Homilija na 15. nedeljo med letom
Prilika o sejalcu je prva od Matejevih prilik. Jezus jo vzame iz vsakdanjega palestinskega okolja, kjer sejejo drugače kot pri nas, zato nam je to sejanje najbrž čudno. Pri nas najprej poiščemo primerno zemljo, jo zorjemo in pripravimo, potem pa šele sejemo, tam pa ravno nasprotno – najprej so, govorimo o Jezusovih časih, vrgli po tleh seme, potem pa šele zemljo preorali, da bi se seme prijelo tam, kjer bi našlo kaj dobre zemlje. Tu že lahko nekoliko razumemo, da ne gre toliko za zemljo, ampak za samo seme, ki pada na zemljo, zato bi bilo poimenovanje lahko tudi »Prilika o rodovitnem semenu«, saj je poudarek ravno na semenu, da bi potem prišli do sejalca, ki je Gospod Jezus v občestvu z Očetom in Svetim Duhom.
Če se naslonimo na prvo berilo vidimo, kakšno moč ima v sebi to Božje seme. Prerok Izaija pravi, da je Bog prepričan, kako bo njegovo seme zagotovo obrodilo sad, v njem je namreč skrita Božja moč, ljubezen, usmiljenje. Iz semena lahko razberemo, kakšen je naš krščanski Bog, ki nam ga je Božji Sin Jezus Kristus prišel razodet.
To seme je podoba vseh Božjih darov, ne samo Božje besede, ki je pač eden od teh darov. Konec koncev že za Božjo besedo velja, da je en del Božjega razodetja, tistega, kar nam je o sebi povedal Bog, drugi del tega razodetja pa je sveto izročilo – eno brez drugega ne moreta. Sveto izročilo je tisto, kar sicer ni zapisano, pa se je vse od apostolov iz roda v rod prenašalo po Cerkvi vse do nas. Če dobro pogledamo, marsikatera vsebina naše vere ni dobesedno zapisana v Svetem pismu, temveč je stvar izročila.
Je pa seme še nekaj, še en pomemben Božji dar, brez katerega nam ne Božja beseda ne izročila ne bi nič pomenila. Govorimo o daru vere. Brez tega daru Sveto pismo ni Božja beseda, temveč kvečjemu neka knjiga, kjer so zbrane stare modrosti. Torej postane le človeška beseda, zato pa je ni treba jemati kot celote, ampak vsakdo vzame le tisto, kar njemu v Svetem pismu ustreza, ostalo pa zavrže. Brez daru vere odpade seveda tudi sveto izročilo, odpadejo vse avtoritete, najprej seveda Cerkev. Tudi na področju krščanske vere tako postane zadeva precej izbirna in stvar posameznika. Kaj bom veroval in sprejemal glede krščanstva, si bom izbiral sam, nihče mi tega ne bo govoril. Seveda to potem ni več vera naših očetov, naših prednikov, ampak je neka nova zadeva. Ne gre torej za vero, ki jo v nas želi vsejati Gospod. Napuh, ponos in egoizem ne delajo plodne zemlje, temveč tako trdo, da se na njej ne more nič prijeti – ne tisto, kar nam lahko podarijo drugi ljudje, še manj pa tisto, kar nam podarja Bog.
