Bolj kot vse drugo, nas ganejo glasovi ljudi, pred katerimi je bilo uničenje; prav zaradi njihove popolne nemoči, njihove nedolžnosti, njihove osamljenosti in njihovega brezupa.
Saul Friedländer ob prejemu nagrade nemškega knjigotrštva, v nedeljo, 14. 10. 2007.
Narod, ki se s svojo sodno vejo oblasti ni dotaknil Konfina, je izgubil pravico dotikati se česarkoli drugega.
Rimski zgodovinar Publius Cornelius Tacitus je v nekem trenutku začutil, da bo značaj in domet strahovlade cesarja Domicijana ob koncu 1. stoletja po Kr. zapustil prihodnosti z naslednjim stavkom: “Z jezikom bi bili tedaj izgubili tudi spomin, če bi bilo, kot je v naši moči molčati, v naši moči tudi pozabiti”.
Potem ko so boljševiki enkrat med 21. in 25. junijem leta 1945 uprizorili Konfin, tudi tisti, ki so vedeli ali vsaj slutili, kaj se je nekje med Grčaricami in Glažuto zgodilo, o tem niso govorili. Boljševikom sicer ni bilo treba objavljati nobenih tovrstnih prepovedi, ker so imeli že dovolj dokazov, da jezik več ne deluje; da že nekaj časa ni več cel in svoboden, da ga do popolnosti obvladuje samouveljavljeni mehanizem totalitarne avtocenzure.
Tu skoraj ni mogoče, da ne bi zagledali podobnosti s Tacitovim predvidevanjem. Ljudje so zavestno upoštevali meje, ki so bile postavljene jeziku. Za spomin pa teh meja ni moglo biti, zato je tam Konfin živel še naprej. Živel, moramo takoj dodati, a ne v celoti, prav zato, ker jeziku ni bila naložena in omogočena naloga, da vanj upre žaromete svoje pradavne kulture. Tako je Konfin moral počakati, da so prišla devetdeseta leta – pol stoletja torej.
Tedaj pa se je ob srečanju z jezikom izkazalo, da jezik ne razpolaga z besedo, ki bi se mogla potegovati za njegovo interpretacijo. Kot je bilo pričakovati, so ljudje najprej poizkusili z besedo zločin; komaj pa se je ta beseda približala prizorom, ki so se tam – na poti od kamionov zgoraj ob cesti do jame spodaj v dolini – odvijali, je bilo izvajalcem eksperimenta jasno, da ta beseda ne bo zmogla naloge, ki ji je bila naložena. Izkazalo se je – jezik je sam za to poskrbel – da Konfin presega območje zločina, da beseda zločin Konfina ne bo nikoli obvladal. Da jezik ni razpolagal z ustrezno besedo, je treba razumeti v luči dejstva, da se kaj takega v zgodovini še ni zgodilo.
Kaj nam torej ostane?
Kaj nam torej ostane? Ostaneta nam dve stvari. Ena od njiju je čakanje na novo kulturo; ki je ne bo, če ne bo zrastla iz refleksije slovenskega 20. stoletja; ki je ne bo, če ne bomo dognali, zagledali in razumeli, kaj se je tedaj z nami v celoti zgodilo; ki je ne bo, če ne bomo v tem, kar se je z nami zgodilo, zagledali ene same zapovedi, ki nam bo ukazovala, da moramo spričo tega, kar se je z nami dogajalo, biti boljši ljudje: bolj modri, bolj pogumni, bolj zvesti. To bo slednjič kultura, ki bo v stanju izdelati tudi pravo besedo za Konfin. Do tedaj pa Konfina v celoti ne bomo razumeli. Pa tudi drug drugega ne; kar pa lahko pomeni samo to, da ne bomo več ne narod in ne država. Če mogoče že niste opazili česa, kar bi lahko imeli za prve znake – poti v pogubo.
To je ena stvar. Druga pa je spomin. Za spomin, vemo, da lahko, kakor smo rekli, preživi brez besede. Dokler nam nova kultura ne bo izdelala besede, s katero bomo lahko govorili o Konfinu, bomo morali vanj usmerjati luči svojega spomina. Tako bomo lahko, če že ne bomo mogli o njem govoriti, lahko vanj gledali in doživljali, kar bo ob tem gledanju sploh mogoče doživljati: sočutje. V nas bo moglo nastajati usmiljenje. Mar si, tudi če nas ni bilo zraven, ne moremo predstavljati tistega dogajanja: koliko bolečine je rastlo tam, med cesto zgoraj in pogoltnim žrelom spodaj; koliko bolečine, ki ne odide, dokler ne mine njen čas, koliko bolečine je tam, sredi poniževanja in sovraštva in zapuščenosti dotrajalo; dokler ni vsakega, drugega za drugim, vzelo vase žrelo pohlepnega brezna.
