Predlagam drzen eksperiment. Predstavljajte si, da bi imeli normalne medije.
Odmislite za trenutek vprašljivost pojma normalnosti (k temu se še vrnemo): predstavljajte si, enostavno, visoko profesionalno in razgibano medijsko krajino, ki bi zrcalila globoko pluralnost slovenske družbe in gojila vrednote državljanske odgovornosti. Medije, ki ne bi služili kot propaganda za to ali ono politično stran ali nazorsko usmeritev, temveč bi se osredotočali na svoje poslanstvo poročanja, raziskovanja, informiranja, pa tudi argumentiranega oblikovanja mnenj.
Drzna hipoteza, vem – a poskusimo.
Dva kakovostna dnevnika, ki bi, vsak iz svoje perspektive, diktirala tempo javnega diskurza. Še vedno bi obstajala tabloidizacija, padec naklad, senzacionalizem, slabo plačani novinarski prekariat in vse, kar »spodjeda državljansko poslanstvo« sodobnih zahodnih medijev. A raven bi bila drugačna, višja. Mnenja, ki niso reprezentirana v mainstreamu, ne bi bila prisiljena vedriti na medijskih robovih in se navzemati njegovih manir, rezervna armada mladih novinarjev, ki bi sicer trpela podobne probleme kot njihovi evropski kolegi, pa bi imela za sabo rigorozno šolo uveljavljenih novinarskih hiš, ki bi jih sicer pogosto izkoriščale, a jim hkrati vcepile določene standarde, ki bi jih nato s sabo prinesli na bolj obskurne medije, kjer bi se prej ali slej uveljavili zaradi svojih veščin. Navada je namreč železna srajca – tako dobra kot slaba. Zato je tradicija tako prekleto pomembna.
Foto: Flickr.
V takem okolju bi profesionalna etika in intelektualna poštenost ne bili zunanji tančici, včasih priročni, pogosteje neprijetni in odvečni; ne bi bili kot rahlo prevelik kmašni gvant, ki se zadeva ob vsakodnevnem kidanju gnoja, temveč ponotranjen način razmišljanja in interakcije. Imeli bi nekaj takega kot žurnalistično elito, včasih razcapano, razuzdano in napadalno, kot se spodobi za vsako aristokracijo, a vedno gentlemansko in disidentsko.
Jurij Gustinčič ne bi bil slavljen kot magično bitje z drugega planeta – to, kar ga je delalo zanimivega in spoštovanja vrednega, bi bilo nekaj splošnega in samoumevnega, zato pa bi se tisto, kar je bilo pri njem vprašljivega in je metalo senco na njegovo kariero, mnogo hitreje znašlo v kritičnem fokusu novinarskih kolegov …
Afera Patria na vzporednem planetu
Vzemimo konkretni primer: afera Patria. Preverimo, kako bi medijsko pokrivanje te kontroverze utegnilo izgledati v našem idealnem modelu. Še vedno bi imeli javno sfero, »razklano« na dvoje. A namesto točenja bridkih solza nad to razklanostjo in hkrati grobim obrekovanjem nasprotnikov (kar, vzeto skupaj, predstavlja kakšni dve tretjini slovenske komentatorske produkcije), bi vsakdo zadevo spremljal iz svojega partikularnega vidika, v skladu s svojimi preferencami, a enako rigorozno. In ker bi obstajal odprt polemični duh, bi pogledi trčili v iskrivem kritičnem dialogu. Stališča »druge strani« ne bi bila le povod za naturalistično izpoved o prebavnih motnjah, ki nam jih povzročajo nasprotna mnenja (dodatna četrtina naše komentatorske produkcije), temveč izzivi, na katere se je treba primerno odzvati.
Kot rečeno – drzna hipoteza.
V tem čarobnem, absurdnem svetu bi vsakdo iz svojega nazorskega stališča izpostavljal tiste vidike kontroverze, ki so zanj pomembni ali zanimivi; drugi pa druge.
Levi mediji bi aferi verjetno sledili bolj zavzeto. Če ne drugega zato, ker bi tudi v tem idealnem paralelnem scenariju bržkone sami sodelovali pri njenem izbruhu – to je namreč nekaj, kar se povsem sklada s poslanstvom medijev in je razlog, zakaj politiki povsod po Zahodu medije sovražijo. Tudi to, da mediji vzamejo na piko opcijo, ki je ne marajo, ni nič takega, nad čemer bi nam od zavijanja z očmi morale izpasti zrkla iz lobanje. Kar se nikakor ne sklada s tem poslanstvom, je načrtno tempiranje eksplozije na čas pred volitvami; povrh vsega še pospremljeno z medijskim umorom.
