Skupnost muzejev Slovenije v sodelovanju s Kinološko zvezo Slovenije na Mednarodni muzejski dan, 18. maja, v slovenskih muzejih uvaja nova znaka Psom prijazen muzej in Psom dostopen muzej, s katerima bodo obiskovalce seznanili z možnostjo obiska muzejev z njihovimi pasjimi prijatelji.

Psom dostopen muzej je muzej, v katerem lahko psi lastnike spremljajo ob ogledu vseh razstavnih prostorov, zanje pa je pripravljen tudi prostor, kjer lahko lastnike tudi počakajo in se odžejajo

(Center Noordung, Belokranjski muzej Metlika, Loški muzej Škofja loka, Kulturni dom Franca Bernika Domžale - Galerija Domžale, Kulturni dom Franca Bernika Domžale - Slamnikarski muzej, Kulturni dom Franca Bernika Domžale - Menačekova domačij, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Muzej novejše zgodovine Celje, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Muzej Velenje (Velenjski grad, Muzej usnjarstva na Slovenskem, Hiša mineralov, Kavčnikova domačija, Grilova domačija, Spominski center 1991), Pokrajinski muzej Kočevje, Pomu

Pridružite se praznovanju Mednarodnega muzejskega dne,

v sredo, 18. maja 2022!

Med 10. in 16. uro vabljeni na brezplačne oglede stalnih in občasne razstave v Metliškem gradu in Galeriji Kambič Metlika.

Tega dne bodo vse muzejske publikacije na voljo po polovični ceni.

ICOM Slovenija načrtuje tudi tokrat več akcij, ki bodo opozarjale in promovirale moč ter vrednote slovenskih muzejev. 

Vsebine, ki jih v okviru letošnje teme raziskujemo, so: 

Moč doseganja trajnosti: muzeji kot ključni akterji v svojih lokalnih skupnostih prispevajo k številnim ciljem, ki vključujejo spodbujanje trajnega razvoja in socialne ekonomije ter razširjanje znanstvenih informacij o okoljskih izzivih.

Moč inovacij na področju digitalizacije in dostopnosti: muzeji so inovativna igrišča, kjer se razvijajo nove tehnologije. Digitalne inovacije lahko naredijo muzeje bolj dostopne in privlačne.

Moč gr

Naredimo si igračo sokol:

Belokranjski muzej se pridružuje akciji Muzeji za mir Skupnosti muzejev Slovenije in ICOM-a Slovenije, s katero izražamo podporo našim kolegom muzealcem v Ukrajini in obsojamo vsakršno vojno nasilje. V skupni akciji opozarjamo na grozote vojn in kršenja človekovih pravic ter poudarjamo pomen miru in svobode.

Muzeji smo varuhi zgodovine in kulturne dediščine. Imamo moč, da preko primerov iz zgodovine opozarjamo na nasilje in temne dogodke človeštva, da učimo in se skupaj zavzemamo za boljši jutri. Naše poslanstvo so skrb za dediščino, za demokracijo in svobodo. Naša naloga je, da kredo »nikoli več vojn!« povemo glasno in opozarjamo na nasilje. Predmeti, ki jih objavljamo, so zgodbe o nesmiselnosti vojn in trajni želji po miru ter blaginji za vse.

Med drugo svetovno vojno je bilo interniranih in na prisilno delo odpeljanih 2378 Belokranjcev. Največ v italijanska koncentracijska taborišča, nekaj pa tudi v nemška. Betka Tavčar iz Metlike je bila v nemškem Ravensbrücku, od koder je njena p

Dragi obiskovalci,

obveščamo vas, da s 1. marcem 2022 začne veljati dopolnjeni cenik za vstopnino na razstave in izvedbo pedagoških programov v Metliškem gradu in Galeriji Kambič v Metliki.

Novost je skupna vstopnica za ogled razstav na obeh lokacijah.

Več informacij >>>

Z željo po skorajšnjem snidenju vas lepo pozdravljamo.