In ko tako pred njimi prebiramo besedilo svojega spomina, jim s tem povemo, da vemo, kaj se je z njimi zgodilo in da zato niso sami in nikoli ne bodo. Potem odidemo domov, v to kar terjajo naša življenja. Hvaležni za mučence, ki nam posvečujejo domovino, vedoč, da imamo kam iti, kadar bo v nevarnosti.
Moralna drama – Konfin
A s tem moralna drama, imenovana Konfin, ni končana.V nekem trenutku v njej nastopijo ljudje, ki nas zavezujejo s svojim pogumom in svojo človeško prisebnostjo. Prva med njimi je s. Jedrt, usmiljenka Marija Kršmanc, doma iz barjanske vasi Bevke. Med vojno je bila kot usmiljenka zaposlena na kirurškem oddelku Splošne bolnice v Ljubljani. Opazila je, da je med papirji, ki jih je hranil oddelek, tudi imenik petinšestdesetih hudo ranjenih vojakov slovenske domobranske narodne vojske, ki so bili 8. junija 1945 premeščeni iz bolnice v centralne zapore Ozne na Poljanski cesti. Njena izrednost je bila v tem, da je nenadoma z vso gotovostjo vedela, da se papirji s tistimi imeni nikakor ne smejo izgubiti, ker so dragoceni sami po sebi, poleg tega pa se kdaj utegnejo izkazati za pomemben dokument. To spoznanje jo je nagnilo, da je zbrala pogum – če pomislimo, kakšen čas je to bil, si lahko predstavljamo, koliko ga je moralo biti – in prevzela skrb za tiste papirje.
Vedoč, da tako odkriti dokument pri njej ni povsem varen, ga je izročila v varstvo zanesljivemu človeku iz domače vasi. To je bil Franc Lešnjak, ki ga je čez nekaj časa, ko je opazil, da tudi njega nadzorujejo, izročil svoji poznejši ženi Mariji Sedej iz neke kmetije na Lesnem Brdu. Ta ga je spravila na varno mesto, kjer je ostal do časa, ko je tudi do nje – po mnogih letih, skoraj po polstoletju – prišel glas, da utegne koristiti dr. Lovru Šturmu, ki se je prav tedaj s prijatelji odločil, da razišče usodo ranjenih vojakov slovenske domobranske vojske, ki jim ni uspelo pravočasno zapustiti Ljubljane ali pa so jih boljševiki na poti prestregli in jih po raznih poteh spravili nazaj v Ljubljano. Tako so dragoceni in skrbno varovani papirji prišli v roke pravemu človeku in imena, tam zapisana, lahko preberemo v Šturmovi knjigi z naslovom Brez milosti. Občutljiva roka avtorja je s tem naslovom zadeto predstavila naravo v njej opisanega dogajanja.
A nič od tega ne bi bilo mogoče, ko nekoč ne bi bilo prisebnega in odgovornega človeka v osebi s. Jedrt, usmiljenke Marije Kršmanc. Toda, kakor tem, ki jim je s svojim dejanjem ohranila spomin, tudi njej ni bilo dano umreti tam, kjer je živela. Kakor drugim sestram so boljševiki tudi njej razmeroma kmalu ukazali, naj se ne prikažejo več v bolnišnici. Bilo je to na znameniti Dan žena, 8. marca leta 1948. Z mnogimi drugimi sestrami se je zatekla v Makedonijo, kjer je še ne petdeset let stara umrla v Bitoli kot aktivna usmiljenka. A tudi Franc Lešnjak in njegova bodoča žena Marija Sedej sta preživela naporna, nevarna in zahtevna leta, preden sta mogla zaživeti skupno življenje. Kakor s. Jedrt se je tudi njima to zgodilo zato, ker sta se tako odločila – ker sta se odločila, da bosta tako živela, kakor sta mislila, da človek mora živeti. Kdor bi hotel podoživeti ti dve zahtevni a vzpodbudni življenji, lahko to stori tako, da prebere dve pripovedi, eno v Zavezi 39 in drugo v Zavezi 40. Tam bo izvedel, v kakšnem ključu so slovenska leta tedaj tekla, v podobi, ki jo je o tistem času izrisala pripoved Marije Lešnjak in jo je nam in slovenski prihodnosti sporočila njena zvesta poslušalka in zapisovalka Vanja Kržan.
Ob tej zgodbi, o kateri ni mogoče reči, da nam ni za zgled, ne moremo, da ne bi še enkrat poudarili, kako pomembno je, da slehernik razume svoj čas. Ne samo slehernik,v svoji enkratnosti in osamljenosti, narod v celoti se mora pokoravati ukazom, ki jih zgodovina izpisuje na svojih spletnih portalih. Naj ilustriramo to trditev z naslednjo ilustracijo iz nedavne slovenske resničnosti.
