"Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni."

Piše: Aljuš Pertinač*

Slovenci imamo en temeljni, korenit ali, če hočete, izvorni, nacionalni problem. Okej, problemov imamo seveda več, ta hip, če gledamo zgolj aktualni trenutek, je največji verjetno ta, da imamo na vseh treh najpomembnejših političnih funkcijah tako rekoč popolne politične začetnike, da ne rečemo totalne politične analfabete. Govorimo seveda, če gremo po ustavnem vrstnem redu, o predsednici republike, predsednici državnega zbora in predsedniku vlade. Saj, če to zapišemo na ta način, zgolj z nazivom funkcije, ki jo opravljajo, to že samo po sebi implicira neko določeno raven tolerance, če že ne spoštovanja.

No, sedaj pa primerjajte ta hipotetičen občutek z občutkom, ki vas preveva, ko zapišemo njihova lastna imena oziroma priimke: Nataša Pirc Musar, Urška Klakočar Zupančič in Robert Golob. Koliko tolerance, da ne rečemo spoštovanja vam je, roko na srce, še ostalo? Ravno o tem govorimo. Ampak naj vam ne bo preveč nerodno zaradi tega. Ker ravno ti našteti trije, dobesedno trio adijo na oblasti, nimajo nasploh nikakršne tolerance, kaj šele spoštovanja. Nimajo tolerance do funkcije, ki jo opravljajo, do države, ki ji načelujejo, do glavnih političnih sil in drugih pomembnih institucij, tudi neodvisnih, ki obstajajo, vključno s sodno vejo oblasti, in nenazadnje niti do drugačnih mnenj, kaj šele svobode mišljenja in/ali govora. Naravnost fascinantno je, da ljudje, ki so kandidirali pod zastavo svobode, človekovih pravic, emancipacije, spoštovanja pravne države in nenazadnje enakosti pred zakonom, ki so konec koncev glavni organizatorji Festivala Svobode, ki nam ta hip vlada, vidijo osnovo za izvajanje svoje vladavine z najbolj nedemokratičnimi metodami, ki si jih lahko človek pri nas v tem času in prostoru sploh z(a)misli. Vključujoč suspenz svobode govora, parlamentarizma, pravne države in enakosti pred zakonom.

Dodatna težava je, da v vsem času trajanja mandata vsi trije praktično niso niti za ped napredovali pri razumevanju položaja, ki ga zasedajo, kaj se od njih tam zahteva, in konec koncev niti pri tem, kako se sploh vesti. Še dodatna težava pa je, da imajo vsi trije značajske, da ne rečemo psihološke značilnosti, ki jim objektivno onemogočajo, da bi bili lahko pri opravljanju svojih funkcij vsaj znosni, če že ne kolikor toliko učinkoviti, kaj šele uspešni.

Tako denimo požrešnica, pardon predsednica republike nikakor ne more skriti, da imata s soprogom, drugim največjim tajkunom v zgodovini samostojne Slovenije, predvsem eno skupno lastnost. To pa je, da sta oba neizmerno požrešna na denar. Ker kako drugače razložiti, da oba, ona prek svoje odvetniške pisarne, on pa prek svojih firm, še naprej mirno biznisirata z državo? Kako drugače razložiti, da je ona, ko je bila predsednica Rdečega križa, kar je že po naravi neprofesionalna oziroma neprofitna funkcija, prejemala honorar s strani RK, in to celo tako, da je naredila fiktivno pogodbo med svojo odvetniško pisarno in omenjeno humanitarno organizacijo, očitno z namenom, pozor, da bi se izognila plačilu davka? In nenazadnje, kako drugače razložiti, da on, čeprav gre za enega najpremožnejših Slovencev, ki v končni fazi kot soprog predsednice špila, kot bi rekli pri nas na Štajerskem, tretjo violino najbolj protokolarni, beri najmanj zahtevni funkciji v slovenski politiki, za to prejema honorar, slabega jurja evrov mesečno, iz naših žepov. Požrešnica, pardon predsednica, mu dobesedno plačuje žepnino, da je njen mož, česar do sedaj v zgodovini Slovenije ni koristil noben partner, pravilneje partnerka predsednikov republike. Ampak zdaj so pač drugi in drugačni, Svobodni časi.

Da ima predsednica državnega zbora vse znake bipolarne osebnostne motnje, ne čivkajo zgolj že vrabci na veji, ampak javno o tem govori tudi psihoanalitik, dvojni magister Roman Vodeb. Njeno nihanje razpoloženja iz manične v depresivno fazo, kar seveda vpliva tudi na njeno vodenje hrama demokracije, in hkrati njeno očitno zelo živahno, če ne celo razburljivo spolno življenje sta resni oviri za to, da bi se v državnem zboru sprejemali pametni, razumljivi in učinkoviti zakoni. Namesto tega imamo institucijo za zaščito lika in dela Taubija na mestu premierja ter glasovalni stroj za sprejemanje oziroma potrjevanje nebuloz vladajočih, pijanih od uživancije na Festivalu Svobode. Še enkrat, kako in s kom UKZ, kot je njen napol uradni akronim, seksa, nas absolutno ne zanima. Zanima pa nas, ali to počne tudi med službenim časom in ali to v končni fazi celo posredno mi vsi plačujemo.