KOUPA

Ustvarjeno v Beli krajini.

Pričujoča razstava je plod prizadevanj avtorice projekta Jožice Brodarič, da bi postavila temelje in začrtala razvojne potenciale blagovne znamke Bele krajine. Poimenovala jo je z narečnim imenom za reko Kolpo. Nastal je izviren avtorski koncept blagovne znamke, ki temelji na belokranjski kulturni in še posebej etnološki dediščini.

Kolekcije so razdeljene v štiri tematske sklope (Bela krajina, Zlati lan, Pisanice, Jurjevanje), ki se navezujejo na najbolj prepoznavne sestavine belokranjske identitete. Tradicionalna motivika z belokranjskih vezenin in pisanic je bila v oblikovalskem procesu transformirana v predmete, ki niso zgolj nostalgičen pogled na preteklost, ampak povsem uporabni izdelki za sodoben način življenja.

Nabor teh izdelkov je obsežen, od namiznega programa do hišnega tekstila in pohištva. Hkrati pa konceptualna zasnova blagovne znamke predvideva še nadaljnjo širitev na segment drobnih predmetov in prehrambenih izdelkov.

Avtorica, oblikov

Ob Slovenskem kulturnem prazniku vas

med 10. in 16. uro

vljudno vabimo na brezplačne oglede razstav v

Metliški grad,

Spominsko hišo Otona Župančiča Vinica,

Muzejsko hišo Semič in v

Galerijo Kambič Metlika.

Interdisciplinarni projekt KOUPA je zasnovala Jožica Brodarič, pri njem pa so poleg Belokranjskega muzeja sodelovali številni slovenski rokodelci, obrtniki in podjetja. Nastal je izviren avtorski koncept sodobne blagovne znamke za dom, ki temelji na etnološki dediščini Bele krajine. Tradicionalna motivika z belokranjskih vezenin in pisanic je transformirana v uporabne sodobne izdelke, od keramike, stekla in porcelana do hišnega tekstila in pohištva.

Med letoma 1960 in 1967 je Marica Mucha, soproga metliškega fotografa Antona Muche, Belokranjskemu muzeju poklonila zbirko 263 negativov na steklenih ploščah. Na treh različnih dimenzijah stekel so upodobljeni belokranjski kraji, dogodki, člani društev ter portreti posameznikov in družin s konca 19. in začetka 20. stoletja. 

Prostovoljno gasilsko društvo Metlika z mestno godbo
Metlika, grajsko dvorišče, 4. 5. 1905

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 001

Praznovanje 500-letnice mesta Metlike

Metlika, 18. 8. 1907

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 056 

Nastop Sokola Novo mesto in Belokranjskega Sokola
Metlika, Ivčev vrt, 1908

negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 012

Telovadni nastop članov Sokola - živa slika
Metlika, Ivčev vrt, 4. 7. 1909

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 12,9 cm
inv. št.: Ns 203

Telovadci Belokranjskega Sokola
Metlika, 1911

negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 016

Pogled #naprejvpreteklost smo zaključili s hokejsko igro. Če se sprašujete, kaj neki ima to z našo temo razsvetljevanja ter svetili v tem tednu, se samo spomnite, kako so vam zimske radosti kot otroku »razsvetlile« obraz.

Ne glede na starost, spol, leto ali stoletje pričarajo igrivi zimski spomini pristen nasmeh na obraz. Obudite svoje in si »razsvetlite« današnji dan.

Hokejska igra z začetka zgodbe pa se je odvila na zaledenelem »jezeru« mrzlega zimskega dne, 7. februarja 1960, na Majerju pri Bračiki v Metliki.

Foto: Jože Dular

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Jeseni 1923 je tudi v Metliki končno zagorela elektrika, za katero je skrbela privatna kalorična elektrarna Janeza Nemaniča iz Čuril. Sprva so si jo napeljali le redki zasebniki, medtem ko je po cestah in trgih lampist še vedno nažigal petrolejke. In kako prav so imeli mestni očetje, da se niso prenaglili.  Elektrarna je namreč zašla v denarne težave in prenehala obratovati, meščani pa so se kaj kmalu vrnili k petrolejkam.

