V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.
Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.
To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.
Toda: kaj sploh pomeni hegemonija levice? Na kateri pojav v človeški družbi, ki je neskončno bolj kompleksna od socialnih interakcij kranjskih č’belic, se nanaša ta pojem?
No, ne bi bili v 21. stoletju, če ne bi smatrali, da so komentarji pod članki in celo tviti tudi neke vrste spletni teksti, ki so kdaj pa kdaj vredni kritike; tako je nek komentator dejal, da raje verjame v konkretne akterje in konkretne centre moči, kot pa, da je za vsem le slepi mehanizem, saj nam v tem primeru ni rešitve. Podobno je, sicer neodvisno od omenjenega članka, nek tviteraš pred tedni zatrdil, da je UDBA kot realen, še vedno delujoč in aktiven center moči legitimna predpostavka, s katero lahko operiramo, dokler ni dokazano, da je ni, saj naj bi vsi indici kazali v prid njenega obstoja. V sklop tovrstnih razmišljanj lahko dodamo tudi seznam socialističnih novinarjev (na katerem so se znašli skorajda vsi novinarji, ki niso zaposleni v desnih ali katoliških medijih – no, Sebastjan Erlah bi seznam najbrž razširil še z imeni vseh novinarjev na Radiu Ognjišče), nekdaj znanim kot F571, s katerim Tomaž Štih maha naokoli kot dokazom, kako so murgelski minjoni zarejeni v vseh večjih slovenskih medijih in od tam vršijo ofenzivo na desnico. In v končni fazi, da ne pozabimo na politično besedišče, ki ga v največji meri kroji največja parlamentarna stranka in po katerem korenine vseh tegob, ki tarejo Slovenijo, segajo v politične Murgle in k njenem poglavarju, murgelskem palčku.
Da sklenem: na desnici se hegemonijo levice prepogosto razume kot aktivnost določenih posameznikov ali centrov moči, ki s svojim delovanjem, vplivom ali pozicijo vzdržujejo politično moč levice.
Neznosna lahkost političnega mišljenja
Seveda je res, da je hegemonija posledica določenega zavestnega in sistematičnega procesa – tega ne more nihče zanikati. Petdeset let socializma je na mnogih odgovornih in pomembnih mestih, od akademije do gospodarstva, vzredilo ljudi, ki so bili tesno navezani na ta sistem in zdaj branijo svojo pozicijo in svoj prav. Toda Slovenija ni edina država, ki je imela socializem. Če se ozremo npr. na Poljsko, bomo lahko videli, da je imela praktično enako dolgo obdobje komunističnega režima kot Slovenija, vendar te hegemonije levice ni občutiti, ravno obratno. Tam so še levičarji, kot kolegi iz Krytyke Polityczne, popolnoma protisovjetski in nedvoumno odklonilni do preteklega komunističnega sistema ter tudi globoko kritični do etatističnega socializma in njegovih pojavnih oblik. Zakaj? Prav zato, ker je poljski komunizem funkcioniral natanko po metodi, ki jo številni slovenski desničarji očitajo današnji levici: direktno, napadalno, koruptivno. In zato je bilo ob spremembi sistema precej enostavno locirati, kdo, kdaj in kako je vsa tista nesrečna leta vršil pritisk na sodržavljane. Toda ravno to, ravno to direktno gospodovanje, je dokaz, da levica na Poljskem nikoli ni uživala hegemoničnega položaja: bila je na oblasti, upravljala je z ekonomijo, akademijo in mediji, nikoli pa si ni zares priborila priznanja in podpore med večinskim prebivalstvom. Vladala je nad telesi – včasih zelo brutalno, kot pričajo številni primeri mučenikov –, nikoli pa ni zavladala nad umi in dušami.
V Sloveniji je bilo drugače. Preveč prostora bi nam vzelo, če bi se lotili opisovanja razlogov in načinov, kako je prišlo do vzpostavitve levičarske hegemonije na Slovenskem. Lahko zgolj ugotovimo, da je levici pri nas uspelo uveljaviti hegemonijo na področju političnega diskurza. In spet smo na vprašanju, kaj sploh pomeni »hegemonija levice«?
Hegemonija pomeni, da se je določen diskurz ločil od njegovih direktnih nosilcev. Ali povedano drugače: da je neki partikularni diskurz zasedel mesto občega političnega diskurza. Da je zasedel diskurzivno polje med posamezniki, ko ti govorijo in razmišljajo o politiki.
Ko govorimo o političnem diskurzu, govorimo predvsem o naboru pojmov, ki ima – kot posledica filozofskega ali družboslovnega razmisleka – določene vrednostne in pomenske konotacije. Neoliberalizem je nekaj slabega, privatna lastnina je nekaj slabega, religija je nekaj slabega, denar je nekaj slabega. To so izpeljave iz določene družbene teorije, imajo svoje argumente in seveda tudi svoje protiargumente.
beri dalje ...