Foto: urbanstandard.rs
Uličice najstarejšega dela Marakeša so srednjeveške, po pol ure ne zagledaš svetlobe, so nekakšni tuneli pod lesenimi hlodi in blatom, trdim kot kamen. Poleti je tu prijetno hladno, ko je drugod tudi do 50 stopinj, in je celo ponoči težko spati. No, zdaj je tu neka lepa pomlad. Kaže, da je vse povezano z gozdom in dežjem in soncem, vse naše misli, domišljija, ustvarjanje. In tu podnebje ne dovoli velike domišljije, velike aktivnosti, in je vse bolj skrivanje. Skrivanje pred mrazom ali vročino, skrivanje pred sosedi, skrivanje žensk, hiše so trdnjave, in ni čudno, da ostajajo odnosi srednjeveški navkljub našim izumom, ki so jih prevzeli. Nekaj je prevzeti, drugo je izumiti sam. In še ob tem prevzemanju vsa vera in kultura tu nimata skoraj nobene zamisli izumljati, izboljševati, dopolnjevati, nadgrajevati. Lepo mi je v srednjem veku, z znanjem novega sveta, z močjo znanja, denarja, zamisli, čemu sem tu. Potrebujem samo drugačnost, nenavadnost, ki je za pisatelja skoraj pravljična, ki vzburja misli, prste, rojeva zgodbe. Pravkar sem slišal zgodbo (kot da bi bil v času Jurčiča) fanta v hotelu, ki je že kot petletnik služil denar v čajnici. In ko je dobil prvo tedensko plačo, 20 dirhamov, danes torej dva evra, kar je bilo pred 20 leti, je vse odnesel mami. Niti dirhama ni porabil za sladkarije. Oče je umrl v prometni nesreči. Kar je tu pogosto. In še zmeraj skrbi za babico in mamo in ravnokar je uspel zbrati denar za poroko sestre. Tu ni pokojnin, če niso državni uslužbenci. Počasi se sicer spreminja, a zelo, zelo počasi, za redke. Ta fant ima veliko več logike, hitrosti v mislih, pravzaprav je umen, manjka mu le širine znanja. Hodil je v šolo le napol. Veliko se je naučil sam, iz potrebe. Potreba je najboljša učiteljica, nuja za preživetje. Prebral je eno knjigo v angleščini, nobenega romana v arabščini. Doma ni knjig. Knjižnice niso v modi, četudi so. Niti med mladimi, ki visijo na telefonih ali brcajo žogo po ozkih uličicah ali so v gručah, seveda le fantje, in jim je zabava pikanje, norčevanje, opazovanje. Turisti so jim tu glavna zabava. Pravzaprav tudi meni. Joj, ne morem verjeti, kako je lahko evropski človek, z vsemi temi šolami, tako šibek, tako zmeden, prestrašen, brezciljen, dolgočasen, tako zlahka vodljiv in napetnajsten. In to samo s širokim smehom in lažno toplo besedo, ceneno pohvalo. Kaj res te starejše ženske Evrope ne dobijo doma nobene pozornosti, ljubezni, topline, nasmeha, da padajo na to primitivno živalsko moškost, ki zna odlično ovijati osladno in lepljivo okrog prsta in zvablja v trgovine. Tudi evropski študentje, ki sem jih srečal v hostlu, so bili z nekaj častnimi izjemami neverjetno naivni, ničesar si niso prebrali o veri, kulturi, kot da jih nihče ne uči psihologij, sociologij, antropologij, predvsem pa logike. Da se pač vprašaš na primer, ja, kje pa so ženske, če vidiš na ulici samo moške. In kako se počutijo v teh temnih hišah. Ali ko ne smejo same na ulico, kakšen je torej ta svet, ko nihče nikomur ne zaupa, ko se te glave mladih fantov kot pri tenisu ozirajo za vsako žensko. In potem toča obscenih besed in opazk in pogledov. In tu potem kakšne mlade ali starejše tujke vskočijo kot nadomestilo in se v posmeh vsem vesijo po maroških ljubimcih. Največkrat iz dna družbe, ki so se pač naučili tujih jezikov na ulici. Ki se z njimi postavljajo in potem vsem povedo, tudi meni, kaj so z njo počeli, kako jim plačujejo motorje, jih vzdržujejo. In to v svetu, kjer mora moški skrbeti za žensko. Ko se vam bo kdo hvalil v tretjem svetu, da zna pet jezikov, boste skoraj zagotovo vedeli, da ni najboljša družba: da prodaja droge, prestreza turiste in jih vodi v trgovine. V Marakešu se po ulicah potika horda mladcev, ki jim včasih že po očeh opaziš, da so pod drogami, ki so lahko celo nevarni, ker