V ZDA smo vse od Trumpove zmage priča seriji protestov, ki so se marsikje stopnjevali v nasilne izgrede. Proteste je navdušeno pozdravila večina liberalnih medijev in Hollywoodskih zvezdnikov, večkrat pa so se že pojavile informacije o tem, da tudi tu ne gre zgolj za »spontano« gibanje, temveč mu ključno podporo nudijo finančni mogočniki, kakršen je George Soros.
Se v ZDA pripravlja »barvna revolucija«?
Ravno iz tega razloga so nastala namigovanja, da naj bi se naslednja »barvna revolucija« po Arabskih državah, Ukrajini in Makedoniji »zgodila« kar v ZDA. T.i. »barvne revolucije« imajo nekatere medsebojno zelo podobne lastnosti – povsod gre za kratka, enkratna gibanja, ciljno usmerjena v zamenjavo obstoječega režima, ki nato tako hitro usahnejo, kakor so nastala. Gibanja imajo lahko različne politične opredelitve, skupno pa jim je zagovarjaje liberalne, pro-evroatlantske drže. Zahodni mainstreamovski mediji jih navadno opisujejo zelo pozitivno, slej ko prej pa se pojavijo namigovanja in podatki o vpletenosti tujih tajnih služb in finančne podprtosti glavnih akterjev s strani ljudi tipa Georgea Sorosa.
Kakšno vlogo ima v rasno-etničnih odnosih kritična teorija?
V ZDA se podobno, ko to velja tudi za druge »imigrantske« države že dolgo bijejo spori med različnimi etničnimi in rasnimi skupinami, kar hromi državo in slabi narodno suverenost. Pri tem tako v šolstvu, »stroki« in mnenju, ki ga predstavljajo liberalci in liberalni mediji prevladuje predpostavka, da so za kakršnekoli rasne napetosti krivi predvsem belci, medtem ko so druge etnično-rasne manjšine navadno žrtve konflikta.
Pri tej predpostavki ne gre za slučajno mnenje, temveč za sociološko-politično teorijo, imenovano »kritična teorija«, katere uporaba sega že v leta po drugi svetovni vojni. Kritično teorijo so začeli razvijati filozofi t.i. Frankfurtske šole v Nemčiji v dvajsetih letih 20. stoletja, zaradi pretežne židovske narodnosti glavnih protagonistov pa so se bili pred nacistično oblastjo prisiljeni umakniti v ZDA, kjer so nadaljevali z delom. Kritična teorija je v povojnem obdobju po uporu proti determinizmu in pozitivizmu postala dominantna teorija praktično vseh družboslovnih znanosti. Na njenih predpostavkah danes stoji večino liberalnih in levičarskih prepričanj o družbi, posebno kadar je govora o razmerjih med družbenimi manjšinami in večinami. Povojne zahodne levičarske in liberalne stranke so ekonomski marksizem v veliki meri zamenjale za kritično teorijo, s čemer pa so zamenjale tudi svojo dotedanjo delavsko volilno bazo (za katero so predpostavljale, da se bo v postindustrijski dobi skrčila) za volilno bazo »manjšin«, imigrantov, …
Kritična teorija razlaga družbo kot skupnost različnih socialnih skupin (etničnih, rasnih, verskih, spolnih, …), v kateri nastopajo dominantne skupine – ki vedno zatirajo, ter manjšinske skupine – ki so vedno zatirane. Kritična teorija torej predpostavlja, da že sam pogoj, da je neka skupina v družbi številčno dominanta, pomeni, da omenjena skupina zatira ostale. Iz tega dalje predpostavlja, da pogoj da je neka skupina v družbi manjšinska pomeni, da je ta skupina zatirana. Po kritični teoriji so iz rasnega, spolnega in verskega vidika v ZDA »najbolj zatiralska« skupina, ki stoji na vrhu piramide beli heteroseksualni krščanski moški. Med najbolj »zatiranimi« skupinami pa bi bile recimo črnsko muslimanske lezbijke. Kritična teorija v nadaljevanju zahteva, naj se znanost distancira od objektivnega raziskovanja, v kolikor bi to pomenilo »škodo« zatiranim skupinam, ter naj raziskuje usmerjeno in sicer tako, da bo pomagalo »zatiranim« k »družbeni osvoboditvi«. Na teh temeljih stoji tudi docela nelogična teza, da so rasno/versko/spolno šovinistični in rasistični vedno lahko le pripadniki »zatiralskih skupin«, pripadniki manjšin pa ne morejo biti.
