Težko bi rekel, da sem presenečen nad rezultatom volitev, saj sem na verjetnost – na nevarnost, če hočete – takšnega razpleta opozarjal zadnjih devet mesecev, odkar imam čast, da redno sodelujem s Časnikom.
Poraz (notranje precej diferencirane) pomladne opcije je popoln in brezpriziven. Analiza geografske porazdelitve glasov razkaže vso njeno razsežnost. Pomladne stranke so dosegle večino v enem samem volilnem okraju, ki je povrh vsega še eden najmanjših v državi, v Ribnici. In še tam izključno po zaslugi nadpovprečnega uspeha N.Si in SLS, ki sta obe prejeli nad 10 % glasov, medtem ko je SDS ostal pod tretjino, kar je najslabši volilni izplen v tem okraju, odkar je Janez Janša predsednik stranke.
Sicer pa je SDS več kot tretjino glasov prejel v enem samem okraju – v Grosupljem. A tudi v tem slovenskem Colombey-les-Deux-Églises je pomladna opcija doživela gladek poraz.
Poražena je bila, resda za las, celo v Ajdovščini. Prvič v parlamentarni zgodovini.
Povedano drugače: če bi volitve potekale, kot so hoteli predstavniki SDS, po večinskem volilnem sistemu, bi pomladna stran dobesedno izginila iz političnega prizorišča. V Državni zbor bi se s par odstotki naskoka morda uspel preriniti le vodja poslanske skupine največje pomladne stranke – pod pogojem, seveda, če bi vsi volivci SLS in N.Si v drugem krogu volili zanj. Ker je to vse prej kot gotovo, bi obstajala precejšnja možnost, da bi pomladne stranke ostale pred vrati parlamenta. No, vsaj vprašanje o smotrnosti SDS-ovega umika na Aventin bi se s tem rešilo samo od sebe.
Vse sedeže v parlamentu bi utegnila zasesti ena sama stranka – opomin, da večinski volilni sistem v pogojih mlade demokracije ni vedno najboljša rešitev.
Foto: Politikis.
N.Si iz parlamenta izrinila SLS
Če se ozremo na razmerja znotraj pomladne opcije, vidimo, da je N.Si malodane povsod uspela ohraniti svojo volilno bazo in jo po vsej državi rahlo povečala. Njena rast je le v manjši meri šla na račun SDS: ponekod (npr. na Goriškem in v nekaterih urbanih okoljih na Gorenjskem) je sicer pretok glasov iz SDS v N.Si očiten, vendar gre v splošnem za nizke odstotke in še nižje številke.
Obraten trend je sporadičen in komajda zaznaven. Sploh lahko s precejšnjo gotovostjo rečemo, da je bil pritok novih volivcev k SDS statistično povsem zanemarljiv.
Mnogo bolj očitno kot SDS-u je N.Si jemala glasove SLS-u, in sicer predvsem tam, kjer slednja nima močne lokalne strukture, in pa na vzhodnem Štajerskem ter v Pomurju, kjer je k sebi privabila velik del volivcev, ki so pred tremi leti očitno glasovali predvsem za Radovana Žerjava osebno. Iz te perspektive je mogoče reči, da je Žerjav l. 2011 SLS rešil pred usodo, ki je stranko doletela v nedeljo. Z njegovim odhodom so volivci, ki so podpirali paradigmo zmerne, konstruktivne »zdrave kmečke« desnice, množično emigrirali k N.Si.
SDS – velika poraženka
Velika poraženka teh volitev (tako kot že na prejšnjih) je SDS. Njen padec je splošen in spektakularen – še zlasti, če ga primerjamo z volitvami 2008. Po številu volivcev je skoraj natanko tam, kjer je bila l. 1996 oziroma 2000.
Že samo to dejstvo nas bi lahko navedlo k logičnemu sklepu: njena kampanja totalne mobilizacije je povsem uspela! Na volišča je uspela privabiti tako rekoč vse svoje jedrne volivce. A kaj, ko je istočasno – in najbrž iz istih razlogov – izgubila skoraj vse ostale, ki so se ji pridružili po l. 2000.
Podrobnejša analiza po okrajih potrjuje to tezo, a ji dodaja pomembno nianso. Prav ta niansa nam pomaga razložiti usodo pomladnega tabora kot celote.
Povsod (ampak res skoraj povsod!) tam, kjer je SDS lahko črpala iz volilnega bazena ostalih pomladnih strank, se ji je podpora v absolutnem številu v primerjavi z letoma 2000 ali 1996 povečala (kar se še zlasti pozna v odstotkih); in povsod (ampak res skoraj povsod!) tam, kjer te možnosti ni imela, ji je podpora, tudi v absolutnih številkah, padla.
