriji, ki ni nikoli omenjena. Če imamo v avstrijsko in nemško govorečem prostoru več kot en milijon novih prosilcev za azil vsako leto, se farmacevtska industrija tega seveda veseli. Po podatkih zveznega zunanjega ministrstva je velik delež oskrbovanih Afganistancev ali Sirijcev, ki imajo težka obolenja kot je npr. hepatitis C in z obolenji jeter, pripravkov za zdravljenje pa v Nemčiji in Avstriji skoraj ni, ti pripravki pa so neznansko dragi in oseba , ki jih mora jemati na dan zaužije protivrednost enega I-Phona, dokler pa ne ozdravi, je ta vrednost enaka novi družinski hiši. Farmacevtska industrija samo v Avstriji in Nemčiji na podlagi pripravkov za azilante računa na približno 13 milijard evrov dodatnega dobička. To so neznanski zneski in omenil sem šele farmacevtsko industrijo, poleg tega je še veliko drugih industrijskih področij, seveda pa pri tem ne mislim tisto industrijo, ki postavlja taborišča, to ve vsak.

Konkretno o kakšnih zneskih govorimo?

Govorimo o skoraj nepredstavljivih zneskih. Kot primer si predstavljajte, da McDonalds v Nemčiji na leto zasluži 3,4 milijarde evrov, svetovni koncern kot je Siemens pa na leto zasluži približno 70 milijard evrov z upoštevanjem, da deluje v 160 državah, samo v Nemčiji pa socialna, migracijska in azilantska industrija zasluži več kot 140 milijard evrov na leto ter ima več kot 2,4 milijonov sodelavcev, temu pa se lahko veliki koncerni v Nemčiji samo čudijo. Največji svetovni kemični koncern s sedežem v Ludwigshafnu ima 300.000 zaposlenih, 2,3 do 2,4 milijonov zaposlenih pa ima socialna, azilska in migracijska industrija v Nemčiji, zaslužki so ogromni, predvsem, če jih primerjamo s proizvodno industrijo. 700.000 delavcev v Nemčiji je zaposlenih v avtomobilski industriji, v celotnem proizvodnih panogah proizvodnje naprav, strojev, v elektro-industriji, bio-kemični industriji, itd. V Nemčiji je zaposlenih vedno manj ljudi, ki v proizvodnji izdelujejo proizvode za prodajo na svetovnem trgu ter ustvarjajo dobiček, vedno več pa je zaposlenih v azilantski industriji. Videti je, da je to moto prihodnosti in tako se bo očitno ustvarjal dobiček, vendar pa se bo ta sistem na določeni točki sesul.

Določeni politiki naj bi pri oskrbi azilantov dobro zaslužili. Npr. na Koroškem je takratni zdravnik, ki je bil odposlanec EVB, določeno zemljišče v Krumpendofu oddal za taborišče s šotori, v Bad Gastainu, Salzburg, pa je hotelir in odposlance NEOS-a Sepp Schellhorn sprejel 36 prosilcev za azil. Koliko denarja so za to dobili nam ni znano. G. Ulfkotte, kakšno vlogo igrajo politiki oz. politične stranke v zadevi oskrbe azilantov?

Politične stranke si polnijo žepe, prav tako politiki, posameznih primerov, ki so tukaj navedeni, sicer sam ne poznam, vendar sodijo v sliko drugih primerov, ki jih poznam, predvsem gre tukaj za zemljišča in stavbe, ki so kupljene in sanirane z davkoplačevalskim denarjem, na ta način pa se ustvarja dodatni dobiček. Potem so tukaj tudi stranski učinki, kot na primer, da se za lastno klientelo zagotavljajo službe, tako politiki leve kot desne strani ali katerekoli politične stranke ustanavljajo organizacije, ki so dejavne v azilantski industriji in nato na vodilna mesta postavljajo ljudi, ki ustvarjajo delovna mesta za brezposelne ljudi in od katerih lahko ob naslednjih volitvah pričakujejo volilne glasove. Ta sistem pa je enak mafijskemu sistemu. Nekateri politiki so v temu smislu kot partnerji v mafiji. 

Policistom in novinarjem pogosto ni dovoljeno poročati o kriminaliteti v zvezi s prosilci za azil. Zakaj?

