Mnogi pripadniki stranke SDS pa tudi drugi "desničarski" volivci po Twitterju zavzeto širijo posnetek volilnih rezultatov po okrajih, kjer je celotna Slovenija obarvana v rumeno. Ob tem se pojavljajo razlage, da "bi bilo tudi glede števila poslancev tako, če bi imeli večinski volilni sistem" - ker pa ga nimamo, "pa prvouvrščeni Janša niti ne bo mogel sestaviti vlade(!)".
Vir: http://volitve.gov.si/dz2018/#/rezultati
Ob tem, da moramo v Sloveniji "nujno čimprej uvesti večinski sistem" so se v SDS obregnili že večkrat, da pa ne gre kar za neko obrobno idejo potrjuje dejstvo, da o tem veliko govorijo celo nekateri izmed najvišjih strankinih predstavnikov, kot so recimo Branko Grims, Vinko Gorenak ter celo Janez Janša. Z večinskim sistemom, da bi v Sloveniji končno lahko zavladala "prava desnica", hkrati pa bi se rešili tudi "izsiljevalskih majhnih strank".
Pa je stvar res tako preprosta? Seveda ne. Posnetek "rumene Slovenije" je najmanj zavajujoč. Rumena barva prikazuje zgolj prvouvrščeno stranko - ne upošteva pa njenega volilnega deleža. V večinskem sistemu, kakršnega imajo v Franciji ali v Združenih državah Amerike - pa je pomembna absolutna večina.
Kaj sploh pomeni večinski sistem?
Obstaja več vrst večinskih sistemov - vsem pa je skupno to, da se število poslancev ne razporejaja skladno z odstotki prejetih glasov, temveč zmagovalec "pobere vse". Bodisi gre za dvokrožni sistem, kjer se prvouvrščena kandidata v vsakem okraju pomerita v drugem krogu in zmaga tisti, ki nabere več kot 50%. Drug primer je, da zmaga prvouvrščeni že v prvem krogu. Oba primera pa sta si v bistvu zelo podobna. Gre za isti princip, kjer se vsi volilni glasovi stekajo med dve prvouvrščeni stranki (ali koaliciji strank). To sili volivce, da ne glasujejo za tretje ali nižje uvrščene stranke, saj bi šel njihov glas v nič, ter močno priviligira položaj dveh prvouvrščenih strank. Tako se tudi enokrožni večinski sistem s taktičnim glasovanjem v praksi razvije v sistem, kjer se glasovi razdelijo med prvega od kandidatov in njegovega najtesnejšega tekmeca, kar je praktično enako kot iskanje absolutne večine (nad 50%) v drugem krogu.
Poglejmo si, kako bi izgledal zgornji zemljevid, če bi na volitvah 3.6.2018 v Sloveniji glasovali po večinskem sistemu.
Že na prvi pogled je jasno, da je zemljevid popolnoma drugačen. Ker tu šteje absolutna večina, bi se glasovi, ki sicer gredo k posameznim strankam združili k dvema prvouvrščenima koalicijama. Koalicija "tranzicijske levice" - kamor smo šteli SD, SMC, DeSUS, SAB, LMŠ in Levico - bi kar v 5 od osmih volilnih enot že v prvem krogu zmagala z absolutno večino (rdeča barva). V vseh ostalih volilnih enotah pa bi tudi imela večino, a bi se v dvokrožnem sistemu uvrstila še v drugi krog. "Pomladna koalicija" SDS, NSi, SLS in Združena Desnica ne bi torej dosegla niti relativne večine v prvem krogu v eni sami volilni enoti. Če bi delitev poslancev potekala po volilnih enotah in bi imeli za vsako volilno enoto po enega - bi celo na teh, za "desnico" ne tako neugodnih volitvah po kakršnemkoli večinskem sistemu tranzicijska levica dobila vseh 8 poslancev, "pomladniki" pa 0.
Kakšne pa so posledice večinskih sistemov, kjer jih že imajo?
Na praktični uporabi večinskega sistema lahko vidimo rezultate, ki so v dobi globalizacije, krepitve neformalnih interesnih skupin in lobističnih mrež ter zanemarjanja neposredne demokracije vse prej kot obetavni. Ravno nasprotno! Značilnost večinskega sistema je huda levo-desna polarizacija, ki pripelje do tega, da volivci namesto, da bi glasovali za svojega kandidata raje glasujejo "za manjše zlo" od dveh prvouvrščenih strank.
