"Ker njemu je važno, da je frajer. Šur, rodil se je s srebrno žlico, v življenju mu nikoli ni nič manjkalo in prigrebel se je do moči in denarja, predvsem slednjega, kot malokdo v Sloveniji. Ampak frajer do zdaj ni bil nikoli. Niti približno. Sedaj pa, vsaj zase, končno je."

Piše: Aljuš Pertinač*

Naš Robi spet uživa. Vmes je bil že skoraj na političnih parah pa tudi fizično v precej slabem stanju. Vrstile so se bizarne poškodbe spodnjega dela telesa, predvsem okončin, ki so sicer značilne za zelo visoke ljudi, ki imajo slabšo koordinacijo gibanja, slabšo motoriko. Naš Robi pa je majhen človek, in to v vseh pogledih. Drži pa, da ima slabo koordinacijo gibanja po političnem prostoru in še slabšo motoriko. Predvsem mentalno. Robi je bil najbolj na tleh, ko ga je najbolj sral. Ne v smislu afnanja in bizarnega poziranja na objavah svoje plačane spremljevalke, ampak v smislu vladanja in oblastnih potez. Robi je namreč leto in pol mandata mislil, da je vsemogočen. Da lahko vlada, kakor želi in kakor mu paše. Da vse odločitve sprejema sam. Arhitekti antijanša vlad, ki jih vodijo instant stranke novih obrazov za ene volitve, apologeti tranzicijske levice, na divji privatizaciji zgrajeni centri moči in medijski kartel v službi vladajočega režima, mu tega seveda niso mogli dovoliti. Še manj pa odpustiti.

Robija so zato postavili v kot. Rejtingi, tako njegovi osebni kot njegove kvazi stranke, so strmoglavili. Največji oboževalci tipa pojoče Urške, ki pozira kot predsednica državnega zbora, so mu začeli obračati hrbet. Mediji so bili kar naenkrat do njega kritični. Tudi naša Nika mu je v najboljši maniri Pujse Pepe iz legendarne risanke delila moralne nauke. Začeli so mu groziti s postopkom Komisije za preprečevanje korupcije, kazenskimi ovadbami in celo ustavno obtožbo. Našli so mu celo že naslednika. Finančnega ministra, za katerega je itak znano, da mu ga je Borut Jamnik, alfa in omega poslovno-kapitalskega omrežja, ki obvladuje praktično vse pore diktature Svobode oziroma vladavine našega Robija, zgolj posodil. Nekako tako, kot si v knjižnici sposodiš knjigo. Potem pa jo, ko poteče rok izposoje, moraš vrniti. Vse to je doživelo vrhunec s Kučanovo hladno oceno, da Robi slabo upravlja državo. In kar je najhuje, kar ga je najbolj prizadelo in ga skoraj pokopalo, njegova despojna, prva konkubina v državi, naša Tina, se je nehala kazati z njim v javnosti. Še več, še na njenih objavah ga več ni bilo. Ja, zdelo se je, da je tudi našemu Robiju potekel rok izposoje. Robija je seveda streslo. In to močno. Šel je na kolena in šel je vase. Tako na tleh, dobesedno je klečeplazil, se je torej obrnil na svojo despojno in na svoje politične botre z vprašanjem vseh vprašanj: kako lahko ostane vsaj še nekaj časa, magari vsaj do evropskih volitev oziroma imenovanja nove komisije, idealno pa bi seveda bilo do rednih državnozborskih volitev, Robi Star-Solar, ki pozira kot predsednik vlade in se na oblasti zabava na naš račun in zajebava iz vseh nas.

In odgovor je prišel. Ne, ni bil prijeten. Še manj je bil čisto tak, kot bi si ga naš Robi sam želel. Mu je pa omogočil politično preživetje vsaj do bližajočih se evropskih volitev. Odgovor je bil v resnici preprost. In dokončen.