Kar pomeni, da se je s kristalno jasnostjo potrdila teza, ki sem jo zagovarjal že pred meseci v članku Desna sredina brez sredine: SDS se je med l. 2008 in 2011 »preselila na desno«. Ostalima pomladnima strankama je odvzela velik del nekdanjih volivcev, istočasno pa izgubljala podporo sredinskega volilnega telesa. Kot je v ponedeljkovem komentarju opozoril že Aleš Maver, je prišlo do točke, ko se je to »širjenje na desnico« enostavno moralo ustaviti, ker ni bilo več kaj pobrati. Ta točka je bila dosežena v nedeljo.
Medtem pa se je eksodus sredinskih volivcev seveda nadaljeval.
Posledice so na dlani: izguba kakih sto tisoč glasov od zadnjih (že tako vse prej kot uspešnih) volitev, slovo nekaterih parlamentarnih veteranov, izpad podpredsednikov Černača in Jerajeve (ene obetavnejših mladih političark na desnici) iz Državnega zbora, skorajšnje izginotje SDS-a in z njo celotne pomladne opcije iz vseh večjih urbanih sredin ter relativni poraz še v takih trdnjavah, kot so Šentjur (kjer je v šestih letih zdrsnila od 40 % na 25 %), Tolmin, Mozirje (kjer je relativno večino izgubila prvič po l. 1996), Kranj III, Ptuj I in Ptuj III (tu resda za las), Brežice (tu pa z monumentalno razliko 10 %).
Pojavlja se teza, da je za to kataklizmo kriva odsotnost Janeza Janše, »vodje opozicije« (me zanima, kaj na to dikcijo menita ostali opozicijski stranki) iz volilne kampanje. Ta teza se mi zdi iz več razlogov vprašljiva, a četudi bi držala, razkriva hud problem. Če je uspeh neke politične stranke tako zelo odvisen od ene same osebe, ki to stranko vodi že 22 let, potem se je najbrž nekaj zalomilo v mehanizmih kadrovske reprodukcije v tej stranki.
A o tem mogoče kdaj drugič (ali pa tudi ne): danes se ukvarjamo s številkami. Če se vam zdijo dolgočasne, vam predlagam še kanček potrpežljivosti: naslednja analiza bo namreč odkrila nekaj precej zanimivega.
Cerar je odvzemal glasove Janši
Da zgornja teza o množičnem begu SDS-ovih sredinskih volivcev drži, potrjuje tudi rezultat SMC. Res je, kot so ugotovili (in pred tem napovedovali) že mnogi, da je struktura Cerarjevih volivcev precej podobna Drnovškovemu uspehu iz leta 2000. Cerar sicer tako po odstotkih kot seveda po glasovih (zaradi skoraj 20 % nižje udeležbe) zaostaja za zgodovinskim rezultatom LDS-a leta 2000. Toda: kje je SMC kljub temu drastično povečala svoj izplen v primerjavi z LDS-ovim rezultatom iz 2000? Ravno v okrajih, kjer tradicionalno domuje desnica!
Za ponazoritev: LDS je l. 2000 v Ajdovščini prejela pičlih 18,4 %, SMC v nedeljo kar 25,7 % (daleč najboljši rezultat za katerokoli ne-pomladno stranko v zgodovini tega okraja); LDS je l. 2000 v Ribnici prejela 19,7 %, Cerar 25,1 %; LDS l. 2000 v Grosupljem 26,5 %, Cerar 31,7 %.
Res je, da številke niso povsod tako izrazite – toda trend je, ob redkih izjemah, vsesplošen in očiten. Cerar je v »desnih trdnjavah« prejel znatno več kot LDS v svojem finest hour. Ali drugače: kar lep zalogaj jedrnih volivcev desnice je šel k Cerarju, ki pa je na levi prejel mnogo manj kot Drnovšek leta 2000 (kar nedvoumno izkazujejo podpovprečni rezultati SMC v Zasavju). SMC je torej po strukturi volivcev mnogo bolj »desna« stranka, kot je kadarkoli bila LDS.
Ampak to smo v bistvu že vedeli. Bolj presenetljivo je neko drugo spoznanje, ki precej logično izhaja iz dosedanje analize. SMC glasov na desnici ni jemal, tako kot LDS pred 14. leti, SLS-u in SKD-ju: jemal jih je skoraj izključno SDS-u.
V nekaterih okrajih je to tako očitno, da bolj ne bi moglo biti. Recimo že omenjene Brežice: rezultat je tu malodane enak kot l. 2011, le z eno bistveno razliko – SDS je prejela kar 10 % glasov manj. Cerar pa 9 % več kot PS pred tremi leti. Ali drugače: Cerar je prevzel veliko večino Jankovićevih glasov in jim dodal še skoraj tretjino glasov, ki so se k njemu odlili od SDS-a.
Da se je nekaj podobnega dogajalo še drugod po državi, priča cela vrsta podatkov, ki jih tu zaradi pomanjkanja prostora ne morem razčlenjevati. Na splošno je trend tak: večja, kot je v določenem okraju hegemonija SDS-a v njih v odnosu do ostalih pomladnih strank, večji je skok SMC-ja v primerjavi z njenimi levosredinskimi predniki, ob istočasnem kumulativnem padcu pomladne opcije.
