Številne Slovence, predvsem tiste starejše od štirideset let dandanes spremljajo bogati spomini na mladost, ki jo radi povezujejo z različnimi predmeti, dogodki in situacijami. V mislih imam predvsem obdobje med 2. svetovno vojno in začetki politično-gospodarske tranzicije konec 80. let, ko so za danes že pokojno Jugoslavijo nastopili njeni poslednji vzdihljaji in je navsezadnje tudi tragično končala svojo desetletja trajajočo zgodbo v ruševinah balkanske vojne devetdesetih let.
Legendarna yugo in »fičo«, cockta, dedek Mraz, bratstvo in edinost, peterokraka rdeča zvezda, partizanske proslave, štafeta na dan mladosti, sindikalni izleti, Ko to tamo peva, sladoled v žogici, delovne brigade, pionirčki, počitnikovanje ob Jadranu, Olimpijske igre na Jahorini, služenje vojaščine v JLA, stara prijateljstva iz otroštva, “adrenalinski« enodnevni nakupovalni izleti v Trst po kavo in banane ter navsezadnje tudi kontroverzni Tito, ki se dobrodušno smehlja iz skoraj vsake fotografije, so le nekateri drobci polpretekle zgodovine, »dobrih starih časov«, o katerih še vedno radi razglabljajo in modrujejo ostareli »zgodovinarji« po ljubljanskih »kafičih«, delavci v »čikpavzah« in upokojenci na klopcah v parkih v času toplih sončnih dni. S skupnim izrazom bi to lahko poimenovali jugonostalgija, ki je večplasten pojav in ima mnogo obrazov.
Očiščen sinonim za mladost
Jugonostalgija je torej izredno kompleksen in raznolik, v splošnem pa ga lahko opredelimo kot hrepenenje ali celo koprnenje po obdobju socialistične Jugoslavije, nepovratno »izgubljene« v času, ki mnogim Slovencem, pa tudi drugim prebivalcem z območja »nekdanje skupne države« predstavlja sinonim za mladost, pogosto očiščeno mnogih neprijetnih in grenkih spominov. Malo cinično bi lahko rekli, da se nekaterim ljudem kolca po »sladkem« socializmu in »atiju« Josipu. Gre za iluzirično, idealistično spominjanje na nekaj, kar sodeč po pripovedovanjih nasprotnikov socializma in Jugoslavije pravzaprav niti ni bilo tako čudovito, kot se dandanes dozdeva, a ga olepšujeta predvsem oddaljenost v času in dejstvo, da je bila današnja generacija jugonostalgikov tedaj mlada in je svojo stvarnost doživljala precej drugače. Takšni občutki se zdijo nekako samoumevni.
Foto: Facebook.
Marsikdo se rad spominja svoje mladosti, tudi tisti, ki jo povezujemo s postsocialističnim obdobjem, stvar pa postane precej bolj kompleksna, ko jo pogledamo tudi z drugih zornih kotov. Eden takšnih je »lahkotnost« življenja v socialističnem obdobju, ki ga mnogi povezujejo z ugodnimi krediti, urejeno socialno oskrbo, zanemarljivimi socialnimi razlikami in skoraj ničelno brezposelnostjo. V splošnem bi to lahko označili kot prepričanje, da sta se tedaj na sončni strani Alp cedila med in mleko in so Slovenci za razliko od »novih časov« preživljali pravcati raj na Zemlji, medtem ko se vrtoglave inflacije dinarja, terorja tajne policije, omejevanja svobode govora, pomanjkanja življenjskih potrebščin in še česa, marsikateri jugonostalgik ne spominja več, ali pa pomen vsega negativnega minimalizira, potiska ob stran.
Otročjost Združene levice
Takšnemu prepričanju zagotovo botruje tudi razočaranje zaradi neizpolnjenih pričakovanj v zvezi z novonastalo slovensko državo, številnimi neslutenimi gospodarskimi in socialnimi težavami in naglimi spremembami v vse bolj globaliziranem svetu brez jasne prihodnosti. Jugonostalgija se potemtakem pojavlja tudi kot posledica strahu, negotovosti in jeze zaradi spremenjene in še naprej hitro spreminjajoče se družbeno-politične situacije, kar občasno s pridom izkorišča tudi politika v svoje propagandne namene. Tako se je nedavno na slovenskem političnem parketu pojavila nova stranka po imenu Združena levica, ki krivdo za gospodarske težave Slovenije otročje pripisuje predvsem konzervativcem in liberalcem, ljudem pa piha na dušo z obrabljenimi politikantskimi parolami v slogu: »Vsi vemo, da smo v socializmu živeli bolje«. O sebi pa člani stranke trdijo, »da nočejo biti elita, marveč predstavniki ljudstva«. Takšno govoričenje ne prinaša ničesar novega, ampak samo igra na stare, čustveno obarvane režimske note, kar v resnici zveni precej klavrno. To se zdi približno tako, kot da bi nek natakar svoji stranki velikodušno ponudil postano kavo ali pa toplo pivo in upal, da le-ta »nategavščine« ne bo opazila.
Če je bilo v stari »Jugi« tako fantastično, zakaj se je takratna generacija Slovencev v nekem trenutku s takšno gorečnostjo odločila in borila za samostojno pot? Kako to, da se v današnjem času pojavljajo pomisleki o rehabilitaciji ne le socializma, ampak kar pokojne Jugoslavije, kot da smo na vse skupaj že pozabili? Gre res samo za posledico izgubljenih »privilegijev« starega sistema, ali pa se za vsem skriva še kaj drugega z mnogo globljim izvorom? Fantazije o novi skupni južnoslovanski državi se mi zdijo na las podobne tistim, v današnjem času tudi popularnim – o ponovni priključitvi k Avstriji, ker kažejo na eno in isto težavo, ki pesti sodobnega slovenskega človeka. Izgleda kot nekakšen simptom »nezrelosti naroda«, kot slutnja, da v globini ni sprejel trdne odločitve za samostojnost. Slovenec, ki je po poreklu kmečkega stanu, se je po dolgih stoletjih tlake uspel osvoboditi avstrijskega fevdalnega jarma in naposled pobegnil tudi iz »balkanske kletke narodov«, vendar še ni uspel povsem preboleti svojega kompleksa zatiranega in ponižanega cankarjanskega hlapca. Ne zna še povsem uživati svoje svobode in se neprenehoma spopada s patološkimi kroničnimi preganjavicami v slogu »da ne bo zmogel sam«. Slovenski kmet je v last končno dobil svoj fevd, pa se v tem kratkem času svojega lastništva še ni naučil biti zemljiški gospod, obenem pa mu primanjkuje trdne volje, ki je lastnost narodov z dolgo državno tradicijo.
