Pravzaprav sem nameraval pisati o katalonskih volitvah. Ali pa vsaj o tem, zakaj sem kot hud kritik Drnovškovih “mešanih koalicij” pristal v taboru zagovornikov velike koalicije. Potem pa sem ta vikend potoval na Nemško, kamor tudi sicer rad odidem.

(Ne)upravičeno vitje rok

V Bonn ob Renu sem se, kot vedno v Nemčijo, odpravil z vlakom. Rok nad tem ob vsakdanjem medijskem bombardiranju ni vila samo moja skrbna mama, ampak skoraj vsi, s katerimi sem se o tem pogovarjali. Predlagali so, naj grem z letalom, z avtobusom, s prevozi ali preprosto pozabim ceno vozovnice in Bonn. Seveda sem si rekel, tako hudo že ne more biti, pa tudi želel sem si ob Ren. In smilil se mi je kupček za vlak odštetega denarja. Olajševalna okoliščina naj bi bila še, da je pot peljala čez Passau, ne čez veliko bolj oblegani München. Kakor koli, ob vsesplošnem vitju rok sem šel “z glavo skozi zid”.

Priznam, ob prestopu v Meidlingu sem za precej minut mislil, da so imeli prav. Ko sem se zaradi vstopa pri napačnih vratih prebijal skozi nepregledno množico arabsko govorečih potnikov in mi je pred očmi vstajala nerazveseljiva perspektiva deveturnega stanja v nabasanem prostoru, sem dejansko razmišljal, da so imeli skeptiki povsem prav. Edino rešitev sem za nekaj hipov, v duhu začinjenih z mislimi in kakšno besedo, zaradi katerih bo kmalu treba k spovedi, videl v izstopu na prvi možni postaji in v načelni odločitvi “nikoli več v Nemčijo”, vsaj ne z vlakom. Če sem prej gojil glede tega kakšne dvome, sem ob misli na mirno vožnjo v ne prenapolnjenem vagonu še pred pičlima dvema mesecema takoj docela razumel zagovornike popolnega zaprtja meja. Nemških, avstrijskih, srbskih, albanskih, vseh, kar bi jih bilo treba zapreti, da bi se jaz lahko v nekdanjem miru odpeljal do Bonna. Da verjetno ne bi prišel niti do Gradca, mi v tisti stiski in revi kajpak ni prišlo na um.

Potem je sledilo prvo presenečenje in bistvena omilitev mojih novih radikalnih stališč. Sedež 32, za rezervacijo katerega sem navsezadnje odštel štiri evre in pol, je bil prost. Ne le, da sem bil pripravljen znova razmišljati o še kakšni poti v Nemčijo, sprijaznil sem se celo z vožnjo v glasni in raznoliki druščini. Že moja soseda se je predstavila za Somalko. Verjamem, da je to res bila, čeprav mi je, ko sem se pozanimal, od kod njeno izborno znanje angleščine, strogo zabičala, naj nikomur ne povem, da je obiskovala šolo v Dubaju.

Vendarle enaki

Cilji pisane druščine so bili očitno precej ohlapni. Celo študij v Dubaju moji novi znanki ni posredoval kakšnega posebnega poznavanja evropskega zemljepisa. Večkrat se ji je zdelo vredno preveriti, ali ji bom povedal, kdaj mora izstopiti v Frankfurtu, ali pa bom vendarle izstopil pred njo. Ime Bonn ji ni povedalo nič. Niti Frankfurt zanjo očitno ni imel posebnega pomena. Domnevam, da je imela njena izbira tega mesta za izhodišče za pot k stricu na Švedsko opraviti s tamkajšnjim letališčem, čeprav ni šla do ustrezne postaje za to. Pri drugih, za katere je bila s svojim znanjem angleščine pravi blagoslov, so bili potovalni načrti še prožnejši. Kurdski didžej pred nama je sanjal o ‘Olandi’ in spet ni bilo moč natanko ugotoviti, kdo ga je za dosego cilja napotil ravno v Düsseldorf. Simpatična mama dveh deklic, najbrž iz Sirije, je vsaj desetkrat zaskrbljeno vprašala, ali je Luksemburg ‘Alemanja’. Ker smo ji vsakokrat povedali, da ni, ne da bi nam zares verjela, je začela spraševati, kako priti do Hamburga. Da ti geografski danosti nista posebej blizu, ni igralo posebne vloge.

Se mi je pa uspelo spoprijateljiti z njenima malima hčerkicama. Načeloma ne znam z otroki, zato sem uporabil nekaj preprostih trikov, recimo tistega, ko se skriješ in potem narediš kuku. In ugotovil, kar sicer vsi zatrjujejo, da je otroška govorica univerzalna. Tudi moje oponašanje raznih živali je padlo na plodna tla, tako zelo, da sem nekoliko ostarelemu očetu deklic začel iti vidno na živce, saj starejša hčerkica kar ni nehala rjoveti.

Ob moji sosedi se je tegobam popotnikov najbolj posvetila starejša Nemka. Po svojih najboljših močeh se je trudila iskati zanje najboljše prestope in povezave. Mislim, da me je sprva imela za Nemca. A ko sem na eno njenih vprašanj namesto v tistem babilonu namesto v nemščini odgovoril v angleščini, se ji je posvetilo, da nisem. Ko je izvedela. da sem iz Slovenije, je sicer rekla, da so tam lepi kraji, a da nam ne gre najbolje. Najbrž je mislila, da tudi jaz v Bonn pravzaprav bežim. Saj ne rečem, ideja je zanima, a vendar … Ker je povedala, da je iz Lüneburga, sem se skušal izvleči z opozorilom na znamenitega Slovenca iz tistih krajev, Jožeta Pučnika. Seveda ni vedela zanj. Česar ji ne morem zameriti, Pučnika namreč ne poznajo niti Slovenci. Vsekakor je s tem nisem prepričal, da nisem begunec. Še zlasti, ker je bila moja čisto spodobna lumia v primerjavi z napravami mojih arabsko govorečih sopotnikov videti precej nebogljeno, pa tudi po kakšni izborni obleki nisem nikdar posebej slovel.  Ko se je moral potem sprevodnik z menoj ukvarjati bistveno dlje kot z vsemi drugimi (doma sem namreč pozabil kartico za popust pri Nemških železnicah), se je njen sum več kot potrdil. No ja, vsaj moja somalska soseda je ob mojem odgovoru na ustrezno vprašanje dejala, da je dobro, ker sem kristjan.

Od Würzburga, kjer se je večina sopotnikov podobno kot moji novi prijatelji iz Sirije končno odločila, da bodo pot nadaljevali proti Hamburgu, smo se potem vozili skoraj tako kot pred dvema mesecema. Le nekemu gospodu iz Sirije še nekaj časa ni bilo mogoče dopovedati, da so do Duisburga še tri ure. In kar je še treba povedati in kar nemara nekoliko pojasni, zakaj toliko ljudi sili ravno v “Alemanjo”, je, da je vlak ob vseh homatijah v Bonn pripeljal natanko s polminutno zamudo.

Pripis uredništva: ob ponedeljkih na Časniku objavljamo uredniški komentar, ki ga vsak teden pripravi eden izmed članov uredništva.