In na koncu pridemo še do našega vrlega Gen-I, pernatega predsednika vlade, čisto pravega Taubija, ki proba državo furati kot golob brez glave. O vseh njegovih psiholoških problemih bi moral daljšo ekspertizo napisati kakšen čisto pravi strokovnjak, zato se tu tega laično niti ne bomo lotevali. Morda celo sveže odstopljeni direktor ljubljanske psihiatrične klinike Zalar, ki je odkrito povedal, da je cesar na Festivalu Svobode nepreklicno gol. Mi dodajamo zgolj, da imamo premierja, ki se več kot očitno vede kot prvovrsten narcis in patološki lažnivec hkrati. Dobesedno imamo prvič v zgodovini predsednika vlade, ki mu praktično ničesar ne gre verjeti na besedo, ker pač laže, kot pes teče. Laže tako pogosto in "učinkovito", da se tega sploh več ne zaveda, in dejansko verjame samemu sebi. Kulturo laganja mu je najprej uspelo razširiti med svoje ministrske kolege, pri čemer dostikrat prednjačijo ministri iz vrst antistranke Levica. Tako minister Luka Mesec tragikomično vije roke in odkrito zavaja, da ne more ničesar pri stečajih invalidskih podjetij, čeprav mora v resnici za kaj takšnega dati izrecno soglasje. Ministrica Asta Vrečko žvrgoli o najmodernejšem zakonu o medijih, na katerega potem zakonodajnopravna služba državnega zbora poda reci in piši kar 49 strani pripomb, številni pravniki pa odkrito govorijo o tem, da predlog zakona krši svobodo govora. In nenazadnje je tu še minister Simon Maljevac, ki javnosti vehementno sporoča, kako bo zgradil največ neprofitnih stanovanj v zgodovini samostojne Slovenije, konkretna številka je sicer vsakič, ko kdo iz vlade o tem odpre usta, drugačna, čeprav je do sedaj začel zgolj s slavnostnim odpiranjem tistih stanovanj, ki so se začela graditi še pod prejšnjo, Janševo vlado.

Na področju zdravstva pa je Golob laganje dobesedno sistemiziral. Tako smo v teh dneh denimo izvedeli, da nedopustno dolgo čakajočih na zdravstvene storitve ni samo 76.000, kot se javno hvalita resorna ministrica in njen pernati predsednik vlade, ampak dejansko kar 260.000. Od kod takšna, več kot trikratna razlika? Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) namreč nekatere podatke sporoča javnosti, spet druge pa resornemu ministrstvu. Piar kampanja, češ, prepolovili smo število nedopustno dolgo čakajočih na zdravstvene storitve, se je tako ponovno izkazala za čisto in popolno laž. Manipulacijam in prevaram kar ni videti konca. Obenem Golob še stopnjuje vojno proti zdravnikom. V teh dneh jih je kratko malo razglasil za parazite, ki zgolj izčrpavajo zdravstveno blagajno. Temu bo on naredil konec z novim zakonom o zdravstveni dejavnosti. Pozitivne posledice tega zakona, ki je v obliki, kot je predlagan, izrazito protiustaven, so sicer že tu, čeprav zakon sploh še ni bil sprejet. Mariborski zdravstveni dom bo tako z aprilom ostal brez edine dermatološke ambulante. Zdravnica bo namreč delala zgolj še zasebno, brez dermatologa pa tako ostaja kar 800 ljudi. Ti po novem tvegajo tudi, da jih Golob javno obtoži, da si zdravnika v resnici sploh ne želijo izbrati. Ponovno torej ta perverzna logika zavajanja in kazanja s prstom na druge. To je tako, kot če bi denimo za (pre)nizek vodostaj reke krivili ribe, ki v pomanjkanju kisika skačejo iz vode.

Vse to so res svinjarji oziroma svinjarije, ki jim skoraj ni para. Ampak tolažimo se lahko zgolj s tem, da vendarle ne gre za trajne mandate in slej ko prej se bodo vsi trije nečastno poslovili od svojih stolčkov. Kar pa seveda ne velja za temeljne strukturne probleme oziroma pomanjkljivosti našega nacionalnega karakterja, o katerih smo obljubili, da bomo govorili danes.

