Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem.
Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij.
Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uvelj