Kakšno vlogo ima v danes prevladujočih družbenih ideologijah mednarodni kapital?
Če imamo pred sabo sliko, da te teorije v medijski, zabavni, šolski in strokovni mainstream širijo predvsem liberalni družboslovci, filozofi in nevladne organizacije – ki jih financira država in bi ob svoji »prodaji« na prostem trgu propadle – je ta slika popolnoma napačna. Po Trumpovi zmagi so se namreč v kampanjo za obrambo načel kritične teorije neposredno vključile multimilijardne medijske in produkcijske hiše ter celo mednarodne korporacije. Govorimo recimo o Silicijskih velikanih – kakršna sta Google in Facebook, pri čemer njihovi lastniki marsikdaj nastopajo tudi v jasni vlogi nosilcev liberalnih ideologij. Proti Trumpovi začasni prepovedi vstopa državljanom nekaterih držav se je recimo takoj postavila multinacionalka Starbucks s svojim šefom – ki je kot protiutež napovedal zaposlitev 10 000 »sirskih beguncev«. Ker gre za podjetje, na katero so v javnosti že večkrat letele kritike o nečloveškem zlorabljanju pridelovalcev kave, ki morajo v tretjem svetu garati za drobiž, Starbucks pa ob tem pobere več kot 90% dobička, je jasno za kakšno »humanitarnost« gre.
Decembra je odmevna medijska hiša MTV objavila posnetek z naslovom »Resolucija za belce za leto 2017«. V njej pripadniki manjšin z znanimi prijemi kritične teorije napadajo predvsem bele moške, češ da »žalijo feminizem«, se »grdo obnašajo do manjšin« ter, da so uničili leto 2016 in od njih želijo, da se v letu 2017 »izboljšajo«. Ljudje so se takoj po objavi začeli spraševati, kaj bi se zgodilo, če bi hiša MTV recimo izdala podoben posnetek z naslovom »Resolucija za črnce«, ali pa »Resolucija za Jude« in sledilo je vsesplošno zgražanje nad posnetkom, tako s strani belcev, kot tudi črncev in ostalih manjšin. Zadeva je šla celo tako daleč, da je morala medijska hiša MTV zaradi rekordne nepriljubljenosti in jeze komentatorjev odstraniti videoposnetek in ga naložiti še enkrat. Ker se je efekt ponovil, so morali videoposnetek odstraniti še drugič.
Zgolj dober mesec po tem, je mednarodna korporacija Netflix napovedala prihod filmske serije z naslovom »Dragi belci«. Gre za serijo s praktično indentično tematiko, kakršna je bila prisotna v javno osovraženem posnetku MTV, v njej pa so belci prikazani v skladu s kritično-teoretskimi stereotipi: bogati, ošabni, nesramni in rasistični do »ranljivih manjšin«. Sledil je pogrom s strani komentatorjev, ki so vsebino serijo raztrgali na kosce. Kljub temu, da je osebje Netflixa vsako uro na novo brisalo komentarje, niso mogli spremeniti rekordne nepriljubljenosti njihove objave. Da bi bila mera polna se je na Twitterju našel zapis enega od producentov omenjene serije, v katerim vse belce javno nagovarja s »Fuck white people!«. Vodstvo korporacije Netflix je torej jasno vedelo in pričakovalo takšen razplet dogodkov - pa se je kljub množici uporabnikom, ki so zaradi tega prekinili njihovo naročninsko razmerje še vedno odločilo, da projekt izpelje – iz ideoloških razlogov.