Nedvoumno so mu povedali: od sedaj naprej boš plesal izključno tako, kot bomo mi žvižgali. Naš Robi je, hočeš nočeš, s stisnjenimi zobmi privolil. In glej ga zlomka, vsi njegovi problemi so čez noč čudežno izginili drug za drugim. Zdravje se mu je vidno popravilo. Največji oboževalci so stisnili zobe in ga spet začeli javno hvaliti. Padec rejtingov se je čudežno ustavil. Naša Nika je utihnila, še več, praktično poniknila in šla raje branit pravico do splava, ki pri nas ni ogrožena že vsaj 50 let. Vsi postopki proti njemu so se čudežno ustavili. In najpomembneje, njegova despojna je spet začela igrati vlogo prve konkubine v državi in mu ponovno milostno dovolila, da se lahko pojavlja na njenih fotkah na družbenih omrežjih. Kar našemu Robiju itak pomeni največ od vsega. Takrat ko mu je najhuje, ko mu egocentrizem, samopaštvo in oholost ne pomagajo več, takrat ko je skratka najbolj na dnu, takrat naš Robi vzame telefon v roke in si pogleda svoje fotke s Tino. Ker to je to, kar je njemu najpomembnejše. On, ki ga sošolke niso marale. On, ki ni mogel dobiti punce, ki bi si jo želel. On, ki je zajebal zakon in bivšo soprogo spravil v popolno osamo, on ima končno hudo bejbo, starleto vseh starlet, ki je, vsaj trenutno, nima nihče drug. Pri tem ga kaj malo briga, če izvzamemo nekdanjega ministra za promet, da je v krogu njenih spremljevalcev izjema, ki potrjuje pravilo. Kaj malo ga briga, da nam je pred kratkim znan slovenski fotograf zaupal, da ima arhiv fotografij prve konkubine v državi z reci in piši 55 (z besedo: petinpetdeset) bivšimi uradnimi partnerji. Si predstavljate? Naš Robi je šestinpetdeseti ali pa celo sedeminpetdeseti v vrsti. Ampak to njega ne moti. Ker njemu je važno, da je frajer. Šur, rodil se je s srebrno žlico, v življenju mu nikoli ni nič manjkalo in prigrebel se je do moči in denarja, predvsem slednjega, kot malokdo v Sloveniji. Ampak frajer do zdaj ni bil nikoli. Niti približno. Sedaj pa, vsaj zase, končno je.

Vse to seveda veliko stane, ampak kaj bi to, ko pa vemo, da pri našem Robiju cilj opravičuje sredstva. Najprej to, da se mora od sedaj naprej pa do patimveka, vsaj toliko časa, dokler bo imel svojo despojno, pri njej pa je jasno, da nikoli ne bo prostovoljno šla stran od bogato obložene mize, vesti kot neka navadna jebena starleta. Ja, prav ste prebrali. Največji problem našega Robija ni, da je neko starleto pripeljal v najožje centre odločanja v državi. Ne, njegov največji problem je, da je ona njega spremenila v navadno jebeno starleto. In tako se naš Robi poslej vede. Kar poglejta ga. Vsi elementi, vsi znaki, še več, vsi dokazi so tu. Bele patike na iztegnjeni nogi. Kamelji plašč v Planici in v Stožicah. Kriljenje z rokami kot pri golobu, ki bo vsak trenutek poletel. Spakovanje in afnanje. Uporaba sončnih očal pri nagovarjanju ciljne publike. In ne nazadnje besedišče. Naš Robi po novem uživa na sončku, lovi šparglje in zdravo je. Vse to seveda želi tudi nam. Ker smo dosledni, smo vprašali Primorce, ki so nam seveda povedali, da špargljev nihče ne lovi. Nikoli. Predvsem zato, ker ne morejo pobegniti. Naš Robi pa jih. Kot čistokrvna starleta, ki ne ve točno, kaj šparglji v resnici so, ve pa, da so in. Vas zanima, kako jih Robi lovi? Preprosto. Enega najde in ga tako dolgo pretepa, da pove, kje so drugi. Enako kot policisti nabirajo gobe, denimo.

