Piše: Aljuš Pertinač*

Po dveh letih, odkar je napovedal, da smo na začetku nečesa velikega, je Anže Logar še vedno na začetku. Nečesa velikega. Če mu seveda verjamemo na besedo, ker česa drugega od velikih besed Slovenija, odkar je napovedal, da smo na začetku nečesa velikega, od njega, ne politično ne kako drugače, doslej žal še ni imela.

Politikom je vsekakor težko verjeti na besedo. Vzemimo za primer premierja Roberta Goloba. Njemu na besedo ne verjame praktično nihče. Kako že gre tista, zimzelena? Besede, besede, besede … besede - laži. Besede so zanj pač poceni. Tako rekoč brez vrednosti. Resnično hitro pokvarljiva roba.

Golob enostavno blekne, kar mu tisti hip pride na misel. Reče, kar mu pač ustreza, oziroma tisto, kar potrebuje. Ko mu ne ustreza več oziroma ko tega ne potrebuje več, pa reče kaj drugega. Lahko tudi obratno od tega, kar je trdil prej. Saj je vseeno. Njemu je važno zgolj, da nekaj reče. Karkoli že. Ker samemu sebi verjame na besedo. On si z besedami pač lajša dušo. Če govori stvari, ki mu ustrezajo oziroma ki jih potrebuje, ali pa zgolj misli, da jih potrebuje, potem se počuti bolje. Počuti se varnega, čuti, da ima nadzor. In če ga potem za izrečene besede pohvali še njegova konkubina Tina in to objavi nad medmrežju, je Golob najsrečnejši človek na svetu.

In zato v resnici gre, mar ne? Gre mu za srečo in tudi nam bi moralo iti. Ker če si srečen, potem ti ni mar za to, da ne prideš do zdravnika, da plačuješ najdražjo elektriko v Evropi, da ne smeš govoriti ali zgolj misliti naglas, če misliš drugače, in tako naprej. Sreča je v Sloveniji, ki se ji že dodobra vrti od nenehnega plesa na Festivalu Svobode, najpomembnejša vrlina. Tako rekoč conditio sine qua non ali, če hočete, smisel obstoja. Srečo je kakopak treba deliti in Golob jo obilno deli z nami. Svojo srečo namreč. Niti za trenutek nam ne pusti, da bi pozabili na to, kako srečen v resnici je, da je premier. In če bi mu kdaj še kak hip mogoče ušel, njegovi Tini zagotovo ne bi. Kajti ona je srečna še bolj. Srečna zanj in nato še zase. Tolikšna sreča je dana le redkim. V Sloveniji zgolj vladajočemu paru. Ostali ne pridemo niti blizu.

Odkar se je Logar na večer 2. kroga predsedniških volitev odločil za samostojno politično pot, se zdi, da so tudi zanj besede postale hitro pokvarljivo politično blago. Da tudi on nanje ne da več veliko. Mestoma celo tako malo oziroma praktično nič kot kak Golob. Nasploh se je Logar svojega političnega podjema lotil po enakem receptu, kot velja za reciklirane nove obraze instant antijanša političnih strank. Po tem je Logar izrazito podoben Gregorju Virantu. Vsaj glede tega ima Janez Janša absolutno prav. Tudi Virant je namreč v politiko vstopal na način, kot to počnejo antijanša favoriti centrov moči tranzicijske levice. Pompozno, z mistificiranjem vsake, še tako vsakdanje ali celo prazne poteze. Enako sedaj počne Logar. Dve leti po tem, ko nas je obvestil, da zapušča SDS, je to končno storil. Vmes je dal par intervjujev, kjer je bolj ali manj prepričljivo zanikal, da bo to dejansko storil. V enem je celo povedal, da bi prevzel SDS, če bi bila stranka za to oziroma če bi mu Janša to pustil. Nenavadno, glede na to, da Logarja, kot sam po novem pravi, moti izključevalna politika Janše oziroma SDS. Zakaj bi prevzemal stranko, ki ti ni več pogodu? Zakaj raje ne bi ustanovil nove, svoje?