Še nekaj – ko rečem »levi mediji« ne mislim na medije, ki »pripadajo« določeni opciji, v skladu z logiko, kako potekajo stvari v Sloveniji in ki se nam, vajenih razvrščanja ljudi po lastništvu (»Čigav pa je?«), zdi povsem normalna. V paralelnem, čarobnem svetu, ki si ga tu zamišljam – in ki se mu drugače reče tudi evropska normalnost –, bi »leve« in »desne« medije kot take prepoznali v skladu z njihovo avtonomno uredniško politiko, ki ne bi bila opravičilo za popolno nekritičnost do »lastne« strani niti izgovor za avtomatično delegitimacijo.
Recimo torej, da bi progresivni mediji bolj angažirano poročali o svoji nišni temi. In, zakaj pa ne, zagovarjali tezo verjetne krivde. Legitimna uredniška usmeritev. Ki pa ne bi bila potuha za resno soočenje z očitki o proceduralnih šlamparijah v procesu, kršitvah videza nepristranskosti in drugih opustitvah due process of law. Vestno bi poročali o najmanjših odkritjih v preiskavah, toda preiskovalcem ne bi polagali v usta besed, ki jih ti niso izrekli, in če bi kak novinar kaj takega storil, bi se mu kolegi sami odrekli, ne pa, da bi ga branili, ko bi ga doletela upravičena sankcija za njegovo neprofesionalnost. Tezam tožilstva bi nemara posvečali večjo pozornost, toda hkrati bi ostro kritizirali odločitev, da se tako pomemben proces odvija na okrajnem sodišču, kjer praviloma razsojajo o obrekovanjih in kurjih tatvinah, pred očitno neizkušeno sodnico.
Predvsem pa se ne bi mogli izogniti vprašanjem glede motivacij tožilke, da v obtožnico ni vključila le oseb, proti katerim obstajajo določeni dokazi, temveč tudi tedanjega predsednika vlade, proti kateremu ne obstaja en sam dokaz niti pričevanje, temveč zgolj logično sklepanje, po katerem krivda ostalih obtoženih nujno implicira tudi njegovo krivdo. Gre torej natanko za vprašljivi princip, ki ga v Italiji poznajo pod maksimo »non poteva non sapere« (dobesedno: »ni mogel ne vedeti«) in ki ga je mogoče aplicirati kvečjemu na politično, ne pa kazensko odgovornost.
Vprašali bi se torej morali, notranje pluralni in profesionalni progresivni mediji iz našega drznega eksperimenta, ali je zagrizenost tožilke, da v obtožnico, ki bi lahko kvečjemu bremenila njegove sodelavce, na vsak način vključi tudi tedanjega predsednika vlade, politično motivirana. In ko rečem politično, tu ne mislim nekaj slabega – zgolj nekaj, kar najbrž ne spada med legitimne motivacije tožilskega dela. Ali pač? In če spada med legitimne motivacije – ali to velja tudi v primeru, če gre za »desnosučno« motivacijo, ali imamo tedaj opraviti s persekucijo, zlorabo organov pregona v politične namene, nevarnim zdrsom v policijsko državo, putinizmom, kot smo slišali ad nauseam ob izbruhu akcije Čista lopata (in še prej ob poskusu pregona nad Mitjo Ribičičem)?
In kaj se zgodi, ko sodnica – iz neizkušenosti, pomanjkanja suverenosti ali česa drugega – popolnoma »kupi« tezo tožilstva in jo zgolj začini z moralističnimi sodbami, pri tem pa še prijazno zakrpa nekatere njene pozabljivosti?
Pri tem bi se odprla cela vrsta drugih vprašanj: ali sodba uvaja novo prakso? Ali vključuje takšna praksa dovolj varovalk za pravice obsojencev? Kaj pa potem glede ostalih sodb, ki so (in še bodo) sledile drugačni praksi, z višjimi varovalkami? Mar v državi, kjer notorično vlada kakofonija sodnih praks, to že samo po sebi ustvarja neenakosti pred zakonom, poleg tega pa nevarno odpira vrata arbitrarnosti in s tem političnim zlorabam? In še: je mar modro, da se tak precedens ustvarja na koži tako pomembnega politika, ki ima poleg tega še izrazito simbolno valenco zaradi svoje vloge v zgodovini? Mar to ne naravnost kliče po očitkih o politizaciji in posledično ruši legitimnost sodnega sistema?
