Do osmih večstrankarskih parlamentarnih volitev, ki so kot že druge zapovrstjo predčasne, je preživelo le malo grupacij, ki so zaznamovale prve pred štiriindvajsetimi leti. Ker so bili številni takrat še precej mladi, je pravzaprav v pomembnih vlogah več tedanjih akterjev kot njihovih strank. Morda je v tem celo določena tragika slovenskega prostora, kot je na drugi strani pomemben del njegovega krča čisto biološko dejstvo, da so dogajanju med drugo svetovno vojno in po njej dajali tolikšen pečat zelenci, kar je pomenilo, da se je njihova kariera potem raztegnila do konca stoletja in še precej čez.
Tudi tiste stranke, ki se lahko trkajo po prsih, da so bile one same ali njihove neposredne predhodnice zraven že leta 1990, so šle skozi številne metamorfoze. Tako je verjetno današnja Nova Slovenija, ki je formalno nastala z odcepitvijo od s Slovensko ljudsko stranko zlite matice, po svojih izhodiščih in povsem enakih dilemah bliže tedanjim krščanskim demokratom, kot so Janševi demokrati Socialdemokratski zvezi Slovenije, čeprav ni bilo med skupinama nobenega formalnega reza. Tudi socialni demokrati so že s kar nekaj eksperimenti z imeni nakazali svoje tavanje med nadaljevanjem predhodničine zgodbe o uspehu in bolj socialdemokratsko prihodnostjo, čeprav se lahko pohvalijo s tem, da jim je dobršen del jedrnih volilcev ostal vseskozi zvest. Slovenski kmečki zvezi je preobrazba v Slovensko ljudsko stranko, s čimer se je zgodovinsko ne preveč prepričljivo polastila tudi dediščine najpomembnejše predvojne stranke na Slovenskem, najprej prinesla prodor na vrh na desni sredini, danes pa je celo od uspehov pionirske dobe precej odmaknjena.
V nasprotju s tem se ni spremenila vsaj blaga nagnjenost slovenskega volilnega telesa v smer slovenske različice leve sredine. Te ni nakazoval le razmeroma prepričljiv uspeh Milana Kučana proti Jožetu Pučniku v balotaži prvih predsedniških volitev, pač pa tudi izid prvih parlamentarnih volitev. Heterogene Demosove koalicije namreč ni mogoče kar tako na pamet v celoti strpati na desno, saj se je v njej zbralo tako rekoč vse, kar je bilo naklonjenega slovenski nacionalni suverenosti in demokratizaciji, a je že o slednji skupnih predstav zmanjkalo dokaj kmalu, morda prekmalu. Dodati je treba, da se je na prvih volitvah vzpostavljeno okvirno razmerje med levim in desnim blokom večkrat ponovilo s skoraj kirurško natančnostjo.
Vendar sta znotraj obeh blokov v zadnjih triindvajsetih letih potekala dva povsem različna polčasa. V prvem, tja do praga 21. stoletja, je perje frčalo predvsem desno od sredine, levo od nje so se zdele razmere trdne in nespremenljive. Nekako po letu 2004 se je stvar obrnila, dogajanje je postalo precej zanimivejše tam, kjer je bilo prej monotono.
Če je Janez Drnovšek s svojim prihodom za krmilo stranke in vlade za precej časa naredil odvečno vprašanje o tem, kdo bo glavni petelin na levosredinskem gnoju, so se pri konkurenci v vlogi glavnega upa izmenjali kar trije pretendenti. Razumljivo: mogočna senca liberalnih demokratov, ki je bila razen po briljantni zmagi leta 2000 v vladi bistveno daljša od njihove dejanske prednosti pred koalicijskimi partnerji v številu osvojenih glasov, ni puščala veliko prostora za uveljavljanje programskih posebnosti desnosredinskih strank v »mešanih« koalicijah. Zato so desnosredinski volilci tako leta 1996 kot leta 2000 dobesedno izpljunili tisto stranko, ki je grela ministrske fotelje v Drnovškovih vladah, najprej krščanske demokrate in nato SLS.
beri dalje ...