No, Logar bo to sedaj končno storil. Oziroma vsaj namiguje, da bo. V resnici Logar govori, kot da stranko ne samo de facto, ampak tudi de iure že ima. Pa je nima. Ne poznamo njenega statuta ne programa. Ne vemo, kdo vse bo zraven. Lahko zgolj domnevamo oziroma ugibamo. Lahko se zgolj zanašamo na Logarjeve besede. Ampak tisti, ki so se na Logarjeve besede zanašali v njegovi dosedanji dolgoletni politični karieri, so ta trenutek zagotovo v škripcih. Ker Logar danes govori čisto drugače, kot je govoril še nekaj časa nazaj. Sicer še ni na takšni ravni kot premier, ki je sposoben v istem dnevu večkrat trditi nasprotno, ampak po drugi strani tudi Logar (še) ni Golob. Golob je namreč svoje prve in najpomembnejše volitve prepričljivo dobil. In na osnovi tega rezultata uživa svojo sedanjo neizmerno srečo.

Kasneje je sicer, če izvzamemo trojček referendumov, v glavnem izgubljal, ampak to njegove sreče ne kali preveč. Logar po drugi strani še ni dobil volitev, na katerih bi bil tako imenovani špicen kandidat. Če gre verjeti Janševemu pismu, Logar še v parlament ne bi bil izvoljen, če ga njemu še do pred kratkim tako ljuba in draga partija ne bi dala kandidirati v izvoljiv okraj ter mu financirala in peljala kampanje. Logar je, kot vemo, najprej izzval ljubljanskega šerifa Zorana Jankovića na predprejšnjih županskih volitvah v Ljubljani. In bil poražen v prvem krogu. Nato je, dve leti je že tega, izzval Natašo Pirc Musar na predsedniških volitvah. In bil poražen v 2. krogu. In ta poraz je bil zanj, če mu verjamemo na besedo, začetek nečesa velikega.

Premagati Jankovića v Ljubljani je nedvomno težko, če ne celo nemogoče. Površni opazovalec bi zato Logarju v tem primeru iskreno čestital za pogum. Bolj pozoren opazovalec pa bi se vprašal, zakaj se je Logar sploh spustil v bitko, ki je ni mogel dobiti? Se je naveličal biti druga do tretja violina? Si je zaželel okusiti, kako je to, ko si sam na vrhu? Kdo ve. Vsekakor je njegova odločitev, da gre na zadnje predsedniške volitve, od njega zahtevala bistveno manj poguma. Pahor ni smel več kandidirati in levica, posebno tista antijanša, boljšega kandidata od Pahorja pač nima. Na koncu je morala staviti celo na Pirc Musarjevo, ki bi jo težko uvrstili med politične prvokategornike in skoraj še težje med kredibilne kandidate. Logar je proti njej, kot rečeno, prišel v 2. krog, kar desnici oziroma njihovim predsedniškim kandidatom dvakrat zapored ni uspelo na volitvah, in dosegel soliden rezultat. Ampak nič več kot to. Soliden rezultat je proti Pahorju, ki je nedvomno marsikaj, nikoli in nikdar pa ne bo Nataša Pirc Musar, dosegel tudi Marjan Šarec. In pol leta po tem dobil 12 odstotkov na parlamentarnih volitvah. Lahko na tolikšno podporo računa tudi Logar? Če upoštevamo časovno komponento, njegove parlamentarne volitve bodo namreč najmanj dve leti in pol, najverjetneje pa tri in pol po predsedniških, zelo težko.

Logar po enakem postopku, kot je to počel Virant, samostojno vstopa v politiko tudi ali pa predvsem zato, ker zanj "skrbijo" isti ljudje, ki so to počeli za Viranta. Tovrstni tipi ves čas vedrijo in oblačijo v političnem zakulisju in se igrajo politiko. Igrajo se jo tako, kot se igra človek ne jezi se. S figurami, ki jih sami izbirajo, in z metom kocke. Koliko pik bo kocka tem njihovim političnim figuram prinesla, je seveda odvisno od sreče. Skratka enako kot pri Golobu. In takisto kot pri Golobu tudi tu sreča ni vsemogočna, zato ji je treba malo pomagati. Z medijsko podporo, plačanimi oglasi, plačanimi mnenji, objavami in tako naprej. Logar v nasprotju z Golobom, čeprav seveda po naših standardih nikakor ni reven, lastnega denarja nima tako na pretek, da bi se lahko šel politiko samostojno in to še plačeval iz lastnega žepa. Zato tudi Janši ni vrnil poslanskega mandata. Ker od nečesa pač mora živet. In Janša to ve, zato ga tudi zahteva nazaj. Janša od svojih političnih tekmecev zmeraj zahteva stvari, ki jih ne morejo uresničiti, da lahko potem s prstom kaže nanje. Takšen je Janša. In kakšen je Logar? Bojda drugačen. Če mu verjamemo na besedo oziroma če mu nismo verjeli na besedo zadnjih 20 let.

