Med letoma 1960 in 1967 je Marica Mucha, soproga metliškega fotografa Antona Muche, Belokranjskemu muzeju poklonila zbirko 263 negativov na steklenih ploščah. Na treh različnih dimenzijah stekel so upodobljeni belokranjski kraji, dogodki, člani društev ter portreti posameznikov in družin s konca 19. in začetka 20. stoletja. 

Prostovoljno gasilsko društvo Metlika z mestno godbo
Metlika, grajsko dvorišče, 4. 5. 1905

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 001

Praznovanje 500-letnice mesta Metlike

Metlika, 18. 8. 1907

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 056 

Nastop Sokola Novo mesto in Belokranjskega Sokola
Metlika, Ivčev vrt, 1908

negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 012

Telovadni nastop članov Sokola - živa slika
Metlika, Ivčev vrt, 4. 7. 1909

negativ na stekleni plošči, 17,9 x 12,9 cm
inv. št.: Ns 203

Telovadci Belokranjskega Sokola
Metlika, 1911

negativ na stekleni plošči, 17,8 x 23,8 cm
inv. št.: Ns 016

Pogled #naprejvpreteklost smo zaključili s hokejsko igro. Če se sprašujete, kaj neki ima to z našo temo razsvetljevanja ter svetili v tem tednu, se samo spomnite, kako so vam zimske radosti kot otroku »razsvetlile« obraz.

Ne glede na starost, spol, leto ali stoletje pričarajo igrivi zimski spomini pristen nasmeh na obraz. Obudite svoje in si »razsvetlite« današnji dan.

Hokejska igra z začetka zgodbe pa se je odvila na zaledenelem »jezeru« mrzlega zimskega dne, 7. februarja 1960, na Majerju pri Bračiki v Metliki.

Foto: Jože Dular

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Jeseni 1923 je tudi v Metliki končno zagorela elektrika, za katero je skrbela privatna kalorična elektrarna Janeza Nemaniča iz Čuril. Sprva so si jo napeljali le redki zasebniki, medtem ko je po cestah in trgih lampist še vedno nažigal petrolejke. In kako prav so imeli mestni očetje, da se niso prenaglili.  Elektrarna je namreč zašla v denarne težave in prenehala obratovati, meščani pa so se kaj kmalu vrnili k petrolejkam.

Električna luč v Metliki je znova zagorela leta 1931, ko je bil napeljan daljnovod iz hrvaškega Ozlja. Takrat so odstranili tudi cestne petrolejke in jih nadomestili z električnimi svetilkami, hkrati pa je bil ob službo zadnji metliški lampist Ivan Barbič.

Po drugi svetovni vojni je nova luč dosegla velik razmah in elektrificirana je bila ena vas za drugo. Do leta 1954 so v metliški občini, ki zajema mesto in 59 vasi, dobila električno luč vsa naselja.

Marsikdo je takrat, ko mu je v hiši zagorela električna žarnica, simbolično razbil na hišnem pragu petrolejko. Čisto

Tako na deželi, kot v obeh belokranjskih mestih, Metliki in Črnomlju, so si na nočnih poteh svetili s svetilkami z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katerega so bile v utorih vstavljena stekla, notri pa je gorela sveča ali pločevinasta posodica s petrolejem.

Razlog za uporabo zaprtih svetilk zunaj hiše ni bil nič drugega kot požarna varnost – v mestih, kjer so hiše stale tesneje skupaj, je bila nevarnost ognja še toliko večja. Obe mesti sta zato že zgodaj imeli tudi požarno stražo, ki je skrbela, da meščani niso hodili z »nezavarovano svečavo« okoli skednjev in drugih gospodarskih poslopij.

Te svetilke so imenovali loterna (Krasinec, Adlešiči), leterna (Lokvica, Semič, Dragatuš), lehterna (Metlika, Stari trg), lampa (Otovec) ali lampaš (Preloka, Bojanci, Marindol). Sveče zanje so nekateri vaščani delali sami, lojene – iz ovčjega in govejega loja, medtem ko so voščene sveče, te so bile tudi veliko boljše, ulivali predvsem čebelarji. S petrolejem, ki se je v razsvetljavi pričel uvelj

Nekoč so v Beli krajini svetili s trskami, ki so jih imenovali luč, treske ali lučke. Tesali so jih iz hrastovih, bukovih, brezovih ali gabrovih mladih debel, 10 do 15 cm debelih. Debla so najprej razžagali na 60 do 80 cm dolge kose, ki so jih nato s sekiro razcepili v tanke, do 5 cm široke trske. Posušili so jih na peči.

Luč pa so lahko tudi »naribali«. Skobeljniku, obliču podobna priprava ali »ribežen« ima na sredini odprtino, v katero je pritrjen 6 cm širok nož. V ogrodje sta zabiti dve palici, s katerima sta dva krepka moška, na vsaki strani po eden, držala ta oblič in v zamahu odrezovala trske s kosa lesa.