Ampak to še zdaleč ni edina cena, ki jo je treba plačati, da Robi vzdržuje vtis, da festival Svobode še vedno traja. Del te cene je tudi to, da se je prva konkubina v državi triumfalno vrnila na naslovnice provladnih medijev in nam po svoji dobri stari navadi spet začela soliti pamet. To slednje je namreč edino, kar jima je z Robijem skupno. Ker skupaj sta zgolj zaradi njegovega denarja. Tisti hip, ko Robi denarja ne bi več imel, je njune zveze nepreklicno konec. To je jasno kot beli dan. Prva konkubina v državi nam tako praktično dnevno zaupa recepte za zdravo hrano, večinoma gre za juhe s kalorično vrednostjo lišaja, in sporoča, da moramo prenehati piti kavo, ker kava, pozor, ni zdrava. Pri tem ne uporablja zgolj lastnih komunikacijskih kanalov, ampak ji ustrežljivo priskočijo na pomoč tudi provladni mediji, kot je denimo Telekomov Siol. Kar seveda pomeni, da vse to spet poteka na naše stroške.

Pravkar opisana cena za to, da naš Robi vsaj še do evropskih volitev uživa na oblasti, je seveda visoka, za marsikoga med nami tudi izrazito neprijetna, ker težko gledamo, kako se nekdo zajebava iz nas in iz države hkrati, zagotovo pa ni najhujša. Najhujša cena za to, da naš Robi še naprej uživa s prvo konkubino v državi, je, da je moral vodenje in upravljanje države v celoti prepustiti zgoraj zabeleženim omrežjem. Praktično je postal njihov talec in mi vsi skupaj z njim. In posledice so že tu. Železniške postaje se kar naenkrat spet skokovito dražijo. Na 2. tiru se sklepajo aneksi kot po tekočem traku. Zeleni prehod oziroma subvencioniranje Robija Star-Solarja in prijateljev pri njihovih energetskih poslih iz kvazi obnovljivih virov se je še pospešilo. Sedaj bomo financirali celo prodajalce električnih koles. In razprodaja državnega premoženja se spet nadaljuje. Po novem bodo prodali še Zavarovalnico Triglav in Pošto Slovenije. Zakaj? Zato, ker se pri prodaji pač talajo provizije, tako kot se recimo pri gradnji.

Ampak tudi to še ni najhuje. Še huje je to, da je diktatura Svobode praktično uzakonila politično-ekonomski družbeni razred nedotakljivih. De facto in domala de iure smo dobili kasto imunih pred zakonom. Seveda si nikoli do sedaj nismo delali utvar, da pravna država velja enako za vse. Kje pa. Saj nismo neumni. Vendar se je to v preteklosti vsaj poskušalo prikrivati. Trdili so, da ni res. Da gre za teorije zarote in tako naprej. Danes se jim s tem sploh ni treba več ubadati. Danes to lahko mirno naglas priznajo. Poglejmo si denimo primer večnega ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je to storil kar trikrat, še preden je petelin enakosti pred zakonom dodobra zakikirikal. Najprej se je javno pohvalil, da je ajdovskega samoniklega podjetnika in pravega dobrotnika Iva Boscarola dobesedno izsiljeval, naj za to, da bo lahko uresničeval svoje projekte v javno korist v Ljubljani, plača harač. Potem nam je prostodušno zaupal, da v Ljubljani nihče ne more biti imenovan mimo njegove volje. Primerjajte to s standardi, ki veljajo za druge slovenske župane, denimo nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja, ki se je moral na sodišču zagovarjati zgolj zato, ker je ustrezni komisiji predlagal, naj dodeli občinsko stanovanje dotični vedeževalki. Naš ljubljanski šerif pa je eni farmacevtki zrihtal službo in stanovanje dobesedno iz rok v usta, pa se mu ni zato skrivil niti las na glavi. Nekdanja pravosodna ministrica ga je za nagrado celo objela. In ne nazadnje, po zaslugi kmeta, ki se na vse kriplje bori, da Zoki iz Ljubljane svojega nezakonitega drekovoda, ki bo nepopravljivo ogrozil zaloge pitne vode v naši prestolnici, ne bi speljal po njegovi zemlji, ki si jo enostavno želi meni nič, tebi nič prisvojiti, smo dobili črno na belem, kako stvari v zokilandiji dejansko potekajo. Ko je vse že vnaprej zmenjeno in razne upravne enote ter drugi po črki in smislu neodvisni ter spoštovanju zakonov zavezani organi plešejo tako, kot jim Zoki žvižga. O, ne, ni festivala Svobode brez Zokija.

