Nedavno je Mr. Conformista, eden briljantnejših slovenskih čivkačev, na opazko Gregorja Golobiča, da je Patria zelo primerno ime za afero, ki grozi razklati domovino, odvrnil: »Res je. Usodne zgodbe potrebujejo usodna imena. Kakšna “Sistemska tehnika” bi zvenela preveč prozaično za afero desetletja«.

Saj že veste, kako gre lajna: »če bi pri nas imeli normalne medije in normalno javno sfero …«. No, če bi jih imeli, bi si progresivni mediji prej ali slej morali zastaviti nekatera ključna vprašanja glede afere Patria. Vprašanja, na katera namiguje navedeni tvit.

Kot sem zapisal: ne vidim nobenega problema, če se del medijev odloči, da vrta v posel ter išče in izpostavlja dokaze o nepravilnostih. Indici zanje vsekakor obstajajo. A hkrati bi minimalna intelektualna poštenost zahtevala priznanje, da o neposredni vpletenosti tedanjega predsednika vlade ne priča noben dokaz. To pomeni, da je mogoče kvečjemu govoriti o politični odgovornosti. Če obstajajo dejstva, ki kažejo na to, da so v času prve Janševe vlade potekala sporna ali celo nezakonita dogovarjanja med ponudnikom vojaške opreme in določenimi krogi okoli premierja, potem je naloga medijev (da ne bo pomote: vseh medijev, ne glede na »barvo«), da slednjega kličejo na odgovornost.

Pri tem pa morajo razumeti, da so mediji v končni fazi lahko le pregovorni »čuvaji demokracije«, ki izpostavljajo problematične vidike določenih političnih praks. Končni razsodnik je volilno telo, ki sme upravičeno zahtevati dostop do kakovostnega informiranja iz čimbolj raznovrstnih vidikov. Upravičeno pa je tudi do možnosti mirne in razsodne presoje, brez histerične propagande in moralnih izsiljevanj. Kadar se takšni diskurzi iz obrobij prerinejo in dobesedno preplavijo javni prostor, so resno načeti pogoje demokratičnega sobivanja.

Veliki pok

To je bila logika »velikega poka iz Finske«. Deloval je po principu usmerjene propagande – in to bi veljalo celo v primeru, ko bi bile vse trditve, ki so bruhnile iz tega poka, resnične. Pa še zdaleč niso bile, kot smo videli.

Problem »velikega poka« ni bil v tem, da so mediji pograbili afero in vanjo potunkali opcijo, ki so jo prezirali. Problem je bil, da je nastajala na izrazito manipulantski način, v incestuoznem sodelovanju politike in medijev; na način, torej, ki je imel precedense v medijskih akcijah za časa Depale vasi in Bajukove vlade in je od tedaj postal, žal, modus operandi celotne naše medijske sfere. S častnimi izjemami, seveda; med katerimi bi veljalo zlasti izpostaviti ukinjene Poglede Slovenije, ki so kljub očitkom o »populizmu«, ki so nanj padali z leve in desne, pomembno prispevali k uveljavitvi neusmiljenega, mestoma nesramnega, toda profesionalnega in izrazito neodvisnega raziskovalnega novinarstva. V službi gledalcev, torej državljanov.

Veliki pok pa je bil v službi svete alianse proti politiki Janeza Janše. To je dejstvo, ki ga ni mogoče zanikati. In to dejstvo – ki, to je vendarle treba poudariti, priča o nekih drugih časih, ko je bilo poročanje prevladujočih medijev bistveno bolj usklajeno z interesi tranzicijske levice kot danes – je usodno vplivalo na zdrs slovenske javne sfero v brezno popolnega medsebojnega nezaupanja in razpad osnovnega državljanskega konsenza. Na desnici – delu desnice, če smo natančni – je utrdilo prepričanje, da pošten politični spopad, z jasnimi pravili igre, v Sloveniji v danih razmerah enostavno ni mogoč: iz česar je izpeljala svoje nauke.

Hipokrizija Janševe kriminalizacije

Medijski pogrom proti politiki prve vlade Janeza Janše, ki je doživel vrhunec z napovedanim velikim pokom iz Finske, je bil del strategije ustvarjanja vzdušja izrednega stanja; in njena uspešnost je bil še en nauk, ki si je del desnice zapisal za uho. Vprašamo pa se lahko, ali bi dejstva sama, izven konteksta te strategije histerizacije, učinkovala enako. Z drugimi besedami: ali bi, v pogojih medijske normalnosti, informacije o domnevnih nepravilnostih glede nakupa Patrij, pa naj bi jih mediji še tako izpostavljali, učinkovale podobno. Ali bi odvrnile pomemben del volilnega telesa od podpore strankam Janševe koalicije?

Na to je nemogoče odgovoriti, a upravičeno smemo domnevati, da ne bi. Vsaj iz dveh razlogov.

Prvič, ker vseskozi obstaja zaupanje v osebno integriteto Janeza Janše – in to velja celo za del leve javnosti, ki v Janezu Janši vidi izrazito negativno politično figuro. Zaupanje, ki jo je, paradoksalno, pravnomočna sodba le še okrepila in jo postavila v jedro kampanje za njegovo politično rehabilitacijo.

beri dalje ...