Franc Bogovič je predsednik Slovenske ljudske stranke od marca 2013, še prej je bil od leta 2009 njen podpredsednik. Na zadnjih evropskih volitvah je bil na skupni listi z NSI izvoljen za evropskega poslanca. V zadnji Janševi vladi je vodil ministrstvo za kmetijstvo in okolje. Pred tem je bil od leta 1998 štirikrat izvoljen za župana občine Krško. Diplomiral je iz agronomije in danes z ženo in tremi otroki živi v Koprivnici.

Na IFIMES so v ponedeljek pripravili okroglo mizo, kjer ste skupaj z Ljudmilo Novak in Mirom Cerarjem sodelovali kot gostje. Bosta SLS in NSI vstopila v koalicijo z Mirom Cerarjem?

Na IFIMES smo bili povabljeni na pogovor in ne na predvolilno ali povolilno koalicijsko usklajevanje. Kar se SLS tiče, smo z NSI uspeli uskladiti nekatere ključne programske usmeritve, ki so nam skupne. Naša namera je bila, da bi podpisali tudi programski dokument, da bi ga javno objavili in podpisali. Naši kolegi iz partnerske stranke žal takega predloga na koncu niso podprli.

Kot rečeno, se s predsednikom SMC nisem pogovarjal glede predvolilnih, povolilnih povezav. SLS programski dokumenti so glede nujnih ukrepov po volitvah jasni in ne vem, če se skladajo z namerami SMC. Mi trdimo, da je treba resnim problemom, v katerih se nahaja država, pogledati v oči in najti odgovor na ključna vprašanja. V SLS smo ta ključna vprašanja, prvih pet, opredelili v predlogu Zaveze o državniški drži, z imenom: Deklaracija »5«. Zame je ključno, da politika po volitvah naredi koalicijo, ki bi imela rok trajanja štirih let. Potrebuješ namreč določen čas, da lahko tudi nekaj izpelješ. Predpogoj za koalicijo pa je, da se ve, kaj se hoče, kakšna je smer, katere so prednostne naloge in kaj se bo dogovorilo.

Vemo, da je zadnja koalicija razpadla, ker se ni o ničemer uskladila, ampak se je tekoče usklajevala na dnevnopolitični tržnici, z obljubami ne pa s konkretnimi odgovori. Sam bi bil zelo vesel, če bi bilo po 13. juliju toliko modrosti kot v sosednji državi Avstriji ali pa v Nemčiji, kjer so si vzeli čas in sprejeli trdno koalicijsko pogodbo in jo izvajali.

Foto: Marko Jerina

Programski okviri SLS so absolutno jasni. Z Novo Slovenijo imamo tudi precej programsko usklajenih zadev. Mirno lahko tudi rečem, da ima naš program s programom SDS, s katerim smo že tvorili programsko koalicijo, celo vrsto podobnosti. S samim Mirom Cerarjem pa se o ničemer nismo pogovarjali, iz njegovih mnenj se niti ne da kaj dosti izluščiti o njegovem programu. Je bistveno prezgodaj, da bi se karkoli pogovarjali o tem.

Zdaj ste evropski poslanec in morda so vas med prvim zasedanjem EU parlamenta dosegli namigi vodilnih v EU, da naj slovenske stranke vendarle sestavijo stabilno, močno vlado. Stranke, ki naj bi vstopile v parlament, ste različne po kilometrini, širini itd. in zna se zgoditi, da bi bila vlada npr. treh levih strank zelo nenavadna (ena novinka, upokojenci in SD z en mesec nazaj postavljenim novim predsednikom). Še enkrat: ali mislite, da bi se pomladne stranke lahko (ali pa je to pač pretežko) uskladile s SMC na npr. področjih ekonomije, odnos do polpretekle zgodovine, javne uprave in pravosodja?

Pri javnih financah je jasno, da imamo desnosredinske stranke zelo jasno zapisano v svojih ciljih: uvedbo fiskalnega pravila in konsolidacijo javnih financ. Poti za to poznamo in to je prva točka, pri kateri je iz dosedanjih izjav Mira Cerarja razbrati dosti več ohlapnosti na tem področju. Pri vprašanju javne uprave je iz izjav dr. Cerarja čutiti neko veliko benevolenco do javnega sektorja in zelo malo ‘korajže’, da bi pogledal resnici v oči ter začel probleme treti oz. govoriti v realnem jeziku. Leporečenja je veliko, realnega jezika praktično nič. Mnogi se trudijo, da bi kaj izvlekli iz njega, pa zelo težko to dosežejo.