te tudi zvabijo v ozko ulico, češ da bodo pokazali pot ven iz labirinta in te oropajo. Ali pa se ponudijo za vodiča k hotelu, ko si se zgubil. In seveda potem vsiljivo zahtevajo plačilo. Prvi teden je kar izziv, pustolovščina, boj, vsaj za prave cene, potem pa, če si malo popotnika, samostojneža, najdeš svoj način, svojo držo in ne nasedaš. Žal bogatejši, izobraženi, študentje živijo vstran od starega mesta in jih je težko srečati. Oziroma si iz dobre vzgoje in spoštovanja ne bodo dovolili vsiljivosti. Islam je lahko lep, če je izobražen, kot je pač vse lahko lepo, če je izobraženo. Ker prava izobraženost pač izključuje nasilje vsake vere in kulture. Bo pač treba masovno in načrtno povsod po svetu v boj za izobraževanje islama in proti vahabitski radikalizaciji, fundamentalizaciji. V boj proti Savdski Arabiji in zalivskim državam, ki širijo nasilno obliko vere. In so zaveznice tudi slovenske vlade, pač preko NATA. Zakaj imamo za zaveznice najbolj nazadnjaške režime na planetu? Zaradi majhnosti, lakajskosti, neširine, morda celo zaradi ogabne politične pragmatičnosti brez načel!? In kot pri beguncih nagrajujemo nasilje in kriminal, je podobno tudi pri turizmu: nagrajeni so goljufi, vsiljivci, lažnivci. Na koncu se sprašujem, če ni vsa človeška zgodovina podobna. Vsi vdori plemen, vsa inkvizicija, druga svetovna vojna, kjer so izginili milijoni bolje izobraženih. Ko je vse ropanje in zmaga brutalnost. Tudi v neoliberalizmu je videti, da brutalnost zmaguje nad umom. Povsod pa je veliko naivnosti. Ampak kot popotnik imam to dolžnost, da vam skušam pokazati tudi dejansko življenje, odnose, in vas ne, kot to počno žal razni Križnarji in Šeruge in drugi, pitam s pravljicami in naivno romantiko. Pač lažje je prodajati pravljice in sanje, tudi lažje verjeti. Nenazadnje bi moralo biti vsakemu jasno, da nenehne vojne in bežanje iz tretjega sveta v prvega niso ravno pokazalo neke čudovite pravljice. Da se pod meglo pravljice in nasmeha skriva velikansko nasilje in trpljenje srednjega veka. Sicer pa je življenje tu vredno malo in je smrt lahkotna, četudi je nasilna. Zaradi pravljic turizma, zaradi slabe izobrazbe Evrope, zaradi želje verjeti pravljici, zaradi iskanja pravljice drugje, če je nimaš doma, če si je ne znaš ustvariti doma, se nam potem dogaja invazija goljufije pod krinko begunstva, se nam potem dogaja neka velikanska plemenska selitev, ki nima nobene povezave z željo po demokraciji, pluralizmu, svobodi, evropskem načinu življenja, temveč le z denarjem. Sicer ne bi šli živeti v geta, ki omogočajo enako življenje kot doma. Sicer ne bi dalje sledili veri, ali ji v diaspori sledili še bolj, ki je dokazano neuspešna gospodarsko, za umetnost, znanost, razmišljanje, učenje ...
P.S.
Seveda pa je zmeraj lepo potovati, torej odkrivati, biti svoboden vseh odnosov, obvez daleč od doma, v pustolovščini, v srednjeveškem kaosu, kjer pa ti denar omogoča, da si kupiš določeno varnost in urejenost. Kjer si z znanjem Zahoda samodejno blizu kralju in smetani. Kjer si malik ali muluk. Kralj nad kralji. Kjer si lažje gospodar časa. Kjer te ne posrka vsakdanjost domačnosti. Ne družinske vezi. Ne vsakdanjost drobnih opravil. Ker si le s svojo popotno torbo - šanta po arabsko. Gregor, ki po svetu 'šanta' le s šanto. Mimogrede, žep je po arabsko džejp, bajta pa bejt, milo sabun, svoboda pa horija (morda od grških hurij). Nekaj smo prevzeli mi od njih, nekaj oni od nas. Niso pa številke arabske, ker so indijske, le posredovali so nam jih. Kot ni kava turška, je etiopska, iz province Kafa v Etiopiji. Torej vam sporočam, da se v vsem kaj skriva, da je vse treba gledati veliko globlje, se zmeraj spraševati, iskati odgovore. Potem je potovanje bogato, življenje je bogato, srečno, polno. In to me greje, spoznanje, tudi sonce maroškega neba.
GREGOR PREAC