Belokranjci so luč navadno žgali na čelešniku, ki so ga imenovali tudi železne klešče ali lučerna. Čelešnik je bil kovano, različno zvito in včasih prav umetelno oblikovano železo, ki ima zgoraj klešče ali feder. Tega so s pritiskom roke razprli, da je zgrabil in stisnil trsko, luč. Železo je bilo nasajeno na kolec, ta pa je bil zabit v lesen panjiček ali v razvejano drevesno ko

Razsvetljava z lojem, mastjo ali oljem je bila ena manj zahtevnih in pogostejših v kmečkem okolju. Najhitreje jim je bil pri roki ovčji loj, saj so ovce redili skoraj pri vsaki belokranjski hiši. Redkeje so uporabljali goveji loj in svinjsko mast, medtem ko so morali olje kupovati.

Loj je navadno gorel v črépu, to je črepinji starega lonca, pečne kahle ali kake manjše posode. Če te ni bilo, pa kar v izdolbeni repi, krompirju, korenu ali pa tudi v zeljnem kocenu. Vdolbino so nagazili z lojem, v sredini pa namestili taht, to je košček zvite cunje, prediva, preje ali pavole. Prejo in pavolo so navadno ovili okoli trščice ali šibice in vse skupaj zabodli v loj.

Ta svetila so imenovali črépec (Radovica, Rosalnice, Suhor), črep (Adlešiči, Damelj) pa tudi crep ali črépič (Bojanci). Na Štrekljevcu in Krasincu pa so tej luči rekli kar preprosto kóren ali repa.

Vir: Svetila v Beli krajini, Belokranjski muzej Metlika, 1995

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Muzeji in galerije smo decembra splet in družbena omrežja spet cel teden bogatili z raznovrstno vsebino naše bogate kulturne dediščine.

Mi smo vas v tokratni akciji želeli razsvetliti. Decembrsko veselje vedno povezujemo s prazničnimi lučmi, svetlobo, kar ni nič nenavadnega, saj simbolni pomen svetlobe predstavlja nekaj pozitivnega, dobrega in lepega. Ima pa svetloba seveda tudi čisto vsakdanji, praktični pomen in ta se je skozi preteklost udejanjal v različnih oblikah.

Vabljeni k razsvetlitvi!

Črépec - razsvetljava z lojem

Luč - razsvetljava s trskami

Svetloba v muzeju (oljenka) - spletna delavnica

Lehterna - razsvetljava s svečami in petrolejem

Električna luč

Zimske radosti razsvetlijo obraz

Še naprej vam razsvetljujemo obzorja, a tokrat vas bomo tudi zaposlili.

Naša kustosinja pedagoginja je pripravila navodila za izdelavo oljenke, kakršne so se na področju današnje Slovenije pojavile sočasno s prihodom Rimljanov.

Preverite ⇓

<< Naprej v preteklost - #veselimuzej

Muzeji imamo vidno vlogo v vzgojno izobraževalnih procesih, zato je pedagoška dejavnost vse pomembnejša, pa vendar se delo kustosov pedagogov ne meri samo v pedagoških delavnicah...

Kolaž fotografij predstavlja pestrost dela kustosinje pedagoginje v našem muzeju. Bogata belokranjska dediščina in izvirnost pri snovanju vedno novih aktivnosti, ki nas bodo še bolj povezale s šolami in posamezniki, pa sta recept za uspešno delo še naprej.

Sekcija za izobraževanje in komuniciranje je ob okroglem jubileju delovanja pripravila film, na katerem predstavlja obseg in pomen dela kustosov pedagogov v slovenskih muzejih in galerijah.

Vabljeni k ogledu.

V času neolitika, dobi, ki je sprožila preporod človeške vrste in je hkrati močno vplivala na okolje, se je pojavilo poljedelstvo. Vse rastline, s katerimi se ljudje prehranjujemo še dandanes, so bile odkrite že v neolitiku. Na stenah keramičnih posod, najdenih v Moverni vasi, so arheologi odkrili ostanke mleka, mesnih maščob in sledi čebeljih voskov. 

Lahko, da so v njih hranili tudi nekaj tako slastnega kot so medenjaki. Recept zanje najdete spodaj. Dober tek :)

Po sedemdesetih letih neprekinjenega delovanja in komuniciranja z obiskovalci se muzej v današnjem času sooča z novimi izzivi. Svoja vrata je bil muzej, in verjetno še bo, primoran večkrat zapreti. Zato je v predstavljanju svoje dejavnosti začrtal novo poglavje. Stik z obiskovalci in podajanje vsebin se je preselilo na splet in tako je nastal tudi pričujoči sprehod. 

Vabljeni k virtualnemu ogledu Donacije Kambič, zbirke umetniških del in kulturnozgodovinskih predmetov.

Na osvobojenem ozemlju v Beli krajini je bilo ustanovljeno Slovensko Narodno gledališče (SNG), prvo, ki je v svojem imenu nosilo slovensko nacionalno oznako.

Po kapitulaciji Italije so se z nastankom večjega svobodnega ozemlja ustvarile ugodne razmere za ustanovitev profesionalnega partizanskega gledališča. Igralci, ki so zapustili edino delujoče Narodno gledališče v okupirani Ljubljani, so zbrani v Partizanski gledališki skupini, ki pa z nemško ofenzivo oktobra 1943 razpade.