Glede polpretekle zgodovine: v SLS smo leta 1994 sprejeli programsko resolucijo z naslovom: »Resolucija o dogodkih med drugo svetovno vojno in po njej«, s katero smo se zelo jasno opredelili do NOB, revolucije znotraj NOB, do povojnih pobojev, dogodkov v 70-ih letih ter vse slabo in negativno obsodili. Žal nam je, da ni bila slovenska pomlad dovolj močna ali pa enotna leta 1992, ko bi bilo treba opraviti bistveno bolj korenite reze, kot so bili tedaj opravljeni. Danes je treba s kritično distanco pogledati na totalitarne sisteme in imeti do tega jasen odnos, po drugi strani pa se moramo soočiti z reševanjem konkretnih problemov v gospodarstvu, šolstvu, pravosodju in jih dati v ospredje. Iz preteklosti se moramo učiti, hkrati pa nemudoma iti v reforme sistemov v državi, v kateri danes živimo.

Strinjam se s tem, da je problem pravne države velik. Cela vrsta obrtnikov, podjetnikov je propadla zaradi dolgotrajnosti postopkov, ker so jih neka velika podjetja izigrala. In pridemo do tega, da pravosodni sodni postopek zaznamuje tretje parlamentarne volitve zapovrstjo. To je nesprejemljivo in na tej točki je začetek in padec pravne države. Namreč, če ni zaščiten niti posameznik niti gospodarska družba, kar mora država skozi instrumente pravne države zagotavljati, je to potem res začetek konca delovanja države.

Ta teden je Janez Janša v intervjuju za Reporter izpostavil, da se dve pomladni stranki – NSi in SLS – z ničemer nista postavili njemu v bran, kot se je to Matevž Krivic, sicer velik kritik g. Janše. Kako komentirate to izjavo?

Jaz sem se prvi dan zelo jasno opredelil do ustavne pravice, sodbe v razumnem roku, ki je v tem primeru definitivno kršena in je za politični prostor, za stanje duha to nesprejemljivo. Kot sem že dejal, tretje volitve že zaznamuje isti sodni proces. Tu je kršena ustavna pravica g. Janše do sodbe v razumnem roku. To ostro obsojam in v našem programu imamo tudi vključen poskusni mandat sodnikov s ciljem, da dobimo sodstvo, ki bo učinkovito, ki bo delalo v rokih.

Gospod Krivic je ustavnopravni strokovnjak, jaz sem agronom. Jaz verjamem, da je dal o sodbi kot pravni strokovnjak kakovostno oceno, in ga v tej oceni vsekakor podpiram. Jaz si niti kot agronom niti kot politik ne jemljem te pravice, da bi sam izrekal sodbe o posameznih primerih. Resnično želim, da pride ta proces do konca, da se Slovenija tega razbremeni. V kolikor pa se bomo predsedniki strank odločali, da bomo vsak sodni proces posebej sodili, komentirali, se bojim, da bo s to državo tudi kmalu konec.

Stališče SLS je glede sodbe zelo jasno: odločbe institucij pravne države ne jemljemo kot nekaj, kar bi lahko komentirali na vsakem koraku. Ob objavi poročila KPK 8. januarja 2013, smo zelo jasno ocenili situacijo. Skupaj s tedanjim predsednikom Žerjavom, sva kot ministra stopila v kabinet tedanjega premiera in mu povedala, da je stanje za državo preobremenjujoče, in da naj največja vladna stranka SDS predlaga novega mandatarja. On naj te probleme razčisti tam, kjer jih je treba razčistiti, da gre delo lahko nemoteno naprej. Od takrat naprej se je marsikaj zgodilo, predvsem še sodni procesi Patria, zato je breme, ki ga sodba na obeh stopnjah prinaša, naj se z njo strinjam ali ne, za naš politični prostor zelo velika. In vidimo, da se od tedaj, pa vse do danes, do predvolilnega časa, ukvarjamo s tem. Tega se moramo razbremeniti in doseči, da bodo inštitucije pravne države delovale, odločale v razumnih rokih.