Ja...ravnokar sem zopet izvedel, da so v Thüringenu sprejeli odlok, da je o kriminaliteti v zvezi s prosilci za azil dovoljeno javno poročati samo, ko je to neizogibno, recimo, ko javnost to dojame zaradi policijskih avtomobilov, ki imajo prižgane modre luči, v nasprotnem primeru pa naj bi se o tem molčalo, kar pa ni osamljen primer ampak bolj pravilo. Praviloma je potrebno čim dlje, kot je le mogoče, javnost v Avstriji in Nemčiji od tega odvračati in slaviti kulturo dobrodošlice za vedno več revnih prosilcev za azil, ki se jim lahko pomaga. Kot rečeno, politiki in mediji imajo od tega koristi, zato se pred javnostjo o veliko stvareh molči.

Če pogledamo, kdo skrbi za prosilce za azil, vidimo, da so to izključno krščanske cerkvene organizacije. 3000 mošej v Nemčiji večinoma gleda stran. Zakaj pravzaprav?

Združenja mošej v Nemčiji gledajo stran, to je zelo očitno, v Nemčiji imamo več kot 3000 mošej in ni mi znano, da bi pod svojo oskrbo vzeli vsaj 10 ali 20.000 prosilcev za azil. Zakaj je temu tako? Ker vso pomoč prepuščajo nevernikom. To se vidi tudi pri tem, da države kot je Savdska Arabija, Kuvajt, Katar, Bahrajn v Nemčiji zagotovo ne pomagajo pri tem, da bi ljudem iz svojega kulturnega območja finančno pomagali prebroditi težave. V Nemčiji na primer Savdska Arabija financira 200 mošej, namesto, da bi skrbela za to, da bi z bilijoni, ki jih ima oskrbovala ljudi, ki so tukaj in jim omogočala dostojno bivanje ali pa bi jih sama sprejela pod okrilje. Pripravljenost za pomoč beguncem v Nemčiji s strani Savdske Arabije je enaka nič.

Kaj se bo zgodilo v Nemčiji in Evropi, če se bodo migracijski tokovi nadaljevali v takšnem obsegu kot do sedaj?

Na to je zelo enostavno odgovoriti. Stanje bo zelo podobno državljanski vojni, nastali bodo boji za delitev, za to pa ni potrebno biti prerok ali črnogledec, saj je torta, ki jo je bilo mogoče razdeliti že razdeljena, smo že izredno zadolženi in v Avstriji in Nemčiji trošimo davkoplačevalski denar še nerojenih otrok, katerih prihodnost smo že zaigrali na ruleti za pakete pomoči za Grčijo in še za marsikaj, zato se Nemčija in Avstrija v prihodnosti ne bosta mogli več zadolževati, saj je naša ocena pri agencijah kot je Moody's, itd. zelo hitro padla, zato ne bomo mogli dobiti dodatnih posojil, prav tako pa ne bomo mogli več vzdrževati socialnega standarda kot smo ga vajeni. Iz tega razloga bomo doživeli boje za delitev in prihodnost bo zelo nemirna, predvsem, če bodo prosilci za azil lahko pripeljali svoje družinske člane. Potem bodo za socialna stanovanja poleg revnih ljudi in študentov konkurirali tudi azilanti in stanje bo zelo brutalno in nič kaj lepo, tega se moramo zavedati in se na to pripraviti. Lepa prihodnost, kot nam jo obljubljajo politiki in mediji; mahanje z zastavicami, kultura dobrodošlice, kako lepa bo prihodnost, teh slik se bomo spominjali in točili grenke solze, naši otroci pa nas bodo spraševali, kako nori smo pravzaprav bili.

G. Ulfkotte, hvala za ta pogovor in za vpoglede v delovanje azilske industrije.

Že desetletja v državi deluje gospodarska panoga, tako imenovana »Industrija revščine«. Več kot 100 organizacij se zavzema za domnevno resno ogrožene ljudi in s pomočjo slik, ki vzbujajo sočutje, leto za letom služijo milijonske vsote. Za velikimi humanitarnimi frazami stojijo dobro skriti materialni interesi. Karitas, dobro poznana katoliška humanitarna organizacija, se je na tem področju še posebej dobro znašla. Poznamo tudi druga združenja, ki črpajo subvencije in delujejo na račun davkoplačevalcev. Še posebej ob trenutni azilantski krizi.