V državah kot so Velika Britanija, Francija in ZDA je večinski sistem povzročil več deset let trajajočo hegemonijo prvih dveh strank - levice in desnice, vsaki alternativi pa popolnoma zaprl pot. Rezultat take hegemonije je nastanek politične kaste, ki ji ni več potrebno prepričevati volivcev, saj ima na vsakih nekaj let zagotovljen mandat. Še huje kot to se zgodi, če se med prvouvrščenima strankama vzpostavi konsenz. Takrat postane politika le še igra za volivce, ki pa s pravo demokracijo nima več nobene veze.
Takšni konsenzi obstajajo - do Trumpovega prihoda na oblast je med Republikanci in Demokrati vladal tih dogovor - da se vprašanja masovne imigracije ne odpira, saj imata od nje obe strani svoje koristi. Podoben tih dogovor je veljal tudi glede prostotrgovinskih sporazumov, pa glede zunanjepolitičnih intervencij. Zgodila se je paradoksalna situacija, ko ni več čisto nič važno, ali večina javnosti nečemu nasprotuje, saj se prvouvrščeni stranki, ki imata oblast nad večinskim sistemom lahko požvižgata na javno mnenje. Vesta namreč, da bo na naslednjih volitvah ena od njiju v vsakem primeru dobila volitve.
Kakšna trnova pot v večinskem sistemu čaka kakršnekoli ne-elitne alternative, ki so osovražene s strani masovnih medijev - lahko vidimo na francoskem primeru. Nacionalna fronta nastopa kot tretji blok - je torej v opoziciji tako do levice, kot tudi do desnice, hkrati pa v stalnem boji z liberalnimi mediji. Ima močno in relativno veliko podporno bazo svojih volivcev, a hkrati ji volivci njej nasprotnih strank močno nasprotujejo. Čeprav je imela na več zadnjih volitvah skupno nad 20% glasov - je njenih predstavnikov v parlamentu zanemarljivo malo, nekaj več kot 1%. Čim se je Nacionalna Fronta namreč uspela uvrstiti v drugi krog, sta levica in desnica izkoristili večinski sistem, se združili v koalicijo proti njej, ter skupaj uspeli preseči 50% - ter tako preprečiti, da bi stranka dobila kakršnekoli predstavnike. Večinski sistem v Franciji je torej dobesedno utišal 20% (4-5 milijonov) volivcev z jasno politično opredelitvijo (proti imigracijska politika, nacionalistične ideje, evroskepticizem), ter jim odvzel njihov glas.
Nekateri bodo trdili, da večinski sistem "varuje pred tem, da bi se ustanavljale instant stranke", kakršne so bile recimo SMC, Lista Zorana Jankovića in Lista Gregorja Viranta. Tudi to dokazano ne drži. Če je instant stranka ustanovljena s strani vladajoče elite, dobro medijsko podprta ter javno prikazana kot "sprejemljiva", je večinski sistem ne bo blokiral. To je bilo popolnoma jasno ob Macronovi zmagi - ko se je del francoske leve in desne elite združil in prelil v stranko Emmanuela Macrona - ki je nastala zgolj nekaj mesecev pred volitvami in na njih pobrala še toliko več poslancev, kot volilnih glasov. Vsaka podobnost z znanimi slovenskimi "udbomafijskimi metodami" in vzponom SMC je zgolj slučajna(!).
Večinski sistem torej v praksi favorizira tiste, ki so že dolgo na oblasti in blokira opozicijske alternative. Stranka, ki nasprotuje tako uveljavljenemu levemu, kot tudi desnemu polu torej v večinskem sistemu nima nobene možnosti.
Jasno je, da po večinskem sistemu Janez Janša letos ne bi imel mandatarstva za sestavo vlade. Motiv, zakaj se nekateri desničarji in mnogi člani stranke SDS tako navdušujejo nad večinskim sistemom - ki bi definitivno prinesel bistveno večjo, če ne vsakokratno zmago "udbomafiji" (kandidati "levice" so slavili tudi na vseh dosedanjih predsedniških volitvah, ki delujejo po večinskem principu) torej ni znan. Gre le za neumnost, kakršna je bila levo-desno "konsenzno" glasovanje za otežitev in uničenje referenduma leta 2013? Je to morda bolj kot "zmaga" le želja počistiti z vsemi tekmeci na desnici in se uveljaviti kot "edina prava desna stranka"? Ali pa dokončno zabetonirati obstoječo slovensko levo-desno delitev in vnaprej onemogočiti kakršnekoli alternative izven dometa Kučan-Janša?
Upajmo, da ne.
Komentarji (1)