Logar namreč pravi, da so v njegovi stranki, ki je sicer še ni, vede pa se oziroma govori pa, kot da dejansko že je, dobrodošli vsi. To je nedvomno širokogrudnost, ki ji v slovenski politiki do sedaj zagotovo ni para. Šur, tudi v antijanša instant strankah za ene volitve so dobrodošli vsi. Ampak samo vsi, ki so proti Janši. Ne pa kar vsi povprek. Logar nadalje pravi, da on oziroma njegova stranka, ki je sicer še ni, s(m)o pa v njej dobrodošli vsi, lahko sodeluje z vsemi. Razen s stranko Levica. Pa razen s stranko Gibanje Svoboda oziroma Robertom Golobom. In ne nazadnje razen z SDS pod Janšo, če ni zraven vsaj še ena stranka, ki ni Levica ali Gibanje Svoboda. To pa je že kontrast, vreden enega Goloba. Stranka, v kateri so dobrodošli vsi, ki pa hkrati ne more sodelovati s tri četrt političnega prostora. Nenavadno, to morate priznati. Verjetno bi sicer Logar z SDS brez Janše lahko sodeloval. Kot denimo NSi Mateja Tonina. Ampak SDS brez Janše, tega filma že 30 let v Sloveniji nihče ni videl. O tem se lahko zgolj govori. Ker besede so pač ta hip najbolj poceni.

Ker so v Logarjevi novi stranki dobrodošli vsi, nastaja vtis, da lahko tudi vsi mislijo, kar želijo. Logar se namreč do sedaj ni opredelil niti o eni sami stvari. No, roko na srce, dvakrat se je opredelil pri Marcelu v njegovi istoimenski oddaji Marcel na TV Slovenija. Dejal je, da podpira davek na nepremičnine (koliko je od tega odvisna prihodnost Slovenije, presodite sami) in Kamalo Harris na ameriških predsedniških volitvah. Logar je bivši zunanji minister. Kot tak bi moral vedeti, da se ne spodobi, da se tuji politiki, še posebno nepomembni slovenski, opredeljujejo do tega, koga podpirajo na ameriških predsedniških volitvah. Pameten politik se do stvari, na katere nima vpliva, ne opredeljuje, in če se vnaprej ne ve, kdo bo izvoljen, to pa se na ameriških predsedniških volitvah ne ve, enostavno pove, da bo v primeru lastne volilne zmage z vsakim ameriškim predsednikom tvorno sodeloval v dobrobit Slovenije, ker so ZDA pač najmočnejša država na svetu in naša zaveznica. Do za Slovenijo, njeno prihodnost in kakovost življenja ljudi pri nas bolj pomembnih reči pa se Logar ne opredeljuje. Kakršnokoli bolj decidirano stališče skriva kot kača noge.

Vemo pa, kdaj bo njegova stranka menda ustanovljena in kako ji bo ime. Imenovali se bodo Demokrati, ker to menda so. S tem Logar seveda implicitno razglaša vse obstoječe politične stranke, z delno izjemo Socialnih demokratov in svoje bivše stranke, kot nedemokratične, kar je spet še ena v vrsti potez, ki so značilne za instant stranke novih obrazov. Čeprav Logar stranke še nima, ji politični vedeževalci oziroma anketarski paberkovalci že merijo politične rejtinge. Ti zaenkrat kakšnega golobjega rezultata Logarju na volitvah ne napovedujejo. Dajejo pa več kot dovolj kuriva, da se na desni vžigajo praznični ognji skupne zmage desnice na volitvah (čeprav Logar pravi, da ga v desni vladi ne bo), če matematično sešteješ napovedane glasove za SDS, Logarja, NSi, SLS pa še kakšno stranko Petra Gregorčiča ali Pavla Ruparja povrhu. In seveda hkrati dajejo več kot dovolj kuriva za to, da se jim na antijanša političnem polu tresejo hlače in se prižigajo signalni kresovi, ki sporočajo: Janša se vrača.