Ampak tudi to še ni najhuje. Še huje je to, da se je pečat nedotakljivosti iz raznoraznih Jankovićev, ki so ga uživali že vse do sedaj, razširil tudi na takšne tretjerazredne vaške posebneže, kot je recimo ženska, priseljenka in po novem samooklicana čefurka, ministrica za digitalno porabo Emilija Stojmenova Duh. Pa kaj je s temi ljudmi, se lahko vprašamo, da se po novem vsi počutijo zapostavljene, diskriminirane in omejevane, medtem ko samopašno in brezsramno uživajo vse blagodati neomejene oblasti? Kakšne frustracije, osebni strahovi in negotovosti jih morajo treti, da jim tovrstno kalimerovstvo tako očitno tolče na dan? Kot recimo naš Robi, ki se slika v belih patikah in doda, da se počuti kot trenirkar. Stari moj, taki, kot si ti, v enih Fužinah, Štepanjcu, da ne rečem Rakovi Jelši ne bi preživeli niti en teden. Tako smo morali ob interpelaciji omenjene ministrice, ki je na naše stroške kupila nič manj kot 13.000 računalnikov, ki že slabo leto gnijejo v skladišču, za katerega plačujemo mastno najemnino in za katere še danes ne ve ne ona ne živi bog, za koga jih je dejansko kupila oziroma kdo jih bo v resnici dobil, spet poslušati, da se njo napada zgolj zato, ker je ženska, priseljenka in čefurka. Kar seveda ne bi moglo biti dlje od resnice. Resnica namreč je, da ona, če ne bi bila samooklicana ženska, priseljenka in čefurka, ministrske funkcije ne bi videla niti z daljnogledom. Če bi bila moški, po rodu Slovenec in bi se pisala denimo Janez Novak, ne bi nikoli v življenju postala ministrica. Še najmanj pa denimo v Severni Makedoniji, če njeno zlagano sliko do konca obrnemo na glavo. To je lahko postala zgolj zaradi pozitivne diskriminacije, ki pri nas vlada, ko so na oblasti antijanša vlade, ki jih je očitno sram svojega porekla in nacionalne biti.

Najhuje torej ni to, da so pri nas priseljenci lahko uspešni. Hvala bogu, da je tako. Najhuje ni to, da nastaja vtis, da moraš imeti svoj spomenik v Ljubljani, saj veste, tistega abecednega, če želiš priti na najodgovornejše položaje v državi. Najhuje je to, da so s sabo k nam prinesli najslabše možne prakse in nezakonitosti tipične recimo baščaršijske ali beograjske ulične politike, čemur bi se politično korektno reklo koruptivnost na najvišji ravni, po domače pa ornk svinjarije. Tega si Slovenci res ne bi smeli dovoliti. Da nam namreč ljudje, ki tam, od koder so, ne bi mogli prilesti dlje od vratarja, pri nas doma solijo pamet in se delajo norca iz nas. To nima nobene zveze s kakršnimkoli šovinizmom ali mizoginijo. To je preprosto dejstvo. Nihče, ki da kaj nase, še najmanj pa neki evropski narod, si ne pusti ukazovati prišlekom v lastni hiši. Ampak dokler traja festival Svobode, je pri nas na žalost dobrodošlo in pozdravljano tudi to.