Prvi, ki spada v to kategorijo, je kronično pomanjkanje kakršnekoli ambicioznosti. Ste se kdaj vprašali, zakaj je Slovencem najbolj ljubo umetniško delo ravno Groharjev sejalec? Prav gotovo (tudi) zato, ker prikazuje dninarja, ki v brk lastnega interesa obdeluje polje oziroma seje žito za nekoga drugega. Kot narod smo najbolj srečni, če stvari ostanejo za vekomaj takšne, kot so. Da ni torej nobenih sprememb, bog obvaruj pa še česa hujšega. Glede na to, kako ga Golob in njegovi non stop serjejo, bi pričakovali, da bodo njihovi politični rejtingi če že ne enaki, pa vsaj blizu nič. Vendar temu, sodeč po anketah različnih medijev, še zdaleč ni tako. Že res, da je Gibanje Svoboda izgubilo dobršen del na volitvah izmerjene volilne podpore, ampak še vedno se drži na 2. mestu lestvice podpore političnim strankam. Samodanijanša moment političnega virusa antijanša je žal še vedno krepek oziroma prevladujoč. Kdor bi se podal na volitve z idejo po dialogu, strateških usmeritvah in predvsem ambicioznih načrtih za našo skupno prihodnost, je že v startu obsojen na neuspeh. Skoraj zaporedni mandati Mira Cerarja, Marjana Šarca in Goloba so namreč pustili hude posledice. Ljudje po praktično celotni državni oziroma kar javni upravi so se namreč navadili, da se pod antijanša vladami pač ne dela oziroma vsaj ne toliko, kot pod Janševemi vladami. Edina ambicija, ki pri nas redno in zaenkrat uspešno raste, je skrb za lastno rit, v skladu z maksimo nič hudega, če nam krava crkne, važno je, da crkne še sosedu. Ta brezciljnost, izgubljenost v času in prostoru ter dobesedno sanjarjenje na praktično vseh pomembnih položajih je tisto, kar nas počasi ubija, in ker zgledi seveda vlečejo, vse bolj prodira v vse pore naše družbe.

Drug temeljni problem, ki ga imamo Slovenci, pa je, da ne glede na to, da nas pesti izrazito pomanjkanje sposobnosti, zmeraj lahko najdeš zadostno število ljudi, ki so pripravljeni iti v akcijo. Še posebno zato, ker pod aktualno oblastjo dobijo zatočišče, če že ne kar domicil vsi tisti, ki so pripravljeni rušiti. Ne torej, da bi nekaj oziroma z nekom zgradili na novo, da bi, bog ne daj, ostalo kaj tudi generaciji naših otrok oziroma njih otrok, ampak da bi vse to, kar je, čim hitreje in čim bolj učinkovito počistili. Naravnost neverjetno je, s kakšno radostjo in kako sistematično so se vladajoči lotili razmontiravanja praktično vseh neodvisnih institucij oziroma minimalnih družbenih standardov, ki so veljali do sedaj. Če boste torej sosede v ulici povprašali za pomoč pri gradnji hiše, ne računajte na veliko pozitivnih odzivov. Popolnoma drugače oziroma kar diametralno nasprotno pa bi bilo, če bi jih povabili zraven k demoliranju oziroma uničenju taiste hiše.

Boleče pomanjkanje ambicioznosti in po drugi strani res dedna nesposobnost grajenja vezi, odnosov, struktur in zdravja na dolgi rok sta tisti, ki nas kolektivno vlečeta navzdol. In hkrati omogočata pisane antijanša vlade, zbrane praktično iz nič in z nobeno skupno točko, če izvzamemo sovraštvo, prikrito ali vsem na očeh, do Janše. Ker na poti z dvigalom navzdol - po stopnicah že davno ne hodimo več, ker je šlo enostavno prepočasi, je pač vseeno ali se skupaj z nami peljejo tudi kakšni sposobni, načitani in pridni politični liderji. V vsakem primeru bomo vsi skupaj na koncu pristali v kleti. Kako je že rekel Cankar, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni. Potemtakem torej ni čudno, da nas imajo neke blizu že odcvetele bivše starlete za svojo lutkovno predstavo oziroma dobesedno za krave molznice. Ker, kot je rekel župnik Tantadruju, vsi moramo potrpeti, preden pridemo do jame. In zato bomo trpeli še naprej in poslušali nenehne laži o stanovanjih, ki se (ne) gradijo. O čakalnih vrstah v zdravstvu, ki se ne krajšajo, ampak daljšajo, in o novih davkih, ki jih ne bo pa vendarle bodo. Država pa medtem odpira veleposlaništvo na Filipinih in organizira prave pravcate ekskurzije tja, z namenom pridobivanja poceni in nezahtevnega delovnega kadra, pri čemer si zraven predstavlja, da bodo tujci tudi bistveno manj stali.

Ko človek pomisli na vse to, tisti Groharjev sejalec mogoče niti ni tako slaba izbira. Vsaj miroljuben je, če že ne drugega, kar je dandanes še posebno redka vrlina. Ampak to pa je že debata za kdaj drugič, kajne?

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik instalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.