Kamorkoli se obrnem ljudje sodijo, ocenjujejo, komentirajo, se zgražajo pljuvajo...
Složnosti, podpore,razumevanja, svetovanja, pomoči skorajda ni več zaznati.
Kdaj se je svet tako spremenil? Kdaj smo postali tako zadrti,ozkogledni, sebični?
V življenju ni pomembno kje smo, temveč kam smo namenjeni!
Življenje gradimo po koščkih kot sestavljanko, dokler ne dosežemo celote. Včasih se koščki podrejo in vendar jih vztrajno polagamo nazaj in le s vztrajnostjo zgradimo to celoto po kateri hrepenimo, kajti celota smo mi sami, mi kot oseba, kot človek.
Ljudje ki nam vsiljujejo svojo voljo, njihova načela…, so le polena pod našimi nogami in nikoli ne smemo pustiti, da bi se zaradi drugih spreminjala, kajti spremeniti se zaradi sebe je tisto kar je prav in le tako ostajamo svobodni. Preveč je besed na napačnih mestih in premalo dejanj na pravih poteh.
Seveda je to moj pogled na življenje in se razlikuje od tvojega, njenega, njegovega….vendar je to moj pogled, ki mi ga nihče ne more vzeti. Lahko ga zavrže, trdi da je napačno, pa vendar ne bo spremenil mojega mišljenja in to je možnost presoje,moja svoboda, postavitev svojega mnenja in ga obdržati za vsako ceno.
Prvi pogoj za srečo je imeti se rad in imeti pogum za življenje po lastni izbiri. Kot je napisal Samuel Johnson, velikih del ne opravimo z močjo, temveč z vztrajnostjo. Goro bo premaknil le tisti, ki je sprva premikal kamenčke in naša prihodnost je odvisna od marsičesa a kot prvo od nas samih. Moramo se zavedati, da je najlepši del življenja življenje samo. Vsak od nas je dolžan spoštovati dostojanstvo drugega človeka, kot smo dolžni spoštovati svojega, če tega ne počnemo nimamo ničesar smo le lupina nas samih, kajti ljubezen je čudo življenja, ki ga neprestano iščemo. Ljubiti in biti ljubljen je bogastvo, ki ga nemalokrat jemljemo kot nekaj samoumevnega in se ne zavedamo njenega resničnega pomena.
Živi in pusti živeti! Bernarda
Jan 20, 2016