Sicer pa, roko na srce, od naroda, ki iz izgrednika, ki sredi nogometnega spektakla v Stožicah, prijateljske tekme med Slovenijo in velesilo Portugalsko, uleti na igrišče, prekine tekmo in posiljuje globalno megazvezdo Christiana Ronalda s selfiji in ga celo kušne, česa boljšega niti ni za pričakovati. Del festivala Svobode je namreč tudi to, da propagirajo svingerje, jih vabijo na nacionalno televizijo v prime time termine in uporabljajo kot maskote trgovskih verig ter zvezde reklam, v katerih celo namigujejo na popularnost menjavanja spolnih partnerjev po tekočem traku. Da ne govorimo o jumbo plakatih, ki te dni "krasijo" Slovenijo in na katerih moški pravi: daj ga v usta. Ne vem, ali naš Robi to ve, ampak velika večina moških nas ga ne daje v usta. Vsaj ne svoja. Festival Svobode je namreč tudi to, da vse vrste svinjarij, anomalij, perverzij in nasploh raznoraznih pizdarij povzdignejo v ne samo splošno sprejemljivo, ampak celo zveličavno ravnanje.

Zakaj torej pravimo, da se festival Svobode nepreklicno izteka? Predvsem zato, ker je a) naš Robi, kot smo že dokazali, izrazito švoh starleta, b) ker se njegova despojna, prva konkubina v državi, spozna na politiko toliko kot svinja na boben in c) ker to, kako Robi in Tina sestavljata listo festivala Svobode za evropske volitve, spominja na leteči cirkus Montyja Pytona ter starleti Robiju in njegovi konkubini obeta epski poraz. Poglejmo podrobnosti. Najprej se je sestavljanja liste lotil naš Robi. Koga je šel najprej vprašat, ali bi bile nosilke liste? Presenetljivo ravno ženske, ki jih še ne dolgo tega, kot temu sam pravi, vrgel čez ramo. Najprej Marto Kos, ki jo je dobesedno nagnal iz stranke. Kdo pri zdravi pameti bi želel za nosilca liste osebo, ki jo je prej zabrisal iz stranke? Nato pojočo Urško, ki pozira kot predsednica državnega zbora, ki jo je prisilil, da je odstopila kot podpredsednica stranke, namesto nje pa je nastavil neko povsem anonimno persono, ki mu ni nevarna. Mimogrede, pojoča Urška je pri Marcelu bleknila, da se tradicionalni moški obračamo v desno, ker nas je strah močnih žensk na položajih. Kar je seveda bistroumni nesmisel. Tradicionalni moški se žensk vsekakor ne bojimo tako kot tisti, ki ga dajejo v usta, in z njimi ne ravnamo kot svinja z drekom, da bi jih menjavali kot po tekočem traku. Tradicionalni moški vemo, da so ženske prvi spol, in uživajo naše spoštovanje.

Ampak vrnimo se k našemu Robiju, ki ženske tretira kot krpo za prah, in njegovemu sestavljanju liste za evropske volitve. Potem, ko je popušil pri Marti Kos in pojoči Urški, se je spomnil še na Dominiko Švarc Pipan, ki jo je odstopil z mesta ministrice za pravosodje. Res epsko. Tri bejbe, ki jih je v zadnjem letu in pol vrgel čez ramo, je šel vprašat, ali bi mu morda reševale rit na evropskih volitvah. Reši se, kdor se more. Jasno je, da je po tem fiasku vajeti v svoje roke morala prevzeti prva konkubina v državi, despojna Tina. Ona se je sestavljanja liste lotila na enak način, kot se loteva svojih juh. Zmeče noter, kar ji pač pride pod roko, in potem to razglasi za zdravo. Edino, kar ji je bilo pomembno, je, da Irena Joveva, obstoječa evroposlanka, izvoljena še na listi vmes propadle stranke Marjana Šarca, ne bo nosilka. Ker če je pred petimi leti omrežila Serpentinška, bi lahko sedaj tudi Robija in ziher je vendarle ziher. Ostale sodelujoče pri tem teatru absurda je preprosto poguglala. Edina izjema je pravzaprav ostareli in betežni Aleksander Merlo, ki se je s politiko ukvarjal še v zlatih časih rajnke LDS, zapustil pa jo je pred davnimi dvajsetimi leti. Merlo je trenutno direktor postojnske porodnišnice. In je poleg tega, da je menda zelo dober ginekolog, tudi čisto klasična dvoživka, kot temu pravita Dušan Keber in Jaša Jenull. Si predstavljate?