V preteklih letih se je Karitas veselil 712 milijonov evrov dobička, od tega je bilo 530 milijonov vplačil iz javnih sredstev, na podlagi poslovnega poročila je bilo nadaljnjih 83 milijonov pridobljenih na različnih zbiralnih točkah, preko subvencij in iz javnega sektorja ter cerkvenih prispevkov. Skoraj 72 milijonov je Karitas prejel od darovalcev, sponzorjev in dediščin ter cerkvenih prispevkov. Na vprašanje kdo financira Karitas, je torej zelo enostavno odgovoriti - to so v glavnem davkoplačevalci. Poleg tega Karitas pogosto od ministrstev zahteva odpis terjatev. Kot velika zapravljivca označujejo Notranje ministrstvo in Zvezno ministrstvo za izobraževanje, umetnost in kulturo, ki ju humanitarne organizacije pogosto kritizirajo. Da bi se ministrstva znebila občutka krivde, številne subvencije razdeljujejo med podružnice v zveznih državah. Poleg 13.800 zaposlenih dela za Karitas še 14.000 prostovoljcev. 804 glavnih prostovoljcev dela samo v azilantski industriji in na področju pomoči za migrante. 82 hiš za prosilce za azil in 31 centrov za svetovanje azilantom vodi leta 1903 ustanovljena humanitarna organizacija Rimsko katoliške cerkve. Karitas se v politiko rad vmešava, predvsem, ko gre za več pravic za azilante, za nepolnoletne begunce brez spremstva, tako imenovane »zasidrane otroke«(anchor baby) pa Karitas zahteva več denarnih sredstev, kar ni nič nenavadnega, saj so za organizacije za oskrbo dober posel. Od Zvezne vlade za posamezni paket za azilante organizacije na dan prejmejo do 95 Evrov na osebo. To je na letnem povprečju skoraj 35.000 evrov, ki jih morajo pokriti davkoplačevalci. Karitasu je to seveda veliko premalo premalo, dnevni znesek bi rad zvišal na 300 evrov, na mesec pa na več kot 900 evrov na osebo. Avgusta je Karitas želel prevzeti vodstvo prvega prevzemnega centra v Traiskirchenu. Po njihovih besedah profitno usmerjeno podjetje, ki stvari nima pod nadzorom, nebi smelo več voditi centra za prvi prevzem. Pri tem je jasno, da v azilantski industriji zaradi dobičkonosnosti posla že prihaja do navzkrižij.

Za prevode iz hrvaških medijev skrbi prevajalska agencija Dvojka

NAJUGODNEJŠI PREVODI

Sedaj bomo govorili z našim drugim sogovornikom Erikom Lehnertom, upraviteljem zveznega nemškega inštituta za državno politiko. Tudi on je izdal aktualno publikacijo z zelo podobnim naslovom kot ga je izbral g. Ulfkotte. Industrija beguncev, kdo v Nemčiji ima največ koristi od masovne priselitve.

G. Lehnert , na začetku omenjeni mit o bogatenju tistih, ki oskrbujejo azilante, ne drži več. Veliko več pozornosti posvečamo realnim obremenitvam, ki jih čuti vsak državljan. Kako visoka je cena, ki jo bo moral plačati državljan zaradi masovne priselitve azilantov?

Cene že zdavnaj ni več mogoče ugotoviti in jo plačati. Tudi če naš zvezni minister za finance g. Wolfgang Schäuble govori o desetih milijardah, ki jih je za ta namen dal na stran, cene s tem ne moremo poravnati. Že samo priselitev v zadnjem desetletju, ki je temeljila na razlogih trga dela, je pomenila izgubo v nemški blagajni socialnega zavarovanja. Če izhajamo iz tega, da v Nemčijo prihajajo milijoni ljudi, za katere tukaj ni nikakršnega dela, nalog, itd., je jasno, da ti stroški ne bodo na nikakršen način ostali v nekem normalnem okvirju, ki smo ga vajeni. Rekel bi, da so stroški predvsem eksistencialne narave, kar pomeni, da s tem izpostavljamo našo celotno družbo in skupnost, saj padcu moči ljudstva praviloma sledi razpad pravne družbe in tako državljan izgubi vsakršno varnost, imetje, itd. In to je cena, ki jo bomo plačali.

Kako deluje begunski poslovni model ?

