Od Roške do Doba je za človeško življenje dolga doba, to je čas petindvajsetih let, ki je za večino več kot četrtina življenjske poti. Bil sem na Roški, takrat še v neki drugi državi, ki je ogrožala našo slovensko samobitnost, tudi na Dobu nisem manjkal, petindvajset let po tistih dogodkih, ki so spočeli našo samostojnost, to pot v naši državi, ki nam jo hočejo ukrasti, predvsem tisti, ki so nasprotovali osamosvojitvi, nekateri so to počeli celo z orožjem v rokah. Spravili smo se z njimi, oni pa nas hočejo sedaj izigrati.
Dovolj razlogov sva imela z ženo, da se pokloniva velikemu Slovencu Janezu Janši, ki ga je krivična obsodba pahnila med zapornike, izreklo jo je sodišče v imenu ljudstva, tistega, ki ga je današnji obsojenec kot obrambni minister vodil v osamosvojitveni vojni do učinkovite zmage. Tega mu nasprotniki osamosvojitve še vedno ne morejo oprostiti in se mu poskušajo maščevati z dovoljenimi pa tudi z nedovoljenimi posegi, eden takih je gotovo ta krivična obsodba za dano obljubo v neznanem času, na neznanem kraju in dano na neznan način.
Ne verjamem temu sodstvu, ki se po mojem mnenju še vedno ni odreklo usmeritvam revolucionarne preteklosti, te pa niso spoštovale osnovnih človekovih pravic in so bile uperjene predvsem proti notranjim in zunanjim sovražnikom, teh pa ni nikoli zmanjkalo, saj je bilo treba najti krivce za družbeno nazadovanje, predvsem pa za gospodarski polom, ki je preprečeval v socializmu napovedano blaginjo delovnega ljudstva. Za odstranitev takih navideznih nasprotnikov so bila takrat dovoljena vsa sredstva.
Na tem shodu me je spet dohitela tista znana tesnoba iz časa vojne in socializma in bojazen za naš jutri. Ogroženi smo bili med vojno, tudi v socializmu, ko je beseda lahko pomenila zločin, ta razsodba pa ima pridih tistega pogubnega časa. Sta tesnoba in bojazen danes upravičeni? Nam danes spet preti nevarnost? Menim, da! Primer razsodbe v zadevi Patria nas lahko navdaja s strahom, saj je obljuba v neznanem času, na neznanem kraju, dana na neznan način, podobna miselnemu prekršku, to je nekaj podobnega kot naslednja trditev: nisi grdo mislil o velikem vodji, bi pa to lahko storil, zato si kriv! To je poniževanje Janeza Janše, njegove družine in zavednega slovenskega naroda. Verjamem reklu: Danes Janša, jutri ti! To je prikrita grožnja vsem, ki si želijo ali ustvarjajo demokratično in evropsko Slovenijo.
Ne bom ponavljal iskrivih, ohrabrujočih in razumevajočih premislekov govorcev, povedali so nam veliko resnic o našem sedanjem trenutku, napovedali pa so tudi novo pomlad, ki je letos zakasnila, prej ali slej pa pride, sprejeli jo bomo z odprtimi rokami, čeprav sredi poletja, jeseni ali zime.
Ne smem pa mimo nagovora Janševe žene Urške, ki me je presunil do dna duše. Prizadeto, vendar pokončno nam je zaupala svojo bolečino in nepopravljivo škodo, ki jo povzroča krivično sojenje njeni družini. Njena bolečina me je spomnila na vojno, na mojo mamo, ki je takrat podobno trepetala za svojo družino. Vendar je takrat bila vojna! Danes pa smo v Evropski zvezi in krivičnega sojenja ne bi smelo biti več. Nekaj gnilega je v deželi slovenski!
Vedno rad prisluhnem duhovitim, zanimivim in prepričljivim nagovorom gospoda Štuheca, tudi to pot se ni izneveril svoji domiselnosti, še več, spontano z njim sem začel moliti Oče naš, čeprav tega pogosto ne počnem. Nekateri smo ga zmolili, drugi odmrmrali, nikogar pa molitev ni motila, imel sem vtis, da nas je še bolj povezala, podobno kot pesem »Marija pomagaj nam ti…«, ki smo jo peli med vojno in si s petjem tešili svoje gorje.
Od Roške do Doba, to je okroglih petindvajset let, mora Janez Janša prenašati zahrbtna podtikanja svojih nasprotnikov. Nikoli me niso prepričali s svojimi resnicami, najmanj tisti, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi. Nasprotno pa verjamem Janševim trditvam, ki jih je zapisal v svojih knjigah in njegovim premislekom, ki jih vedno odgovorno in jasno predstavi, brez vsakega slepomišenja in skrivanja za priljubljeno »kompleksnostjo«, zapletenostjo. Vsako tako zapletenost je namreč treba razčleniti do vprašanja, ko lahko odgovorimo da ali ne. Če tega ne zmoremo, se seveda izgovorimo na zapletenost, ali pa tam, kjer bi bilo treba reči v korist države da, rečemo ne v svojo korist. Tega predsednik največje opozicijske stranke ne počne, zato je bilo treba poiskati drugo rešitev, to izkušenim strokovnjakom ni bilo težko: izvozili in uvozili so resnico o Patrii in izumili kaznivo dejanje »obljube«, ki je našega obsojenca, po štirih letih sojenja pripeljala v zapor na Dobu. Sram me je, da se je to zgodilo našemu sodstvu, verjamem, da nam tudi najbolj nevoščljivi tega ne privoščijo. To je ponižanje slovenskega naroda!
beri dalje...