Naša Tina je šla v času, ko zdravniki že od pamtiveka stavkajo, ko vodi naš Robi z ekipo proti njim izjemno umazano medijsko vojno, pri kateri ne izbirajo sredstev in ne sprašujejo, koliko posamična svinjarija stane, za nosilca liste nominirati zdravnika, ki, čeprav je direktor javne porodnišnice, na veliko dela tudi pri zasebniku. Ampak prvi konkubini tega ne gre zameriti. Saj ravno od tam ona Merla pozna. Javna skrivnost je, da naj bi, ko je hotela Robija dokončno privezati nase in si je bojda zaželela dvojčkov, pomoč pri zanositvi poiskala ravno pri Merlu. Kot vse kaže, žal tudi to ni obrodilo sadov in kasneje naj bi se Tina zatekla k nekemu šušmarju, ki je znan po alternativnih, da ne rečemo spornih metodah dela. Nam, ki smo na tem festivalu Svobode zgolj po sili razmer, pa preostane le to, da čakamo, ali bomo pred volitvami izvedeli veselo novico, da bo despojna povila prestolonaslednika.

Kar zadeva Merla, je jasno, da bi on v Bruselj šel zgolj po penzijo. Njegova dodana vrednost v evropskem parlamentu bi bila enaka kalorični vrednosti juh naše Tine, torej praktično nič. Ampak kaj potem poreči o ostalih kandidatih festivala Svobode? Marjan Šarec, Janja Sluga, par obstoječih poslancev … Lepo vas prosim. To naj bi bila lista največje vladne stranke za evropske volitve? Pa saj to bolj spominja na seznam sodelujočih v kvizu: Zakaj mi v življenju ni nič pametnega ratalo. Občutek imamo, da se šibkosti liste zaveda tudi naša Tina, zato je po nasvetu svetovalke Samante nanjo oziroma poleg nje uvrstila tudi ex predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela, kot kandidat za evropskega komisarja. In to kljub temu, da se komisarjev ne voli, da niti približno ne vemo, kako se bodo evropske volitve razpletle, kdo bo vodil Evropsko komisijo in tako naprej. Mimogrede, a ni fascinantno, kako so pri nas predsedniki Računskega sodišča, torej eni navadni revizorji, kasneje kandidati za vse možne funkcije? Neki klinčevi revizorji so kar naenkrat politični mesije najvišjega ranga. Zakaj? Očitno vedo nekaj ali pa vse, da jih ima vladajoča politika raje ob sebi kot proti sebi.

Glede na vse povedano je jasno, da bo že en izvoljen poslanec za festival Svobode izjemen uspeh. Predstavljajte si torej situacijo, v kateri SD denimo dobi dva evroposlanca, naša Robi in Tina pa samo enega ali celo nobenega? Smejali bi se tako močno, da bi nas bolel trebuh. V primeru prepričljive zmage aktualne opozicije na evropskih volitvah (dobila bo najmanj šest mandatov, če ne še kakšnega več) ter slabšega rezultata Svobode od rezultata SD bi to resno zamajalo našega Robija in Tino, da o vladi in koaliciji niti ne govorim. Z vsakim dnem in vsako novo bedarijo, ki jo sproducira naš Robi in potem uredi kar njegova Tina, smo torej bližje temu, da festival Svobode na evropskih volitvah milo rečeno popuši do konca. To bi pomenilo dejanski konec festivala Svobode. Le kaj nas čaka potem?

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.