To je relativno preprosto. Milijone beguncev, ki prihajajo, je potrebno oskrbeti, jim nuditi zdravniško oskrbo, nastaniti, negovati, jih razdeliti in jih tudi integrirati v družbo ali pa jih iz nje odstraniti. Vse te zadeve pa mora nekdo izvajati in biti za to tudi plačan. V Nemčiji so številni prostovoljci, ki pa seveda ne delujejo v lastni režiji, saj je praviloma za izvajanje teh dejavnosti potrebno tudi veliko denarnih sredstev. Te dejavnosti pa izvajajo profesionalci na teh področjih, kar pomeni, da je veliko možnosti za zaslužek od oskrbe beguncev na področju novega zaposlovanja socialnih delavcev in prehranske ter živilske industrije, saj je treba ljudi oskrbovati tudi, če sami te oskrbe ne plačajo. Najbolj poznani primeri so seveda ljudje, ki oddajajo nepremičnine, ki so v slabem stanju ali hotele, ki slabo poslujejo in se na ta način postavijo nazaj na noge, to pa vpliva tudi na administrativni sektor, kjer posamezne ustanove večajo število svojih zaposlenih in na ta način tudi večajo svojo pomembnost. Korist imajo številni ljudje, vendar pa davkoplačevalec tega enostavno ne bo mogel plačevati.

Nekateri imetniki hiš in zemljišč zaradi nastale napete situacije želijo obogateti . Obstajajo konkretni načrti o zasegu industrijskih nepremičnin, kjer bodo nastanjeni prosilci za azil. Imate bolj natančne informacije?

Očitno so se pogovori o tem že začeli uresničevati. V mestih kot sta Berlin in Hamburg imamo prve primere zasega industrijskih nepremičnin. Drugi primer je v mestu Luneborgh ali Brehmen, primer v Luneborghu je bil tudi v medijih, kjer se je poskušalo zaseči staro vilo, za katero je bila nato načrtovana rušitev in postavitev novih objektov, vendar je na začetku sodišče zaseg ustavilo, pristojbine za takšen zaseg pa so relativno visoke, mesto mora najprej vse ostale zadeve izpodbijati, kakor veste pa je izpodbijanje v smislu, ko nekdo reče da tam ničesar ni oziroma ne stoji, druga stran relativno težko prikaže oziroma dokaže, da tam dejansko nekaj je oziroma stoji. Kot rečeno se v Berlinu in Hamburgu to že dogaja in sedaj, ko prihaja hladni letni čas bo to situacijo pozimi težko reševati s šotori, obseg beguncev pa bo vedno večji, in tem ljudem, ki sedaj še upajo, da bodo svoje hotele lahko oddajali za ta namen in tako zopet prišli na zeleno vejo, se lahko zgodi, da bo mesto reklo: zakaj bi morali to plačevati, saj to lahko enostavno rešimo na »hladen način«. Kaj takega si lahko v prihodnosti predstavljamo.

Tudi zvezna agencija za delo je dojela, kako se na podlagi porasta beguncev, lahko na delovna mesta namešča vedno več novih zaposlenih in tako veča dobiček. Kaj nameravajo s tem doseči?

V osnovi je tudi to en del, kjer se lahko ustvarja dobiček. Če se bodo stvari še naprej tako odvijale, bomo kmalu imeli en milijon ljudi na leto, ki tukaj ne bodo delali in ne bodo imeli prihodkov. Zvezna agencija za delo, ki pa je v zadnjih letih izgubila svoj pomen, bo tako prišla spet prišla v igro, saj je Nemčija do sedaj relativno dobro poslovala, trg z delovno silo pa se je zelo hitro praznil. V prihodnosti bomo zopet lahko pričakovali ustvarjanje novih delovnih mest, agencije pa bodo tako lahko zopet dokazovale koliko pomena imajo v javnosti in koliko zaposlenih pri njih deluje in tako bo zaradi revnih beguncev to še eden, ki bo paradoksalno imel od priseljevanja korist. Čeprav bodo imeli več ljudi zaposlenih kot administratorje, bo to v javnosti imelo negativen predznak, kljub temu pa bo zvezna za agencijo za delo imela od trenutne situacije koristi.

G. Lehnert zahvaljujem se vam za ta pogovor.

Hvala vam in nasvidenje.

Če se boste odločili za nakup dveh novih knjig na temo azilske krize, možnosti naročanja lahko najdete v informacijskem oknu te oddaje. Hvala za spremljanje Unzensuriert-TV in našega poročanja na spletni strani www.unzensuriert.at.

Po zaslugi naših bralcev smo eden od najhitreje rastočih medijev v celotnem nemško govorečem prostoru.

Hvala za vašo pozornost in nasvidenje.

• E-mail: info@dvojka.si
•       Mob.: 070 222 333