Strankarska politika seveda niso lego kocke, ki jih lahko po mili volji sestavljaš in razstavljaš, kakor pač komu paše. Logar bo svojo politično agendo več kot očitno gradil na tem, da je hkrati alternativa Janši in antipod Golobu.

Ampak to se bo prej ali slej izkazalo za račun brez krčmarja. Ker centri moči tranzicijske levice Logarju nikoli ne bodo pustili, da se šlepa na alternativo Janši, ampak mu bodo tega nesrečnega Janšo obešali zmeraj in povsod. Po drugi strani pa mu takisto ne bodo pustili, da bi bil antipod Golobu, ker antipoda Golobu oni sploh ne potrebujejo.

Populizem, ki ga na vse kriplje, odkar se je odločil za samostojno politično pot, zganja Logar, je neuki, da ne rečemo nepismeni navadni slovenski politični publiki nedvomno blizu. Ampak hkrati je bil že tolikokrat prežvečen, da se marsikateremu volivcu ob njem preverjeno obrača želodec. Problem pa ni toliko v samem pristopu, ki je v preteklosti preverjeno dajal dovolj zavidljive rezultate na volitvah, ampak v razmerah in trenutku, v katerem Logar to počne. Politične razmere pri nas (in po svetu) so namreč dandanes bistveno drugačne, kot so bile denimo v času kakšnega Gregorja Viranta. Sedaj ni več dovolj, da se razglasiš za demokrata in si kot tak prepoznan. Sedaj ni več dovolj, da trdiš, da poznaš prave reforme in imaš prave rešitve, ki pa jih ne znaš, ne smeš ali nočeš konkretizirati.

Aktualno politiko ta hip pri nas lahko z eno besedo najustrezneje poimenujemo kot golobijada, torej neke vrste olimpijado o tem, kdo bo ustrelil čim večjega kozla in se potem skliceval na kozlovo senco oziroma se ji maščeval. Golob si je namreč pridobil status, ko lahko govori in dela, kar ga je volja, pa ga zato nihče več, razen opozicije, ki pa ima to tako ali tako v opisu del in nalog, ne kliče na odgovornost. Če je bilo njegovim privržencem, podpornikom in financerjem na začetku mandata ob Golobovih izmišljotinah in fantazmah še pošteno nerodno, jim sedaj sploh ni več.

Ne ganejo jih ne laži, ne pisma predsednice Evropske komisije, ne gospodarski kazalci, ne policijske ovadbe in nenazadnje ne (pre)visoke cene elektrike. Virus golobizma je vmes tako rekoč okužil vse ključne akterje v slovenski politiki. Kako si sicer razložiti dejstvo, da je državni zbor preklical odlok o razpisu posvetovalnega referenduma, ki ga je sprejel štirinajst dni nazaj? Kako si sicer razložiti dejstvo, da naj bi bilo referendumsko vprašanje zavajajoče, čeprav je preprosto kot pasulj in vsebinsko drži. Jedrska energija je ena najbolj nizkoogljičnih, kar jih je, in po zaprtju TEŠ edina lahko zagotavlja stabilno dobavo električne energije. Ter je hkrati ena najcenejših. Ta hip, ko tole berete, Robijev Gen-I plačuje elektriko iz Jek po štirideset evrov, naprej pa jo prek Romunije prodaja v Nemčijo za dvakratnik tega zneska. Ljudje naj bi namreč ne imeli dovolj informacij. To je, ob razpisu referenduma 10. oktobra so jih še imeli, sedaj pa so jih v dveh tednih povsem izgubili. In karavana gre seveda naprej, kar pomeni, da je energetski lobi, ki ohranja Goloba na oblasti, tako močan, da drži v šahu praktično celotno državo.

Najmanj, kar v takšnih političnih razmerah potrebujemo, je še en populistični Logaritem, ki bo poskušal izračunati kvadraturo kroga. Ampak od Anžeta Logarja žal zaenkrat dobivamo ravno to. Kvazi desno ali, če hočete, liberalno oziroma, kot sami pravijo, demokratično verzijo golobijade, s črnim namesto rdečim poprom. Bo največji samostojni politični "dosežek" Logarja res zgolj to, da bo v praksi dokazal mit, kako so v politiki vsi razen Janše dejansko isti? Srčno upamo, da ne.

* Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3.

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.