Tretja majniška deklaracija
Pred nekaj nedeljami – ni jih minilo toliko, da se tega ne bi več spominjali – je bila na Prešernovem trgu v Ljubljani slovesna predstavitev tako imenovane Tretje majniške deklaracije. Predstavili so jo štirje govorniki. Z izbranimi besedami in pronicljivim razumetjem so trkali na našo slovensko in evropsko zavest. Njihova moč je bila tolikšna, da smo že mislili, da bodo osvojili čas. Prav to so tudi hoteli. Zaradi njegove nevarne zgoščenosti so vedeli, da morajo biti tako prepričljivi, da bodo času postavili na ogled njegovo vznemirljivo podobo. A niso v celoti uspeli, preprosto zato, ker tam ni bilo dovolj ljudi. Tam je sicer bilo nekaj, čemur bi lahko rekli množica, a ni bila dovolj velika. Besede, tam izgovorjene, so bile skrbno izbrane in vsaka od njih je imela svojo natančno smer, a nas je bilo premalo, da bi jim nudili adekvaten odmev. Morda nas je bilo nekaj tisoč, a bi nas moralo biti dvajset tisoč. Šele tedaj bi njihove besede s pomenom, ki je bil vanje vdelan, imele svojo moč. Po tolikih letih boljševiške manipulacije bi že morali vedeti, da je besedam ostal le še fizični pomen: od tega, koliko ljudi jih posluša in potem izgovarja. Tako smo spet pri s. Jedrt in njenem srcu; kakšno prebivanje v svetu ji je narekovalo, h kakšnim dejanjem jo je zavezovalo.
Zborovanje na Prešernovem trgu se je, ne da bi to kdo posebej hotel, razvilo v najpomembnejše politično dejanje časa – v protest proti pravnemu nasilju nad edinim politikom, ki ga v resnici imamo. Pravo in država sta pogoj drug drugemu. Ljudje so začutili aksiomatično vrednost tega odnosa in mu še in še pritrjevali. Srce, ki jih je tja pripeljalo, jih je nagnilo, da so pritrjevali protestu, ki se je tam samodejno razvil. Ko so branili integriteto nekega človeka, so branili državo. A bilo jih je premalo! Stotisoč ljudi v dometu Prešernovega trga je čutilo isto, a jih ni bilo tam. To je slovenski problem.
Boljševiško nasilje
Da bi bolje razumeli, k čemu nas Konfin opominja, naj bralce opozorimo na še en prizor iz tistih časov. Prve dni maja 1945, ko je eden od vlakov, ki je peljal domobranske ranjence na Koroško, na svoji poti prišel do Jesenic, a so tam že bili boljševiki in ker jih je bilo malo, se mu je posrečilo zapeljati nazaj na Lesce. Tu se je zgodilo nekaj človeško razumljivega, a nas vseeno še danes pretrese: nekaj spremljevalcev je vlak zapustilo in se odpravilo peš proti Ljubelju; drugi pa so se zavestno odločili, da ostanejo z ranjenci.
Ustavili se bomo pri zadnjih, ker predstavljajo pozitivno območje tudi sedanje slovenske politične moralne in državljanske zavesti. Ker njihov zgled s svojo zavezujočo energijo sega tudi v sedanjost! Začnimo s tremi, ki niso mogli veliko dvomiti, kaj jih čaka, če ostanejo. To so bili kurat Janez Jenko in dva bogoslovca, ki sta med ranjenci opravljala bolničarsko službo. To sta bila Franc Mikunda in Marijan Pavlovčič. Vse tri so boljševiki v nekaj mesecih pomorili. Z ranjenci je ostal tudi bogoslovec Feliks Zajec, ki pa se je izognil usmrtitvi zato, ker je bil vključen v neki sodni proces, ki se je preko mere zavlekel.
Ostali sta tudi dve medicinski sestri, ki sta ranjence spremljali takorekoč službeno. To sta bili Marija Popit in Anica Kožar. Obe sta preživeli, a je Popitova kmalu po letu 2000 umrla, Kožarjeva pa je bila leta 2005 še živa. Ko jo je tedaj dr. Tine Velikonja prosil, naj pove kaj o sebi, se je branila, češ da želi imeti mir. Velikonja se je temu nemalo čudil, saj je bilo “njeno življenje tako junaško in drzno, da bi zaslužila vso zemeljsko slavo. Njo bi si medicinske sestre morale izbrati za zgled, kako je treba opravljati svoj poklic”. Še bliže temu, kar občudujemo na zgledu s. Jedrt, sta bili dve mladi dekleti iz Ljubljane, ki sta bili na vlaku takorekoč zasebno in po potrebi prostovoljno stregle ranjencem. In ko so ju ti, ko so videli, kako mnogi bežijo, obupano spraševali, če jih bosta zapustili tudi onidve, je Kristina za obe odgovorila: “Ne, medve vas ne bova zapustili”. Zaradi teh besed, ali, bolje, zaradi srca s. Jedrt, ki sta ga ob tej odločilni uri začutili v sebi, sta potem pet let v lakoti in mrazu, sredi žalitev in sovraštva preživeli po slovenskih in jugoslovanskih boljševiških delovnih lagerjih.
Semena osvoboditve
beri dalje ...