13. julija se bo potrebno soočiti z realnostjo, kot sami večkrat poudarjate. Slovenija je v zadnjih 6 letih veliko izgubljala. Kot je bilo že rečeno na omenjeni okrogli mizi, ljudem je potrebno povedati, da nas vse skupaj čakajo kri, solze, trdo delo … Je slovenska pomlad s svojo kilometrino in izkušnjami sposobna ponuditi javnosti alternativo SMC in levi vladi?

Prav ste ocenili, da smo imeli v času krize, ki traja že šesto leto, desnosredinske stranke samo eno leto priložnost voditi to državo. Pod vse, kar smo počeli v letu 2012, se še enkrat podpišem.

Mi smo si v letu 2012 pogledali svoj obraz v ogledalu in rekli, da se bomo lotili reform tudi za ceno padanja popularnosti. Vesel sem bil odziva ljudi, ki so po koncu mandata g. Pahorja bili pripravljeni stisniti zobe in so odobravali politiko, ki smo jo zastavili. Politiko realnega besednjaka, politiko reševanja problemov. Žal mi je, da nismo imeli priložnosti, da bi mogli s to politiko nadaljevati. Nič kaj dosti drugače kot tedaj je treba nadaljevati danes. Z zamikom se je vmes sanacija bank le pričela, Slovenski državni holding cepeta na mestu, določiti se mora strateške investicije, strategije v državnih podjetjih, začeti gospodariti …

K takemu pogovoru sem pripravljen pristopiti naslednji dan po volitvah in zagotovo bi našli skupni imenovalec na neki skupni platformi, iz katere smo prave korake delali že v letu 2012, in bi jih nadaljevati v 2014. Sam s tem nimam absolutno nobenih težav, mislim, da je to prava pot in upam, da bomo imeli dovolj glasov, da bomo to pot tudi lahko nadaljevali.

Iz besed voditeljev strank, ki se jim tudi obeta vstop v parlament, te resnosti ne zaznam. Zaznam kup demagogije, populizma, bleferstva. V kolikor mislijo, da bomo lahko na tak način še naprej vodili državo, se enostavno motijo. Mi še vedno 120 enot porabimo, 100 jih pa zaslužimo. Osebni račun bi bil blokiran v pol leta, mi pa tako trošimo že šest let, ker očitno leve vlade ne premorejo te odgovornosti. Tako se pač ne da več naprej. To, kar delamo, je nesprejemljivo, in če bodo levosredinske stranke dobile večino ter mislijo, da se da na ta način državo popeljati iz krize, se enostavno motijo. Tedaj bodo kruti resničnosti pogledali v oči.

Kljub apatiji in kritičnosti situacije, ki vlada v Sloveniji, sem vendarle zmeren optimist. S pozitivnim pristopom, da se začne tudi na nacionalni politiki govoriti realen besednjak. Še vedno jemljem Slovence kot racionalne, kot del srednjeevropskega prostora, da nismo takšni ‘mediteranci’, da ne bi ustroja Avstroogrske, ki ga je učila Marija Terezija, vzeli za svojega. Iz izkušenj v življenju vem, da je bilo najslabše, če si nekaj prikrival in stvarem nisi pogledal v oči. Če si problem valil pred sabo, je bil iz dneva v dan večji. Potem se ta kepa nabira, po drugi strani pa lahko vidimo, da naše izvozno gospodarstvo lahko parira na tujih trgih. Zato je dolžnost države in njenih upravljavcev – od parlamenta, politike do pravosodja, da se pričnemo tudi mi obnašati tako, kot se morajo oni. V kolikor bi se izvozniki tako obnašali na mednarodnem trgu po letu 2008, kot se ti, ki so v teh petih letih levosredinsko vodili državo, bi ta podjetja že propadla. Verjamem, da je čas, da politika preneha z uničevanjem države, kar je počela v zadnjih letih.

SLS je bila v preteklih letih med zagovornicami nacionalnega interesa. Kako danes gledate na ta pojem in kakšen je vaš odnos do privatizacije državnih podjetij?

Še danes trdim, da mora država imeti nacionalni interes, sicer države ne potrebuješ. Res je, da se je termin začel uporabljati v kontekstu prodaje državnega premoženja in priložnosti, ki so jih nekateri kazali npr. v obliki holdinga proizvajalcev slovenskih pijač in podobno v začetku drugega vala privatizacij.

beri dalje ...