Električna luč v Metliki je znova zagorela leta 1931, ko je bil napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. Takrat so odstranili tudi cestne petrolejke in jih nadomestili z električnimi svetilkami, hkrati pa je bil ob službo zadnji metliški lampist Ivan Barbič.

Po drugi svetovni vojni je nova luč dosegla velik razmah in elektrificirana je bila ena vas za drugo. Do leta 1954 so v metliški občini, ki zajema mesto in 59 vasi, dobila električno luč vsa naselja.

Marsikdo je takrat, ko mu je v hiši zagorela električna žarnica, simbolično razbil na hišnem pragu petrolejko. Čisto

Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem.

Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij.

Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uvelj

Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel, 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči.

Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa.

Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno ko

Razsvetljava z lojem, mastjo ali oljem je bila ena manj zahtevnih in pogostejših v kmečkem okolju. Najhitreje jim je bil pri roki ovčji loj, saj so ovce redili skoraj pri vsaki belokranjski hiši. Redkeje so uporabljali goveji loj in svinjsko mast, medtem ko so morali olje kupovati.

Loj je navadno gorel v črépu, to je črepinji starega lonca, pečne kahle ali kake manjše posode. Če te ni bilo, pa kar v izdolbeni repi, krompirju, korenu ali pa tudi v zeljnem kocenu. Vdolbino so nagazili z lojem, v sredini pa namestili taht, to je košček zvite cunje, prediva, preje ali pavole. Prejo in pavolo so navadno ovili okoli trščice ali šibice in vse skupaj zabodli v loj.

Ta svetila so imenovali črépec (Radovica, Rosalnice, Suhor), črep (Adlešiči, Damelj) pa tudi crep ali črépič (Bojanci). Na Štrekljevcu in Krasincu pa so tej luči rekli kar preprosto kóren ali repa.

Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Muzeji in galerije smo decembra splet in družbena omrežja spet cel teden bogatili z raznovrstno vsebino naše bogate kulturne dediščine.

Mi smo vas v tokratni akciji želeli razsvetliti. Decembrsko veselje vedno povezujemo s prazničnimi lučmi, svetlobo, kar ni nič nenavadnega, saj simbolni pomen svetlobe predstavlja nekaj pozitivnega, dobrega in lepega. Ima pa svetloba seveda tudi čisto vsakdanji, praktični pomen in ta se je skozi preteklost udejanjal v različnih oblikah.

Vabljeni k razsvetlitvi!

Črépec - razsvetljava z lojem

Luč - razsvetljava s trskami

Svetloba v muzeju (oljenka) - spletna delavnica

Lehterna - razsvetljava s svečami in petrolejem

Električna luč

Zimske radosti razsvetlijo obraz

Še naprej vam razsvetljujemo obzorja, a tokrat vas bomo tudi zaposlili.

Naša kustosinja pedagoginja je pripravila navodila za izdelavo oljenke, kakršne so se na področju današnje Slovenije pojavile sočasno s prihodom Rimljanov.

Preverite ⇓

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Muzeji imamo vidno vlogo v vzgojno izobraževalnih procesih, zato je pedagoška dejavnost vse pomembnejša, pa vendar se delo kustosov pedagogov ne meri samo v pedagoških delavnicah...

Kolaž fotografij predstavlja pestrost dela kustosinje pedagoginje v našem muzeju. Bogata belokranjska dediščina in izvirnost pri snovanju vedno novih aktivnosti, ki nas bodo še bolj povezale s šolami in posamezniki, pa sta recept za uspešno delo še naprej.

Sekcija za izobraževanje in komuniciranje je ob okroglem jubileju delovanja pripravila film, na katerem predstavlja obseg in pomen dela kustosov pedagogov v slovenskih muzejih in galerijah.

Vabljeni k ogledu.