Pravi popotnik živi življenje večkratno. Vse, kar počne, ima večkratni in višji smisel. Ne je' le, da bi jedel. Zraven spoznava novo hrano. Uči se o medicini drugih narodov, o hrani v drugih podnebjih, ker ena tudi hladi, druga greje, ena uspava, druga budi, ena je lahkotna in se da z njo odlično misliti, druga obleži. Nekje so ljudje tudi zaradi hrane leni, počasni, neustvarjalni. Navezuje preko hrane stike. Se z njo posebej ne ubada, nekje na poti, ko je lačen, ne izgublja časa za posedanje, ne da bi zraven opazoval domačine. Kosilo ali čaj ali kava mu služijo za opazovanje, učenje. Popotnik vsak trenutek dneva izrabi, uporabi za učenje, za povezovanje s svojim delom, razmišljanjem. Z opazovanjem zbiram zgodbe, domišljijo, humor, smisel, modrost ... Pohajkovanja ni. Je fotografija s fotoaparatom, je fotografija z očmi, fotografija z možgani. Turisti gledajo običajno v tla, v sogovornika, ki je tujec, v izložbe. Dan zapravijo z udobjem ali za udobje. 'Tja ne, ker je umazano, tja ne, ker je bojda prenevarno, prestrmo,' milijon razlogov, da ne. 'Tu ne bom jedel,' ker ni čisto, pa tako ali tako v tretjem svetu ni čisto, sploh pa ne v kuhinji, še večzvezdničnega hotela ne, ker so kuharji in pomočniki s podobnimi navadami kot v domačinski obedovalnici za reveže. Pa ni pomembno: virusi, bacili so povsod, in nevidni. Večino jih dobiš z vodo, in ne s suhim jabolkom, ki je bojda umazano. Turist ima milijon predsodkov, strahov, načinov obrambe, se brani, skriva, odmika in misli le, kako potovanje približati zahodnim načinom življenja, namesto da bi sebe na potovanju približal deželi in ljudem, navadam, mislim, vsemu obiskane dežele. Zato v turistih vidim otroke, začetnike, nekaj praznega, zelo dolgočasnega, na nizki stopnji življenja, opazovanja, razmišljanja, učenja. Težko mi je z njimi, težko. In nisem. Ko bi lahko toliko več doživeli, odnesli, se naučili, spoznali tudi v sebi. Vse od naštetega je pri pravem popotniku povezovanje s seboj, samospoznavanje, smiselno spreminjanje, rast, širjenje, nove zgodbe, pravljice, pesmi, lepote, slike, modrosti. Je mirno valovanje, brez težav, prosto, preprosto, ni odvečno ukvarjanje, podvajanje, ponavljanje, nepremišljenost, tavanje brez smisla. Zato lahko ostane energija za ustvarjanje. Oziroma je energije veliko več, ker jo popotnik zbira, išče v lepoti, novem, drugačnem, nenavadnem, v najboljšem obiskane dežele. Spoznaš življenje, veliko življenj, živiš veliko življenj, in to polno, hkrati. Tudi z veliko jeziki. In tako spoznavaš svojega, ga primerjaš, čutiš veliko bolje, bližje, kaj ima več, česa mu manjka. Ko ti kdaj zmanjkuje besed v svojem jeziku, veš, da si visoko, da si prehitel jezik, nek narod, nek čas, neke misli! Potem moraš v jezik, ki je bolj razvit, prostor, ki je bolj razvit, čas, ki je bolj razvit, ker te doma duši! Vse lahko preraseš, če raseš, vse je kot obleka, če raseš v vsem!
Vir: Facebook