Po ofenzivi je Črnomelj postal središče stabilnega osvobojenega ozemlja. Poleg političnega in vojaškega vrha so v pokrajino prišli tudi kulturniki. O ustanovitvi gledališča so razpravljali na prvem kongresu kulturnih delavcev Osvobodilne fronte 4. in 5. januarja 1944 v Semiču, odlok o ustanovitvi SNG pa Izvršni odbor OF podpiše 12. januarja. Poleg ravnatelja in dramaturga je bilo za člane imenovanih še 16 gledališčnikov.

Gledališče je premierno nastopilo med prvim zasedanjem Slovenskega narodno osvobodilnega sveta

Pobarvana in okrašena jajca so značilnost pomladnega časa in spremljajo veliko noč. Na Slovenskem jih imenujemo različno - pisanice, pisanke, pirhi, remenke, rumenice.

Ene najlepših in bolj znanih pri nas so belokranjske pisanice. Zanje je značilno, da se geometrični in stilizirani okraski rišejo (pišejo) s posebno pisalko in segretim voskom ter barvajo.

Tako torej nastanejo klasične pisanice. A na tokratni delavnici za otroke in družine smo stopili ven iz okvirja in svoje pisanice spekli. Preverite kako!

<< Naprej v preteklost - #Slovenija

Arhitekt Jože Koželj se je rodil 25. marca 1931 v Metliki. Na I. državni gimnaziji v Ljubljani je maturiral leta 1951 in se nato vpisal na Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Diplomiral je 1958. ter se naslednje leto izpopolnjeval v arhitekturnem biroju na Dunaju. Leta 1977 je doktoriral na Univerzi Cirila in Metoda v Skopju. Od 1960. je delal kot profesor na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo v Ljubljani, v letih 1989-94 pa je bil dekan fakultete.

V letih 1960-70 je sodeloval v projektni skupini prof. Edvarda Ravnikarja za gradnjo Trga revolucije v Ljubljani. Sicer pa se je uveljavil z vrsto javnih in stanovanjskih zgradb v Ljubljani:

• trgovsko-poslovna stavba Agroprogresa (1967),
• poslovno-parkirna hiša ob Miklošičevi cesti (1971-73), prejel nagrado Prešernovega sklada,
• Ekonomska fakulteta (1973-75), prejel nagrado Borbe,
• trgovsko-stanovanjska hiša v Igriški ulici (1981-83),
• študentski domovi za Bežigradom in v Rožni dolini (1983),
• prenova stavbe Izvr

Ob okupaciji leta 1941 je prišel na slovensko ozemlje v obtok tudi okupacijski denar: nemške marke, italijanske lire, madžarski pengö, v manjši meri tudi hrvaške kune. Za potrebe delovanja Osvobodilne fronte je Slovenski narodno osvobodilni odbor razpisal posojilo svobode. Prve obveznice tega posojila so bile natisnjene aprila 1942 v lirskih vrednostih. Za ta korak so se odločili, ker je bilo največje območje osvobojenega ozemlja v Ljubljanski pokrajini, kjer je bila v obtoku italijanska lira.

Na prvem zasedanju Slovenskega narodno osvobodilnega sveta 19. in 20. februarja 1944 v Črnomlju je bil med sklepi in odloki sprejet »Odlok o izdaji plačilnega bona«. Predsedstvo SNOS-a je moralo na podlagi odloka, ki je začel veljati 20. februarja 1944, poskrbeti za izdajo zakonitih plačilnih sredstev, in sicer plačilnih bonov po 1, 5, 10, 50, 100, 500 in 1000 lir. Zato je bil 12. marca 1944 ustanovljen Denarni zavod Slovenije, predhodnik Banke Slovenije, ki je imel zaradi postopnosti v začetku p

Zgodovina metliškega obrtništva in trgovine sega prav gotovo v čas nastanka takratnega Novega trga in pozneje mesta, ki je kmalu po pridobitvi mestnih privilegijev (1365) prevzelo pokrajinsko ime Metlika. Obrtniki so svoje izdelke sprva prodajali na domu, pa tudi kot krošnjarji od vrat do vrat po bližnjih in oddaljenih krajih. Z uveljavitvijo trških in mestnih privilegijev so ob plačani mitnini prodajali na sejmih.

Mestni obrtniki so bili že zgodaj združeni v cerkveno Bratovščino sv. Rešnjega telesa (1444). V boju za večji zaslužek so nastopali proti kmečkemu obrtništvu in tovorništvu, ki ga je zaradi lastnih koristi – pobiranja mitnin – podpiralo plemstvo. Metličani so že leta 1492 pod pretvezo turške nevarnosti dosegli, da se je povsem legalen sejem iz hribovske Bojanje vasi preselil v Metliko. Mestu so poskušali priboriti izključno pravico do prostora, kjer potekata trgovina in obrtniška dejavnost.

Začetniki metliškega ceha so bili mesarji in čevljarji, cehovske listine, ki so bile