»29 stvari, ki so jih uničili belci«, »Upajmo, da je bil terorist na Bostonskem maratonu belec«, »5 razlogov, zakaj je beli ponos vedno rasističen«, »Belci nas ubijajo: strupena, strahopetna mačističnost je neozdravljiva bolezen našega naroda«, »Belce je potrebno ustaviti: prihodnost človeštva temelji na tem«, »Namen multikulture je, da se znebimo belcev. In to je dobro!« so le nekateri od mnogih napisov, ki se jih liberalne medijske hiše, kakršne so HuffingtonPost, Buzzfeed in Salon ne sramujejo redno postavljati na naslovnice. Politična korektnost in kritična teorija pa delujeta tudi v obratni smeri – kadar gre za »ranljive manjšine«, je lahko že najmanjša kritika označena za rasizem. Bizaren primer je Trevor Phillips – črnec in nekdanji voditelj komisije za »enakost in človekove pravice« je kritiziral Obamo in bil zato obtožen rasizma.
Jasno je, da tu ne gre več za počasno »ideološko pranje možganov«, kakršnega se lahko poslužujejo recimo šolski in univerzitetni profesorji, javni delavci in nevladne organizacije. Rezultat takšnih objav je vedno isti: zgražanje, kritike, bojkoti – ki se velikokrat dogajajo celo s strani pripadnikov manjšin. Problem nastane pri tem, da gre pri omenjenih korporacijah preprosto za kapital tolikšnih razsežnosti, da si take škandale lahko privoščijo saj se ne poznajo na njihovih dobičkih. Ob podrobnejšem pregledu vidimo, da so tudi mnogi akterji »počasnega načina«, kakršne so razne »nevladne akcije« in manjši mediji financirani iz istih virov, torej mednarodnega kapitala korporacij in prispevkov milijarderjev. Nekateri ameriški konservativci so prišli do ironičnih zaključkov: »Pa saj, to bitko proti nam v bistvu bijejo iste korporacije, za katere smo se borili, da bi jim znižali davke!«.
Tu ne gre za vprašanje legalnosti takšnih akcij, kar bodo zagovarjali liberalci, temveč gre predvsem za način nedopustnega in nedemokratičnega vplivanja na politične in družbene razmere. Tega izvršuje peščica najbogatejših državljanov in njihovih podjetij, družbene posledice pa so lahko uničujoče.
Medijske objave, odkrito sovražne do belcev pri marsikaterem belem Američanu rezultirajo predvsem v gojenje sovraštva do drugih ras, pri črncih in ostalih manjšinah pa podpihujejo in upravičujejo nasilje in sovraštvo do belcev. Vse bolj je očitno, da želi nekdo v ameriško družbo, ki je zaradi pro in anti-Trumpovske volilne histerije ideološko razklana vnesti še rasno dimenzijo in zanetiti rasni konflikt. Tak konflikt bi močno oslabil državo, novonastala administracija pa bi se še pred dobrim začetkom znašla pod pritiski in kaosom, ki bi ga morala reševati. Največjo korist od šibke državne oblasti pa ima navadno finančno-politično zakulisje, v ZDA imenovano »Deep State«.
Besedilo: Narodna Straža
Viri:
https://sputniknews.com/us/201702021050292146-soros-anti-trump-protests/
https://www.youtube.com/watch?v=SBluYsydAVc
https://www.youtube.com/watch?v=1LzggK5DRBA
http://www.dailymail.co.uk/debate/article-4251306/Political-correctness-gone-mad-writes-TREVOR-PHILLIPS.html
Komentarji (1)
Feb 26, 2017
0
IZ SKLANJATEV: CEPEC, OSEL, TEPEC V ZDA se bo še par mesecev in več potekal proces notranjega prerazporejanja oblastnih vzvodov moči v roke nove elite, ki je stopila v ospredje. Ko bo notranja "konsolidacija" narejena se do začeli ukvarjati s sosedi in svetom.